Materni jezik
PO moje je moj materni jezik moje narečje.
Knjižni jezik pa je priučen. In jaz imam s knjižnim jezikom (pri govoru) velike težave.
Je pa seveda zelo pomembno da se zavedamo pomena svojega maternega jezika (tudi knjižnega), sej v konči fazi če pogledam okorg sebe, se mi zdi najbolj žalostno( v tem jezikovnem smislu), da ljudje opuščajo dvojino in 2. sklon (rodilnik).
Pa seveda ljubljanščina, slengi, tujke…. Žalostno res.
Hm? Kaj je moj materni jezik? Če naj bom natančna, moram zapisati, da je to črnogorščina (ali že obstaja?), po drugi strani pa smo doma vedno govorili samo slovensko, ker smo tu živeli (mama se je tu zdravila, študirala, se poročila s Slovencem ipd.) Torej sem se “maternega” jezika učila kot drugega jezika, čeprav že zelo zgodaj, slovenščina pa je opravljala funkcijo prvega jezika. Tozadevno ni bilo težav, ker je mama prišla v Slovenijo dovolj zgodaj, da govori odlično slovenščino, le da zveni rahlo “mariborsko” 😉 Glede rabe slovenščine je celo skrbnejša od mene in očeta.
In kakšen je moj odnos do slovenščine? Pravzaprav nekako nevtralen. “V” svoj jezik sem se pač rodila – lahko pa bi se tudi v kakega drugega. Včasih ga preklinjam, včasih sem nad njim navdušena, menim pa, da v grobem ni ne boljši ne slabši od drugih, zato ne vidim razloga za kako posebno čustvovanje ali celo “ponos”. Verjamem, da ima vsak jezik kake čudovite bisere, a tudi popolne oslarije, ki jih morajo prenašati njegovi govorci 😉 Včasih se navdušujem nad kako posebnostjo slovenščine, spet drugič nad kako zanimivostjo srbskega, angleškega ipd.
Ja, seveda ne gre na svoj jezik pozabiti, ne gre ga zanemariti, da pa bi iz njega delali svetinjo, se mi zdi oslarija. Sploh pa iz jezika (tam okrog Prešernovega praznika) delajo svetinjo tisti, ki potem naredijo vse, da ovirajo njegovo rast in razvoj.
Osebno menim, da jezika ni treba konzervirati, ga častiti, biti nanj ponosen ali celo misliti, da je kakorkoli boljši od drugih. Če ne bomo zanikrni, bo povsem dovolj.
Ob določenih odgovorih se mi dobesedno orosijo oči.
Ljubezen do maternega jezika ti je privzgojena v otroštvu. Pridobivaš si jo preko knjig … Dejstvo je, da je naš materni jezik obenem tudi naša identiteta, naša vrednota (vsaj naj bi bilo tako). Ne glede na to, kateri materni jezik ima kdo, bi moral biti nanj ponosen. Naši predniki so se borili za veljavo slovenščine.
Žal dandanašnje srečujemo vedno več posamznikov, ki jim slovenščina kot jezik ni vrednota. Zame je to kot nekakšno izdajstvo naše preteklosti in vrednosti. Zame je jezik vrednota.
Ponosni moramo biti tudi na vsa narečja, ki jih imamo. To je velika posebnost našega jezika (poleg dvojine …).
Toliko od moje malenkosti.
Lp