zakoni
Jana 10, ne strinjam se, kot pravnica ti lahko zatrdim, da se velikokrat navajajo s celotnim naslovom in je zato pravilno pisanje z veliko začetnico.
Na primer: lahko rečeš:
“…v zakonu, ki ureja varnost cestnega prometa” ali “… v zakonu o cestnoprometnih predpisih”, ampak meni se zdi, da npr. v časopisih veliko uporabljajo pravi naslov “… v Zakonu o varnosti cestnega prometa”.
Če človek takole približno napiše naziv zakona in se zavaruje s tem, da ga napiše z malo, potem je besedilo dvoumno, saj potem ne veš, za kateri zakon gre. Npr., če govorimo o opreracijskih mizah, lahko ob tem omenimo zakon o javnem naročanju, pa potem ni jasno, ali smo mislili Zakon o javnih naročilih ali Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja.
No, potem imaš pa se tretjo možnost, da se pogovarjaš v kraticah (ZVCP ali ZDR ali ZGD ali ZZZDR ali KZ), ki so pravnikom seveda hudo znane, nepravniki pa najbrž malo čukasto gledajo.
bejbiborn napisal:
> Jana 10, ne strinjam se, kot pravnica ti lahko zatrdim, da se
> velikokrat navajajo s celotnim naslovom in je zato pravilno
> pisanje z veliko začetnico.
>
Pravniki so bili od nekdaj občutljivi na velike začetnice pri zakonih. Navadno se sklepajo kompromisi. Če je lastnoimenski vidik zakona res tako pomemben (kot se njim vedno zdi – brez zamere), potem se v besedilo zakon uvede z veliko začetnico, v oklepaju pa mu sledijo natančni podatki o mestu in času objave). Izmišljen primer: Zakon o tem, kdaj moramo zakone pisati z veliko (Ur. l. RS, št. xx/xx; v nadaljnjem besedilu ZTKMZPV).
Sicer pa se zakoni pišejo večinoma z malo, v prevladujočem delu besedil, ki jih omenjajo, navajajo ali se nanje sklicujejo. Tu prevlada logično in praktično pravilo, da se v primeru, ko je lastno ime tako rekoč identično z občnim, zadeve pišejo z malo. Predvsem z mislimi na bralca, ki tako zapisano besedilo laže bere. Četudi je zakon izpisan s polnim imenom, a z malo začetnico, mora biti človek najbrž res že velik bimbo, da bi to napačno razumel. Ne vem, no, take so moje izkušnje 🙂 Bralce je treba spoštovati in jim olajšati branje. Varovanje bralca pred zmoto zgolj z uporabo velike začetnice ni potrebno.
> Na primer: lahko rečeš:
> “…v zakonu, ki ureja varnost cestnega prometa” ali “… v
> zakonu o cestnoprometnih predpisih”, ampak meni se zdi, da npr.
> v časopisih veliko uporabljajo pravi naslov “… v Zakonu o
> varnosti cestnega prometa”.
V časopisih tudi zakone, ki jih navedejo s polnim imenom, večinoma pišejo z malo. Zaradi lažje berljivosti besedil. So pa tudi lektorice samo ljudje, in si mogoče kdaj pa kdaj skočijo po kak sendvič:)
Primerjaj:
Zanimivo je, da za temeljni zakon države ljudje sploh nimajo težav pri pisanju z veliko ali malo – lepo napišejo, da ustava kaj jamči, določa. Hecno, mar ne?
> Če človek takole približno napiše naziv zakona in se zavaruje s
> tem, da ga napiše z malo, potem je besedilo dvoumno, saj potem
> ne veš, za kateri zakon gre. Npr., če govorimo o opreracijskih
> mizah, lahko ob tem omenimo zakon o javnem naročanju, pa potem
> ni jasno, ali smo mislili Zakon o javnih naročilih ali Zakon o
> reviziji postopkov javnega naročanja.
Če kdo napise zakon o javnem naročanju, je to šlamparija.
> No, potem imaš pa se tretjo možnost, da se pogovarjaš v
> kraticah (ZVCP ali ZDR ali ZGD ali ZZZDR ali KZ), ki so
> pravnikom seveda hudo znane, nepravniki pa najbrž malo čukasto
> gledajo.
Navadni smrtniki prav nič ne gledajo pretirano čukasto, če je avtor besedila dovolj poučen in spreten, da ve, kako se tem stvarem streže. Na začetku je treba zakon navesti ter v oklepajih uvesti, zapisati njegovo ustaljeno kratico. Zatem se ta kratica uporablja po celotnem besedilu. In to je to.