naj slovenske pisateljice
Odštekana je drobcena, a brutalna knjiga Lele B. Njatin z naslovom Nestrpnost. Zanjo je prejela tudi nagrado zlata ptica.
Žal pozneje ni več veliko napisala. Nekaj zgodb je razsejanih po reviji Literatura, pa ena odlična je v zbirki o ljubljanskem potresu (Izza potresa: novele). Aja, napisala je tudi otroško knjigo Velikanovo srce.
Upam, da bo še kdaj kaj napisala, resno.
Meni Glavanova – vsej hvali navkljub – ne potegne.
Dozdeva se mi, kot da je v pravem trenutku zajahala pravi val, prave teme in pravi slog. Solidno, ampak … Ko berem, je vse okej, štima, ampak čez leto dni … no, vsaj meni ni ostalo veliko (govorim o Noči v Evropi)
Morda ji delam krivico, saj v resnici ne morem reči, da bi bilo v njenem pisanju kar koli “narobe”, če lahko uporabim to besedo, ki resnično ni na mestu. Nasprotno, res je med najboljšimi, vsekakor boljša od večine SLO pisateljic, a se mi zdi, da odstopa prej zato, ker nima prav veliko konkurence, kot zato, ker bi bile njene knjige tako zelo dobre. (Če si človek ogleda kako spodobno tujo antologijo “ženske pisave”, vidi, da je tovrstnega pisanja res obilo, boljšega pa tudi.)
To je res samo osebno mnenje, morda ne prav pravično, sploh ker se v teh krajih ne tare pisateljic, sploh pa ne takšnih, kot je Polona Glavan …
Upam, da tole ni čisto zmedeno in da se komu sanja, kaj sem sploh hotela reči 😉
No ja, tako kot meni, vsej hvali navkljub, ne potegne Maja Novak. Enostavno mi je njeno pisanje razvlečeno…dolgočasi me in je ne morem brat. Kaj čem, ni vse za vse, al kako že :-).
Sem se pa pri tejle temi prav zamislila…saj sploh ne poznam kaj dosti slovenskih pistalejic! OK, berem Marinko Fritz Kunc, ampak to je bolj komerciala. Potegne mi Janja Vidmar, vsake toliko preberem kakšno njeno knjigo, čeprav kvaliteta precej niha. Pa Brina Svit me je navdušila s Smrtjo slovenske primadone, a potem ohladila z Moreno… In ja, potem je že kar konec. Suzana Tratnik me tudi ni navdušila, tako da sem prebrala le eno njeno knjigo. Pa ene dve ali tri od Maje Novak sem odložila na sredi… Potem je pa res že konec…
@Nikica – vem, da je tale nick najbrž kar pogost, pa da ne o zmešnjave, bom dala jaz še številko zraven.
Moja naj pisateljica je Berta Bojetu. Všeč mi je tudi Mavrica nad mestom Mire Mihelič. Pa kratke zgodbe Suzane Tratnik.
Nikica 7
Če se naslonim na Katjine besede – domnevo, da bi se ta ali oni v globalni konkurenci izgubil, lahko uporabimo praktično za vsakega Slovenca. (In prav zato me čudi uspeh Brine Svit v Franciji, ker se mi njeno pisanje res ne zdi nič posebnega, sploh na tako velikem in raznolikem trgu.) Trendi pa resda pridejo in grejo – sama to vidim prav pri postmodernistih, od katerih se mi danes marsikaj (ravno Lela B. Njatin, pa Bratož in zgodnje Blatnikove zadeve) zdi čisto generacijski štos.
Ampak okej, tukaj govorimo o drugih stvareh. 🙂
@Pilgrim: Preden sem šla spat, preden sem šla spat.
Sem namreč raving insomniac, kot temu pravijo, zvečer in ponoči sem budna kot zajec in mi je potem dolgčas, ker mož/mačka/forum mirno spijo … No, vsaj na enem prevajalskem je še živo – nespečnost malo spada k prevajanju, se mi zdi. Hudi roki, pa človek začne delat v noč, potem se pa navadi …
@Oja: ja, se zelo strinjam. Blatnik – kot bi prišel naravnost iz kake ameriške delavnice za pisanje … Bratoš, kolikor spremljam, itak ne piše več. No, B. Njatin je moja mehka točka, vendar bi ji to “generacijskost” očitala predvsem pri Nestrpnosti (ki jo imam sicer res rada), manj pa pri kratkih zgodbah.
