Peticija proti davku na knjige
Peticijo, ki se zavzema za (pozor!) ničelni davek na knjige, lahko pogledate in po želji podpišete na
Se strinjam, da zdravila ne bi smela biti obdavčena, ampak to, kar pravite, me spominja na znani princip: če ta ne bo, pol tut un ne bo (ali: Slovenc Slovenca iz pekla ne bo spustu). Ničelna stopnja za knjigo na enem NAJMANJŠIH (in zato NAJTEŽJIH) trgov v Evropi je edina stopnja, ki nam sme biti sprejemljiva, če se Slovenci vsaj mal cenimo. Imajo jo celo Angleži (138 let!), čeprav imajo največji trg v evropi (in tudi ZATO ga sploh imajo). in če bi bli slovenski politiki vsaj malo narodnozavestni (ali pa, denimo, bolj omikani), bi se zavedali, da ta ničla stopnja vzpodbudno vpliva na vse nivoje in plasti druzbe, med drugim pomeni dostopnejše izobraževanje, in s tem vzpodbudo samozavesti, podjetništva… Prave ekonomske moči in rasti nekega naroda nikoli ne more biti brez moči jezika in kulture, saj sta njena osnova. In če bo ničelna stopnja uspela, je tudi večja možnost, da bodo celo slovenski politiki nekoč dovolj izobraženi, da bodo uvideli dragocenost večstopenjskega davka.. in tudi osnovna zdravila povsem odrešili davka, kar je edino prav.
Tudi zato zavzemanje za splošno stopnjo davka na knjigo razumem predvsem v kontekstu SAMOMORILNOSTI Slovencev, po kateri smo v svetovnem vrhu. Tudi zato, ker se je premalo – če sploh – zavedamo.
Vse , ki vas podrobneje zanima problematika, vabim, da si na spletni strani peticije ogledate komentarje na vrhnji strani in pa rubriko MNENJA IN IZJAVE, http://www.peticija.si/index.php?niceid=mnenja
seveda je ne bo naredila, če ji ne bo treba. Zato pa to zahtevamo od njih. Glasu, ki se zdaj jasno in glasno dviguje – poglejte kdo vse so med prvopodpisniki – ne bodo mogli zignorirat. Vsaj ne, če ne želijo dokončno zapraviti svojega ugleda. Upam, da si tega ne bodo privoščili.
Dovolite da citiram, kako je tipično reagirala neka politična stranka, potem, ko se je začelo le šepetati, da bi morda Britancem obdavčili knjigo – pomembno je vedeti, da gre za največji knjižni trg v Evropi, za Linguo franco v svetovnem merilu in ne za košček kakšnega Londona (kar Slovenija v založniškem smislu je):
“Ugotavljamo, da so naše predhodne vlade več kot 125 let uspešno zavračale predloge, da bi se branje in znanje obdavčila.
Bistveno je, da sedanja vlada obdrži načelo ničelne stopnje za knjige in časopise.
Široka dostopnost knjig in drugih publikacij je bistvenega pomena za izobraževanje, razumevanje in rast naše družbe.
Uvedba davka na knjige bi imela uničujoč vpliv na nakupno moč šol, knjižnjic, študentov in posameznikov.” (več na http://www.peticija.si)
V Sloveniji smo na jasna mnenja okrog davka na knjigo od politikov slišali le med volilno kampanijo pred leti, in to prav od tistih, ki sedaj zastopajo povsem nasprotno stališče. Kameleonstva jih seveda ni prav nič sram, saj gre za uveljavljen standard pri naših politikih. Sramotno!
Knjige berem ne glede na stopnjo davka. Povedala sem svoje mnenje, tako kot ste ga vi. Vi ste za ničelno stopnjo, jaz sem proti. Me je zato treba napadati in trditi, da sem neomikana (no, tega niste rekli o meni, ampak o politikih, ki se ne zavzemajo za ničelno stopnjo davka)?
