Hm, zanima me, koliko nas je tukaj “profesionalcev”, tj. ljudi, ki se kakorkoli poklicno ukvarjamo s knjigami – v vlogi avtorjev, urednikov, kritikov, lektorjev, prevajalcev, knjižničarjev, knjigarjev ipd.

Se vnaprej opravičujem, če sem preveč firbčna … 😉

Hmm, jaz sem “wannabe” avtorica, če to šteje. So mi pa enkrat objavili en haiku. Pa eno strokovno knjigo že, druga pa je tik pred izidom.

Jaz nisem :-)))). Ampak me zelo zanimajo odgovori na tole vprašanje ;-).

@Bejbiborn: tudi “wannabe” šteje – sploh pa nisi več wannabe, če si “published author”(če smo že v ANG), kajne? 😉

Hm, en moj znanec iz paralelke v gimnaziji se tudi precej ukvarja s haikuji …

Se pofočkam: prevajalka (ita, ang) in lektorica.

Avtorica, prevajalka, tu in tam tudi kritičarka in lektorica (v angleščini). Knjižničarka nikoli nisem bila, sem si pa to vedno želela.

@Oja: a tebi se tudi tako fajn zdi biti knjižničarka? To je najbrž edini poklic, zaradi katerega bi se spravila v “pravo” službo. Še kot smrklja sem eno poletje delala v kranjski pionirski knjižnici in sem bila čisto navdušena. Pa precej frendov imam knjižničarjev in so vsi zadovoljni.

Hm, če že zasvojenost s knjigami ni profesionalizem svoje vrste :-)), potem sem bila najprej lektorica, potem še kritik, pa prevajalka, v predalu pa se vrtinči kar nekaj avtorskih stvari, ki še zorijo, tako da avtorica (še) nisem.

Sta mi pa naredili skomine, še vedno si namreč želim biti knjižničarka, to mi je sanjsko. Cele dneve prekladati knjige, jih ovohavat, firbcati, kaj berejo bralci in si jih predstavljati v doživljanju določene knjige, pa neskončno branje med morebitnimi pavzami in obkroženost s knjigami …. njamsi, morda pa nekoč res …

Sem pa v srednji šoli dve leti prostovoljno delala v šolski knjižnici vse proste ure in še več prešpricanih, da sem le lahko bila v knjižnici. Pa bi še ;-))

Mladinska pisateljica, če tukaj kaj šteje.

Prodajala sem knjige, ampak to res ne šteje, namreč prodajala tiskarske storitve založbam.
Pri tem včasih svetuješ okoli opreme, a zelo redko. V glavnem skrbiš, da bo knjiga pravilno izdelana in v roku odpremljena.
Vse v zvezi z knjigami je krasno opravilo, pisati, prevajati, založiti, posojati… izbirati v knjižnici.. kupovati v knjigarni za lepo darilo …

brati …

in potem tu skritizirati …

@Anejka: seveda šteje, le zakaj ne bi? 😉

@Nastja: skoraj dve leti sem delala v eni od najboljših SLO tiskarn, kjer smo izdelovali veliko zahtevnih monografij za vso tedanjo YU in tujino, zlasti VB, zato vem, kakšen užitek je, ko po mesecih muk in izgubljanja živcev naposled pride ven izdelek – če je vse po sreči, tak, kot mora biti.

Začela sem kot korektorica. (Včasih smo imeli opraviti tudi z japonskimi & kitajskimi knjigami – kakšna muka je bilo to!) Na koncu sem delala v marketingu – in tudi tam si bil ves čas povezan s knjigami – tako ali drugače.

Seveda tudi to šteje 🙂 Ko sem zastavila tole temo, sem imela v mislih imela ljudi, ki sodelujejo pri vseh fazah življenja knjige. No, smetarje menda lahko odmislimo 😉

Jaz sem se ze od blizu spogledala z enim velikim prevodom in nekaj manjsimi, teksti so bili z mojega strokovnega podrocja ali pa vsaj blizu.

Vsake toliko casa, kadar me zalije val burn-out sindroma, malo pokoketiram z mislijo, da bi “presedlala”, ce bi si seveda upala zajadrat v svobodnjaske vode; navadno mi v takem primeru dva ali trije dnevi dopusta pomagajo ozdravit duso, pa si potem premislim – za zdaj.

Bomo videli, zivljenje pac prinasa presenecenja.

lp, proxima

Katja10, ne vem zakaj sem to napisala. Verjetno zato, ker sem v tejle naši državi malo, milo rečeno, nesamozavestna. Ker lahko itak pišeš samo za svojo dušo, živeti se od tega pač niti slučajno ne da, še za kakšno pošteno žepnino nimaš od ene knjige. Ja, verjetno bo to vzrok, potem pa takele steljam. Ampak vseeno, lepo se imejte in kar delate, delajte še naprej, če vas le to veseli!

Najprej se vsem opravičujem: šele zdajle sem opazila, da sama nisem napisala, kaj počnem.

Začela sem kot korektorica, potem sem delala v markentingu v tiskarni, bila sem lektorica, ves ta čas pa sem že po malem prevajala za revije. Naposled sem – po daljšem postanku v drugih vodah – končala med prevajalci, kjer mi je najbolj všeč in bom tudi ostala, če bo vse po sreči.

