Pregledala sem prvi skrajšani spisek kandidatov za letošnjega Kresnika (Milan Dekleva:Zmagoslavje podgan, Marko Hudnik: Jelovškove ženske, Vladimir Kavčič: Prihodnost, ki je ni bilo, Janko Lorenci: Potovanje k Leonardi, Vinko Möderndorfer: Ljubezni Sinjebradca, Iztok Osojnik: Temna snov ali zapiski o neki nespečnosti, Alojz Rebula: Zvonovi Nilandije, Marko Sosič: Tito, amor mijo, Robert Titan Felix: Sanja in samostan in Dim Zupan: Hudo brezno) in me zanima, za koga navijate? Predvsem pa, ali katerega od romanov močno priporočate v branje? Sosiča? Sama sem predelala le Hudo brezno, pa mi knjiga ni pustila posebnih vtisov, bolj branje “za na morje” (sem kar presenečena, da je v ožjem izboru).

Uh, jaz tudi… Da je Ljubezen sinjebradca zraven, čudno, je tudi za na morje…

Sorry, strinjam se … No, to je še v redu v primerjavi z lansko Aritmijo Janija Virka, ki se mi je zataknila v grlo, tako zelo, da sem jo mazohistično prebrala do konca in še vedno nergam čeznjo, čeprav je od branja minilo že leto dni.

Ampak nagrade so le samo nagrade, torej prav nobeno zagotovilo, kot je napisal Toro v rubriki o tem, koliko strani prebrati, preden knjigo odložiš.

Ravno berem Zmagoslavje podgan – vsekakor dobro napisano, čeprav ne morem reči, da pretirano uživam. Ekspresionizem pač ni ‘my cup of tea’. Lotiti se mislim še Sosiča in Moderndorferja, za Kavčiča pa ne vem, če sploh imam dovolj časa. :))

jaz berem trenutno Rudi šeligo: izgubljeni sveženj. Mislim da nagrajen leta 2002.

Katastrofa od knjige. Mislim… a lahko kdo napiše tako obupno dolgočasno in nesmiselno knjigo?
V vednost berem jo že od januarja, pa je še nisem prebrala (jo moram prebrat)
Pa drugače preberem vsaj 5 knjig na mesec… če imam zalet tudi 5 knjig na teden.

tako da nagrada gor ali dol…. za zbruhat.
Mislim da nikoli več ne bom vzela v roke nagrajene knjige.

No, to me pa veseli, da nisem edina, ki ji Izgubljeni sveženj ni bil niti malo všeč.
Samo meni tega ni bilo treba prebrati in sem nehala po kakšnih 20 straneh. :))

Zarja_Z ko bi ti vedela kako sem ti favš zarad tega.

matr ej… pa sem na faksu že marsikaj dala skoz ampak tako duhamorno in ubijajoče pa ni bilo NIČ, pa prav NIč 8pa sem 2x pavzirala)…

Komaj čakam da bo konec.

Ko že govorimo o Kovačiču: pri Treh ljubeznih sem obupala na 5. strani, kar se mi redko zgodi. Ali je komu uspelo prebrati celotno knjigo? Ali se splača vztrajati? Njegovi Prišleki so mi bili zelo všeč…

Splača, splača, jaz sem jo ravno prebral, stari je bil mojster.

Razkrili so imena nominirancev Delove literarne nagrade kresnik. Letos se bodo za nagrado potegovali pisatelji: Milan Dekleva, Marko Hudnik, Vladimir Kavčič, Vinko Moderndorfer in Marko Sosič.

vir: http://www.delo.si

Prav briga me za te nagrajence… itak vsi pišejo neke blodnjake misli ki jih razumejo le oni sami.

Klinc pa taka “visoka literatura”.

Cassa, nisem razumel, kaj si hotel(a) povedati ;-)) …

Insajder, kaj praviš – kdo bo letošnji izbranec?

Sama sem prebrala samo dve od nominiranih knjig (Sosič, Dekleva) in obe sta mi bili všeč.

Sosiča še nisem prebral (v meni dostopnih knjižnicah stalno izposojen), druge pa (Kavčiča sicer bolj polistal, življenje je prekratko).

Bi stavil kar večino tega, kar imam, na Deklevo ;-)) … Res pa mu nemara malo škodi prav ta javnomnenjska podpora, hehe.

prebrala sem Möderndorferja, za katerega se čudim, da je sploh prišel tako daleč, tak da ta ni moj favorit. Sedaj pa imam v planu Sosiča in Deklevo, pa Hudnika tudi, Kavčič pa me je odbil z obsegom, ki se v moj tomesečni skopo odmerjeni čas nikakor ne more stlačiti 🙁

Vprašanje za insajderja: kdo bo prižgal kres?

Ja pa saj sem par vrstic gor jasno napisal, na koga bi stavil, če bi še bile stavnice … Čeprav sta mi bila tudi druga dva prebrala všeč …

Kdo nasprotuje?

sploh ne nasprotujem, nasprotno, Dekleva je tudi moj favorit 🙂

Ja, jaz tudi na Deklevo :-))

torej se vsi (trije) strinjamo komu pripada nagrada (kakšna dobra rima), dobu jo bo pa…ja… odvisno od lobiranja v med sabo (spet) na smrt skreganih književnih krogih; kvalitete, jezik, stil in vsebina napisanega (lajf na začetku prejšnjega stoletja, nato pa na jug v sončnoalpsko zatohlost, je sigurno na strani Dekleve; kvantiteta in zopet vznikli kulturni boj med črnim in rdečim hudičem (tle ni razlik – isto sranje, drugo pakovanje) pa na strani Kavčiča (Prihodnost, ki je (k sreči? op. a.) ni bilo; ostali trije po moje ne bodo prišli v najožji izbor dvojice, med katerima se na kresi se dan obesi odloča…

pa ga imamo :-))))))