Glede vašega argumenta, da bi ničelna stopnja davka na knjige pomenila dostopnejše izobraževanje in s tem vzpodbudo samozavesti in podjetništva, pa me zanima, kako mi boste dokazali povezavo med stopnjo davka na knjige in dostopnostjo knjig (namreč, država lahko pomaga tudi z drugimi ukrepi). Trditev, da je jezik osnova gospodarske moči neke države, je pa populizem! Kot da ni velika večine strokone literature objavljena v angleščin! Pri prevajanju je treba upoštevati tudi pomen časovnega zamika. Če želim biti na tekočem glede razvoja xx zadeve (s katero si recimo služim kruh), ali naj res čakam lep slovenski prevod, ko pa lahko veliko pred tem preberem original?
Tudi jaz jih berem ne glede na stopnjo davka. Če lahko. Dokler jih lahko. Dokler cene knjig niso, npr., nedostopne. In statistike pokažejo, da so Slovencem knjige že sedaj v veliki meri dostopne le prek knjižnic. Tistih, ki si jih lahko privoščijo, je precej manj v primerjavi s katerimkoli knjižno razvitim trgom. Kar ni nič čudnega, saj so cene knjig v Sloveniji že sedaj precej višje od cen na razvitih tržiščih, prihodki na prebivalca pa nižji. Kar ni nič čudnega, saj založniki v Sloveniji redko prodajo več kot 500 izvodov knjige na tako majhnem trgu (da ne bo nesporazuma: ne govorim o zahtevni literaturi – sem sodi tudi večina romanov, ki se omenjajo na tem cenjenem forumu).
Z morebitno uvedbo splošne stopnje se bo krog dostopnosti knjige po mnenju vseh, ki delujemo na področju založništva (in, prosim, preberite spisek založb, ki podpiramo peticijo), še pomembno zožil. Krog tistih, ki bodo knjige brali ne glede na stopnjo davka, se bo zagotovo zožil. Knjiga bo nedostopna novim desettisočem. Zožilo se bo tudi število dobrih knjig, saj mnogih založb, ki bi jih ustvarjale, preprosto ne bo več (trend upadanja in stečajev je sledil povsod, kjer so šli v tako radikalno zvišanje davka, četudi so delovali na bistveno močenjših tržiščih). In vse to naj ne bi vplivalo na izobraževanje? Tiskani mediji s knjigo na čelu so tudi danes, ne le dejavnik, pač pa osnova vsakega izobraževanja.
Tudi zato od vas, cenjene bralke in bralci resnično pričakujem, da problem vzamete resno in tokrat potegnete z nami, založniki in avtorji. Ki smo soustvarili tudi večino knjig, ki jih omenja vaš cenjeni forum.
tuki ena: Pravilno ste ugotovili, niti najmanjšega namena nisem imel, da bi vas napadel. Ne zamerite pa mi, prosim, če želim biti v vprašanjih, ki se ne tičejo le naju, pač pa mnogih na tem forumu, dosleden. In to, da pri naših politikih ugotavljam kameleonstvo ali neomiko, je v prvi vrsti stvar doslednega imenovanja stvari, takšnih kot so v resnici.
In da bo resnici še bolj zadoščeno, dovolite, da citiram pred kratkim v Delu objavljeno izjavo uglednega slovenskega klasičnega filologa, prof. dr. Marko Marinčiča:
Davek na knjige so doslej najbolj srdito zagovarjali reflektorjev željni estradni ekonomisti, ki literatom in kulturi sploh ne zavidajo denarja, temveč javni ugled.
Dragi Rok,
ker sva iz iste branže, oba veva, da se honorarji lektorjev, prevajalcev in najbrž tudi drugih ljudi, ki sodelujejo pri nastajanju knjig, že celo desetletje niso dvignili. Zadnjič sem šla pogledat stare pogodbe in ugotovila, da so številke iz leta 2004 enake ali celo VIŠJE kot na tistih iz leta 2006! Tega ni mogoče reči za plače niti na ENEM SAMEM drugem področju.
Zanima me tvoje mnenje tudi o tem: ali bi se dodatni primanjkljaj, ki bi nastal z uvedbo EDS, prelil pretežno na pleča teh ljudi – ali zgolj v cene knjig? Ali je kdo že opravil kako raziskavo o tem?
