Kazalke za knjige
S čim označite v knjigi, do kod je prebrana? Imate kaj posebnega ali kar je trenutno pri roki?
Ali kdo dela v knjižnici in je našel kaj zanimivega v knjigah?
Spominjam se članka, ki sem ga brala pred leti. V neki knjižnici v ZDA, če se ne motim, so pripravili razstavo zbirk predmetov, ki so jih bralci uporabili kot kazalke in potem pozabili v knjigi. Med drugim so nažli tudi posušeno ribo.
Jaz? Imam eno lepo usnjeno, ki sem jo dobila v dar, pa dva medvedka, ki sta mi jih na nekih delavnicah naredila starejša otroka, včasih pa tudi kakšen račun zaide med strani.
Hja, kakšne knjige nam bralci vračajo, raje ne bi. Pri starih še “požreš”, ampak nove… pa točno veš, kdo vrne take, ko pa kaj rečeš, je pa narobe.
Pred meseci je pozvonil telefon in bodoči očka je ves živčen spraševal, če smo v knjigah, ki jih je vrnil, našli potrdilo, ki mu omogoča biti pri porodu. Kaj nam je ostalo drugega, kot da smo brskali po izvodih, ki je imel sposojene zadnje čase. Kaj dosti se ni spomnil, na srečo smo pa mi bili bolj pridni in uspešni. Tako da pazite, kaj počnete. ;))))
Joj, jaz bi pa takim ljudem kar ušesa potrgala, da ne rečem še kaj drugega! Zanima pa me, zakaj tudi pri branju svojih knjig tega ne počneš.
P.S. Saj najbrž je tvoj post samo provokacija, čeprav se zavedam, da veliko ljudi to počne. Samo težko verjamem, da bi taki ljudje, ki nimajo nobenega spoštovanja do knjig, obiskovali tale forum.
Kazala? Moram napisati, da mi je moje najljubše izdelala najstarejša hči: na eni strani je modro, na drugi pa poslikano s cvetjem (še najbolj podobnim cvetočim češnjevim vejam). Na koncu pa ima zavezan trakec. 🙂 Če ga ravno ni pri roki (ker je zataknjen v kakšen primerek knjige, za katero potrebujem več časa), uporabim razglednico, ki smo jo dobili iz vrtčevskega letovanja in na kateri so zveriženo (a z velikim trudom) izpisana imena … V “nujnih” primerih (npr. na morju) pa je to lahko tudi delček kartonske embalaže Barillinih špagetov. 🙂
Moram pa napisati, da ne delam “ušes” na knjigah – pilgrim, c,c! 🙂 Obenem pa je mogoče zanimivo, da skoraj nikoli ne uporabim traku, ki je včasih vpet v knjigo. Zlasti tistega iz knjižnic …
Moje najljubše kazalo – lepo, usnjeno, zdaj že čisto mehko in krepko prežvečeno – mi je prinesla mama z neke službene poti, ko mi je bilo kakih pet let. Ker sem človek, ki izgubi vse, mi ni jasno, kako da ga v vseh teh letih in pori vseh selitvah, ki so za mano, še nisem izgubila.
Seveda imam še na kupe drugih kazal; precej uporabljam tista turška, iz blaga in z vzorci kot na preprogah. Potem so tu še kupi papirnatih, ki pa jih hitro uničim, kajti s kazali ravnam naravnost grobo – no, bolje, da z njimi, kot če bi s knjigami 😉
zakaj pri svojih domačih knjigah ne delam zavihkov?
ker mi jih je škoda, seveda!
no, resno,
knjiga je zame vsaj po svoje potrošno blago, ne pa nekakšen sveti objekt malikovanja. tudi v mojih domačih knjigah je na koncu, po prebranju, precej takšnih zavihkov, ki mi označujejo zanimive dele, h katerim se bom vračal, jih kje uoporabil itd.
naši otroci doma dobro vedo, da se po knjigah pod nobenim pogojem ne sme risati, pisati, čečkati…
tudi sam sem bil tako vzgajan, mnogokrat sem nazaj v knjižnico odnesel, neprebrano, čeprav močno željeno knjigo, saj mama ni mogla vzeti v roke knjige, kjer je nekdo med recimo deseto in petitrideseto stranjo ob branju žrl kranjsko klobaso, listal med opravljanjem velike potrebe in podobno.
še najraje pa vidim knjigo s tistim trakcem.
A si nihče ne zapomni številke strani?
jaz najpogosteje tako delam.
ali pa si zapomnim naslov poglavja, saj mi gre najbolj na živce, če knjigo odložim kje sredi poglavja oz. nezaključenega dela…
Seveda pa se po hiši valja milijon tistih reklamnih kazalk, a mi nekako ne ležejo.
Pa tudi prijateljica mi je nekoč na Malti kupila čudovito kazalko iz srebra, okrašeno z nekimi filigranskimi ornamenti in lepim kamenčkom… nekaj časa sem jo uporabljala, zdaj pa je nekje na varnem (otroci in njihove oči in “tatinski prsti, za vse, kar se sveti).
Uporabim fuzzy logic procesor – tocno vem, kateri del teksta sem ze brala in katerega se nisem, potem pa odprem najprej priblizno, pa malo naprej, pa malo nazaj, pa najdem v nekaj sekundah.
Svoje knjige si pa tudi upam obracat na odprte strani, ker me polomljeni hrbti ne motijo – razen pri kaksnih kultnih naslovih oziroma svetih objektih malikovanja, kot bi rekel pilgrim. Tiste znam pa itak na pamet in je tudi skoraj vseeno, kje zacnem…:)))))))
lp, proxima
Tudi jaz si čedalje bolj pogosto kar zepomnim številko poglavja, pri katerem sem končala brati. Imam sicer doma cel kup papirnatih kazalk, a jih nikoli ni pri roki, ko bi jih rabila. Zato pa je priročnih toliko drugih stvari-kot so razni računi, listki, izpisek iz knjižnice, tudi kakšna tanjša knjiga ali zvezek. Vendar vsakič preden stvari v knjižnici oddam prelistam knjigo, za vsak primer, če nisem vanjo slučajno založila kakšnega denarja;-).
pa si ga že kdaj?
😉
Jaz sem enkrat imela sposojeno eno knjigo s primeri poslovnih dopisov v angleščini. Par dni potem, ko sem jo vrnila, sem v službi ugotovila, da pogrešam kopijo ene pogodbe v angleščini.. poslovna skrivnost! Kako me je oblilo! Prepričana sem bila, da sem jo pozabila v vrnjeni knjigi! Takoj sem šibala pogedat v knjižnico. Knige se na srečo ni še nihče sposodil, a pogodbe ni bilo noter. Še nekaj časa sem se živcirala in slabo spala, potem pa sem jo odkrila nekje v predalu… Uf!!!
Od takrat res vedno prelistam knjige, preden jih vrnem.