@Enka: sem se, podobno kot ti, zamislila, kako majhen je delež pisateljic. Če pa odštejemo še vse, ki pišejo za otroke in žanrska dela, tj. krimiče, “srce parajoče” osebne izpovedi, duhovno obarvana dela in “uspešnice” po preprosti formuli, prevzeti po trenutno hot tujih zgledih, ostane prekleto malo. Hmmm …
Je katera brala mladinske knjige Sonje Sever?
Njene Zveste tovariše sem v osnovni šoli tolikokrat prebrala, da sem jih znala praktično na pamet. Knjiga govori o dveh dečkih, ki živita ob morju visoko na severu. Na ledu si zgradita iglu, ponoči pa led popoka in dečka odnese na odprto morje. Uf, ta knjiga mi je takrat res spodbudila domišljijo :))))
Pa njene pravljice o čevljarčku Palčku in druge sem tudi kar naprej in naprej brala. Imela je čudovito domišljijo in način pisanja. Glede na Cobiss so bile te knjige izdane takoj po vojni, ne vem kako da kasneje ni več pisala?
Jaz sicer ne zivim v Sloveniji, vendar se trudim, da bi spremljala slovensko literaturo, zato sem vesela, da sem odkrila ta forum. Tale tema je sicer osnovno o necem drugem, ampak Oja (“domnevo, da bi se ta ali oni v globalni konkurenci izgubil, lahko uporabimo praktično za vsakega Slovenca”) mi je dala priliko, da povem nekaj o tem, o cemer zadnje case precej razmisljam. Se mi zdi, da je nekaj, kako slovenska lit. deluje v Sloveniji, nekaj cisto drugega pa, kako deluje (ali bi delovala) drugje. Brina Svit, po moje, lahko uspeva v Franciji, kjer je knjizni trg precej sentimentalen, bolj kot pri vas, kjer je zdaj brana nemara na krilih francoskega uspeha, ali pa v Nemciji, kjer so bolj racionalni, tudi njena angleska izdaja ni imela kakega posebnega odmeva, kolikor mi je znano … Ne pasejo vse reci povsod (in tudi zato v Evropi prevajamo malo Kitajcev, pa veliko Juznoamericanov, ki so nam kulturno blizji, ce ne drugega, so katoliki ;)).
Brala sem nekaj o ocenah Blatnika, kako so ga, ko mu je knjiga izsla v Ameriki, vsi imeli za znacilno vzhodnoevropskega pisca, pri vas in na Hrvaskem pa ga obravnavajo, kot da je to nekaj zelo ameriskega, in enim se zdi to dobro, drugim pa slabo, odvisno od okusa in potreb. Vsak gleda iz svoje kulturne perspektive, vsak isce, cesar nima, malce drugacno, ampak ne prevec, ker potem ne razume. Zato je Polona G. pri vas zbudila zanimanje s prvo knjigo, v kateri je zuborela Evropa, ce bi pa izsla tu, kjer zdaj zivim, pa ne bi najbrz nihce opazil, ker je takih knjig o interrrail izkusnjah ze desetletja na kupe, pa naj bo napisano se tako dobro. In zato so nekatere usmeritve nekaj casa velik trend, potem so vsi proti, potem pa spet kaj postane zanimivo ;)).
Aha, nazaj k temi, zenske: Berta Bojetu, nekatere zgodbe Suzane Tratnik, Natasa Velikonja, vsec mi je bil tudi prvi roman Nedeljke Pirjevec. Nekatere omenjene sem brala, pa je bilo zelo banalno, za druge sem slisala prvic in bom preverila, ko spet pridem kaj naokoli, hvala za namige.
Oddaljena, dobrodošla na forumu!
Še kaj napiši, takšni vpogledi z drugega zornega kota so vedno še kako zanimivi. Strinjam se tudi s tvojo razlago uspešnosti B. Svit v Franciji – na to nisem niti pomislila, pa je pravzaprav povsem razumljivo … Tudi mene je pri njej zmotila prav sentimentalnost, čeprav je jasno, da zna pisati 😉
Oglasi se torej še kaj.