Je pa hecno, da smo se v tem položaju znašli – menda prvič – delodajalci in delojemalci na istem bregu, torej kot zavezniki. To se menda še ni zgodilo … :-)))
Kdo drug pa naj se loti tega? Vsako peticijo sproži tisti, ki ga zadeva – in to tudi zagovarja povsod, kjer se mu zdi smiselno.
Sploh pa je večina SLO založnikov (z izjemo MK, pa še ta je po merilih, ki presegajo slovenska, majhna) tako “micenih”, da v njih ne gre gledati “vsega prenažrtih kapitalistov”, ki hočejo zase “še več”. Prav te založbe izdajajo velik del tistega, kar velja za najbolj kakovostno.
Če bo na trgu ostala samo ena velika založba, bomo čez nekaj let vsi skupaj brali pretežno ljubezenske romančke tipa “pofel” in priročnike, ki nam bodo pomagali, da bomo s tem celo zadovoljni.
Še eno vprašanje imam zate, Tuki ena,
Katja10 je zapisala, da se avtorski honorarji v založništvu ne spreminjajo že desetletje. Za to sem slišala tudi jaz, saj so o tem že govorili v medijih.
Daj, pošteno odgovori, ali se tudi tvoja plača v zadnjem desetletju ni dvignila niti za kakega tisočaka?
Kaj bo, ko bo tem ljudem enkrat vsega dosti in se bodo lotili donosnejših poslov? Klinc pa otroške slikanice, si bodo rekli, klinc pa otroške knjige, klinc pa družboslovna dela.
Nič hudega, bomo pač postali edina država na svetu, ki nima literature & prevodov v svoj jezik.
Bomo vsaj na enem področju prvi.
Draga Katja,
z vprašanjem o honorarjih si zadela v živo – tu se odpira cel spekter vprašanj in problemov. Ki pa imajo eno skupno točko: enotna davčna stopnja bo brez dvoma (po statistikah in ekspertizah) še pospešila in zaostrila problematiko honorarjev.
Moj odgovor bi bil nespodobno obsežen, kar je tudi razlog da pozno odgovarjam, saj me je med vsemi dosedanjimi poskusi kaj prekinilo, tako da sem nevemkaterič na začetku.
Sam delam pri založbi, ki si je vseskozi prizadevala iti fair-play z avtorji in sodelavci. Z roko v roki – to je bila in je še vedno filozofija založbe, ki jo soustvarjam. Ki je, med drugim, pripeljala tudi do enega morda največjih izplačanih honorarjev za leposlovno delo v zgod. slovenskega založništva (Alamut). Ki je v številnih primerih tudi večkratno preplačala honorar, ki ga je za podobno ali celo isto delo prejel avtor pri npr. veliki nacionalni založbi. Itd. Prav – za knjige, ki se na tržišču zmorejo postaviti na svoje noge, ni problem, jih rešuje plačilo po tantiemah. Toda takšne so redke, leposlovje nasploh pa velja za posebno tvegano in predvsem nedonosno področje.
Žal so se razmere v zadnjih letih zelo zaostrile – in tu zadanemo v pojasnila in razlage, za katere tu najbrž ni zadostnega prostora, a na hitro nekaj bistvenih:
– 2004 smo založniki nenadoma v medijih dobili konkurente. Ti so izkoristili izredne distribucijske poti, ki so bile založnikom nedostopne in od takrat, mdr. niso obiskali več domala nobene tiskovne konference ali predstavitve knjige (odnos s temi mediji se je trajno spremenil). Z izgovorom, da zgolj ponatiskujejo, so mnoge prevajalce odpravljali z naravnost smešnimi pavšali – tudi nekajkrat nižjimi, ki smo jih plačevali založniki, četudi le za nekaj sto izvodov. Pri tem, da so časopisne hiše javno razglašale, kako super rezultate imajo (povprečna prodana naklada v začetku akcij je bila kar 40.000 izvodov, kar je pomenilo prek 35 mio obrata pri eni knjigi! ali enakovredno celoletnim bt prihodkom ene manjše slovenske založbe).
