Prijateljica hčerko vzgaja tako, da bi govorila pravilno, knjižno slovenščino.
Vendar pa vse skupaj potem izgleda izumetničeno, nenaravno.
Npr. razlaga ji, da naj obleče kiklIco, jaknIco (s poudarkom na i), besede vleeečeee… v glavnem, govori tako, kot bi en osnovnošolec bral iz knjige:)
A je to pravilno?
Hvala in LP

Pravzaprav ne vem, na kaj se nanaša tvoje vprašanje, ali je to pravilno. Če se nanaša na izgovorjavo teh dveh besed, potem je odgovor ne, ni pravilno (sploh pa bi kiklica bila krilce). Če pa sprašuješ, ali je prav otroke učiti lepo slovenščino, pa mislim, da je. 🙂

Imam dve hčerkici in pravilnega govora ju ne učim, ampak pri pogovoru z njima nekako naravno govorim nekoliko bolj pravilno. Uporabljam na primer izraze, ki jih sicer ne: na primer namesto “šefla” rečem zajemalka, namesto “kik’lca” rečem krilce, namesto “fršlus” rečem zadrga. Manj končnic pojem, jasneje izgovarjam, dosledno uporabljam rodilnik in dvojino (saj to tudi sicer, ampak prej sem še rekla “sva šle”, sedaj dosledno “sva šli”). Podobno, kot če bi govorila s tujcem, ki se uči našega jezika, se mi zdi. Majhni otroci tudi laže izgovorijo besede, kjer samoglasniki niso izpuščeni (npr. naša mlajša ima dve leti, pa reče postelja in ne “postla” ali “pojstla”).

Pri določenih besedah, ki jih ne uporabljam, čeprav so pravilne, pa jih srečamo v knjigicah (npr. prha in kad, mi vedno rečemu tuš in banja), pa pojasnim pomen in povem, da se tako pravilno reče. Pri slovničnih napakah ponovim stavek, besedo ali besedno zvezo pravilno in malce poudarim mesto, kjer je bila napaka.

Deklici govorita lepo, ampak ni slišati izumetničeno, se mi zdi.

Bravo, Zidarka!

Točno tako počnem tudi jaz (od vsega začetka – od prvih besed) in zagotavljam vam, da uspeh ne more izostati. Zanimivo pa je, da se po vsakem daljšem druženju z vrstniki (vrtec v naravi, šola v naravi, razni tabori) jezik posalbša, celo kakšna kletvica se pojavi. Iz tega sklepam, da se starši ne potrudijo pri pogovoru z otroci. Vsakokrat je nato potrebno nekaj časa, da se zadeva vrne v “prejšnje stanje”.

Starši, potrudite se, prijeten je občutek, ko slišiš otroka govoriti v lepem jeziku. Če ga slišiš v poovoru z vrstnikom, ki jezika ne neguje, je razlika neverjetna in zadovoljstvo toliko večje.

Moja otroka, ravno tako dosledno uporabljata dvojino, rodilnik v zanikanem stavku, pravilne slovenske izraze …

Zanimiva je reakcija otroka, ki ob uporabi pravilne oblike jezika naleti na začuden pogled ali malmomarno ignoranco sogovornika. Večkrat se mi je to že primerilo v trgovini. Hčerka je prodajalki naročila dve sirovi štručki, ona pa je brez vsakega pomisleka potrdila naročilo: a dve sirove boš? No, kaj pa zdaj? Malo trapasto pogledaš in greš.

LP
T.

Hvala za pohvalo, ah. Jezik mi je zelo pomemben (v bistvu se oba z možem preživljava z govorjenjem in pisanjem) in ko slišim svoji deklici govoriti, sem čisto navdušena, saj res lepo govorita. Zlasti sem zadovoljna, ko slišim, kako nekateri prijateljčki iz vrtca govorijo kot majhni otroki (nekako nerazločno šušljajo), naša pa tega ne dela oziroma včasih, ko se igra z dojenčki malo pošešlja in ve, da to ni prav. Pa včasih koga popravi, če kaj narobe reče (ali če misli, da kaj narobe reče).

Zanimivo pa je, ker je zadeva povratno vplivala tudi name in sedaj tudi jaz uporabljam npr. zajemalko in nahrbtnik.

Zidarka napisal:

> Zanimivo pa je, ker je zadeva povratno vplivala tudi name in
> sedaj tudi jaz uporabljam npr. zajemalko in nahrbtnik.

Vem, da ne sodi v to temo, ampak me je ta stavek na nekaj spomnil. Pred kratkim se je na enem izmed forumov over.net pojavila tema z naslovom:

Nakup backpack nahrbtnika

:)))

Mogoce je pa backpack samo z malo napisano, pa gre za znamko nahrbtnika? Sicer pa sem jaz prej uporabljal “rugzak”. Lepo, ne?

Mogoce je pa backpack samo z malo napisano, pa gre za znamko nahrbtnika? Sicer pa sem jaz prej uporabljala “rugzak”. Lepo, ne?

Ni znamka.

Prej naslova nisem napisal v celoti:

Nakup backpack nahrbtnika JANSPORT

Čudovito se mi zdi, da otroke učite lepo slovenščino … Obenem pa imam pomisleke. Kaj se bo zgodilo s krasnimi slovenskimi narečji, ki so prav tako pomembna vrednota?

Je sploh možno, da otroke naučimo oboje hkrati?

Caelum

Vsesplošno znano je, da Ljubljanščina ne šteje za lepo narečje. Poleg tega se je bodo otroci naučili v vrtcu/šoli/na dvorišču.

Otrok mora začutiti razliko med narečjem in knjižnim jezikom. Zato po mojem ni nobene bojazni, da bi narečja zamrla. Če bi zamrla “lublanščina” pa itak ne bi bilo velike škode. Z narečjem res nima nobene zvzeze. Se mi zdi, da se mladi prav potrudijo z afnanjem, kako bi jezik čimbolj spačili.

lp
T.