V zgodnjem nedeljskem jutru najdem knjigo na kuhinjskem pultu. Nova knjižna polica? Najbrž spet samo odložena za hipec, ko si vzameš nekaj za pit. In pozabljena.

Julije Johnston: Adam in Eva in uščipni me.

Kakšen naslov si izmislijo pisatelji??! Pa jo vzamem s seboj in kavo ven, na vrt. Še dobro, da me nihče ne vidi, da spet prebiram prav mladinsko literaturo. Včasih me skoraj zaskrbi, da me povprašajo, če le nimam namena v kratkem tudi odrasti …

Po nekaj straneh se zamislim nad stavkom še ne šestnajstletnega dekleta, ki si ga nenehno podajajo rejniki: “V življenju sem se naučila eno stvar: če nočeš imeti strtega srca, se obnašaj, kot da srca nimaš.” In potem nešteto strani, ki v drobnih detajlih dokazujejo prav nasprotno. V tokratnem okolju naleti na štiriletnika, ki ji to tudi pokaže …

>>>
“Kje te boli?” je vprašal Josh.
“Povsod.”
Odšel je iz sobe, a se je čez nekaj minut vrnil s škatlo za prvo pomoč. Enega za drugim je jemal iz nje obliže in vsakemu odlepil zaščitno plast. Zlezel je na posteljo in mi jih začel lepiti po rokah in nogah. Kljub svoji bridkosti sem se skoraj nasmehnila. “Čukec!” sem mu rekla. Enega mi je nalepil na čelo in enega na lice, da sem se morala na glas smejati. “Prismojen si!” Ni nehal, dokler ni porabil še zadnjega … “Tako,” je rekel Josh. Spet je bil na tleh in se je umaknil, da bi od daleč občudoval svojo mojstrovino. “Zdaj bo bolje.”
>>>

Besede so včasih pravi obliži za srce.

Tolikokrat sem v knjižnici šla mimo te knjige jo prelistala in jo spet dala na polico nikoli pa je zares prebrala. Ampak zdaj ko sem brala kar si napisala jo bom pa res vzela v roke in jo natančneje prelistala. Moram pa povedat da je res besede so včasih pravi obliži za srce in to vem iz izkušnje.