@Anejka: Ne tako nesamozavestno, no! Saj vsi vemo: ko gre za plačila avtorjem, je položaj še veliko hujši kot pri prevajalcih (ne štejem tehničnih, pravnih ipd.). Čisto jasno je, da se od pisanja ne da živeti, če nisi ravno … kaj jaz vem … morda Desa Muck ali kaj takega. Tako da je v SLO možno med “profesionalce” mirno uvrstiti vsakogar, ki objavlja, čeprav ne živi od tega.

Če je definicija taka, Katja10, potem se lahko oglasim tudi jaz. Sicer moj cilj ni knjiga, bolj predstava, radijska igra…
Sem in tja nastane še kakšna kratka zgodbica, pesmica, a dialog je tisti, ki mi ne da spati!
Poskusila sem še s prevajanjem, moj nedavni post, he, he.
Čakam dan, ko bom svobodno zadihala… Predvsem zato, ker me služba utruja in ubija ustvarjalnega duha. Rada bi izkusila dve uri miru pred začetkom pisanja.
Pravijo, da Newton, če bi živel v današnjem času, ne bi nikoli odkril zakona gravitacije. Preprosto ne bi imel časa ležati pod jablano. Ustvarjalci pa ta čas, leženje pod jablano, nujno potrebujemo. Si ga vi vzamete?

Hm, hudomušna pripomba: Ko bo mož dobil dobro plačano službo, bo šla Kwakica ležat pod jablano….

Eh, služba – jaz sem zdržala malo manj kot dve leti, potem pa se je zastavilo vprašanje: a je to TO? Odgovor je bil jasen: NE. In sem šla med svobodnjake.
Navsezadnje v današnjih časih služba ni kaj prida bolj varna reč kot svobodnjaštvo – v vsakem primeru moraš sam poskrbeti zase.

O, hvala, da sem zraven. Ja, ležanje pod jablano, krasna primerjava. Čeprav sem gledala intervju, kjer ameriška pisateljica razlaga, da piše ponoći, ko ima čas, in dobila slabo vest zraven, ker tega sama ne zmorem. Za vsako sliko, ki jo narišem, moram najprej imeti čas, ležati pod jablano.
Preden bi napisala knjigo, bi sicer morala ležati kakšni dve leti…

Hmm, glede honorarjev ne bi. Moja druga strokovna knjiga, ki bo objavljena, mi ne bo prinesla niti tolarja (niti evra). No, bo pa slava:))) Še dobro, da hodim v službo (in to rada, pa ne zaradi ur, ampak zaradi stroke).

Si pa želim napisati roman v stilu Bridget Jones, kakšno kriminalko ( o nedosegljivih vzornikih ne bi), pa mladinsko ali otroško knjigo. Ostaja pri nekaj poskusih prvega poglavja. Pesmi pa sem pisala, dokler sem bila mlada :)) Najraje haikuje.

Prevedla sem nekaj knjig, nekoč bom pa seveda tudi uspešna pisateljica. :))

Ja, pisanje ponoči…
Jaz tudi. Seveda, kdaj pa naj. Če mi teče, pišem tudi ponoči oz. predvsem ponoči. Zelo dolgo pa ne zdržim, ker moram zjutraj vstati ob 6h, odpeljati otroka v vrtec in šolo, potem v službo, potem spet domov in zvečer za računalnik. Zvečer si vedno vzamem čas, jasno, za kake tri štiri ure. A ko je ura 1 zjutraj, moram v posteljo. Prepričana sem, da tista ameriška pisateljica ne vstaja ob šestih. Če bi lahko spala do 11h, 12h, je pa mala malica oz. celo fino pisati ponoči, ko se vse umiri in imaš intimno razsvetljavo in povezavo s svojim računalnikom…

Ja, Katja 10, si mi dala misliti. Bo treba zaplavati v tem tolmunu, se mi zdi…In se osušiti pod jablano 🙂

Zadnje čase o tem že sumljivo veliko razmišljam…

@Kwakica: moram ti pa nekaj priznati, jaz sem bila takrat še skoraj smrklja, brez vseh obveznosti, zadovoljna z večnimi paštami in občasnim prehranjevanjem po premierah/otvoritvah 🙂 Je kar nekaj časa trajalo, preden sem prišla do dovolj dela za “normalno” življenje … Ampak vseeno, če misliš, da bi z nekaj truda lahko prišla do dovolj dela in če bi imela doma vsaj nekaj podpore, ne vidim razloga, zakaj ne bi poskusila.

knjižničarka in pisateljica, ki še (skoraj) nič ni objavila.

Nekaj časa sem bila knjižničarka v šolski knjižnici.
Od takrat je to moja sanjska služba.
Žal nimam ustrezne izobrazbe (če bom kdaj premagala mojo lagodnost, pa jo mogoče bom imela …)
No, v splošni knjižnci bi tudi delala, če bi kdaj dobila priložnost, ampak šolska …
Sam odločaš, katere knjige boš naročil (seveda, kolikor dovoljuje mesečni limit), čisto nove jih primeš v roke, prelistaš, prebereš, (povohaš), jih zaviješ, (mogoče jo daš na stran, za koga, za katerega veš, da jo bo prebral še isti dan), z vso ljubeznijo jo položiš na mizo, kjer so novosti …
in si potemžalosten, če je nihče ne prime v roke …
Ma, fino je bilo, dokler je trajalo.

Ravno sem zaključila še eno knjigo, samo še malo jo moram preležati pod jablano, se strinjam z vsemi, pa sfiniširati, pa bo. In potem upati, da jo bo v kakšni šolski knjižnici kdo vzel roke in ne bo obležala, kot pravi bralka.