V dobrem letu so iz leposlovja izmolzli, kar se je dalo in šli na druge zvrsti. Upad prodaje leposlovja je bil seveda dramatičen in občutili smo ga vsi, ki izdajamo knjige. Udarec pa je bil zaradi omenjene medijske blokade, toliko bolj boleč.
– monopolizacija tržišča. največji založnik, ki se je lastniško nedavno povezal z drugo veliko ) ima lastniški nadzor nad največjo knjigarniško mrežo, kar pomeni izrazit prevladujoč položaj na trgu; obstajajo upravičene skrbi ostalih založnikov, da bo ta položaj zlorabljen; današnji Dnevnik piše o zviševanju rabatev, zaostrovanju nadzora in centralizaciji distribucije, lastnik seveda izpostavlja predvsem svoje izdelke.
– v 2004 so bili z 20% obdavčeni zvočni nosilci, kar je dramatično zadelo področje, ki je že tako v recesiji po vsem svetu: tisto malega, kar je ostalo kakvostnega glasbenega založništva na slovenskem, je šlo. Manj znano pa je, da je zraven odneslo tudi skromne začetke zvočne knjige (npr. Prešernove ali Menartove Poezije: +20%).
Hočeš nočeš se znajdeš v frustriranem položaju, ko – če želiš neko delo spraviti med ljudmi, če še tako verjameš da si to zasluži – vse pogosteje za to nimaš ekonomske podlage in moraš to opraviti bodisi kot entuziast, kot nekdo, ki si to pač lahko privošči. Kar je seveda slab obet za naprej. Če govorimo pa o profesionalnih okvirjih in odgovornih konceptih, pa so izgledi pogosto poniževalni.
Se pa seveda strinjam: tako širokega konsenza niti med založniki še ni bilo, kaj šele med njimi in avtorji. No, uradno se še vedno ni pridružilo društvo pisateljev – so se pa zato pridružili številni najuglednejši člani -, kar pa je razumljivo, če upoštevamo, da jim je vlada obljubila več, kot so imeli kdajkoli: DDV od knjige naj bi se preselil avtorjem (ta scenarij poznamo iz Slovaške: tudi tam je vlada obljubila natanko isto – svojih obljub pa seveda ni izpolnila).
Subvencioniranje gotovo ne more ponuditi celovite rešitve tako kompleksnega področja; krivičnost distribucije denarja in klientelizem, seveda povezan s politično korektnostjo, pa je toliko močnejši tam, kjer ni močne tradicije v izkušnjah in znanju distribucije davčnega denarja v kulturo. Predvsem pa – zadušena bo iniciativa posameznikov in srednjih in malih založb, ki je ključna za konkuenco in razvoj. Nenazadnje: ali nista prav Trubar in Prešeren dovolj jasen in zgovoren dokaz tega, kako dragocena je lahko pobuda posameznika? Oba sta bila ne le avtorja, pač pa tudi založnika lastnih del…
Sam bi namesto direktnega vpletanja države v knjigo veliko raje videl, da naredi tisto najmanj: da umakne svoje davčne lovke od nje in ji ne otežuje že tako težkega življenja.
Naj takoj na začetku povem: absolutno podpiram ničelno stopnjo ddv za knjige.
Pa vseeno moram tole napisat, ker ko poslušam ljudi, kakšen velik učinek naj bi od tega bil, imam občutek, da temu ne more biti tako in da marsikdo ne razume ravno, kako “deluje” ddv. Zakaj?
Zelo preprosto, če ddv na knjigo ne bo več, se bodo knjige recimo pocenile za 7,8341% (s to preračunano stopnjo računamo znesek davka v ceni, kjer je ddv že vštet in ne 8,5%). Knjiga, ki zdaj stane 6.000,00, bi po novem stala 5.530,00. Mislite, da je to res tako velika razlika, da bi se prodalo veliko več knjig? Meni se ne zdi…
Če se knjig ne bo prodalo nič več, bo založba finančno na istem. Prej so davek zaračunali kupcem in ga odvedli, zdaj na durs ne plačujejo nič, vendar ga seveda tudi nikomur ne zaračunajo. Finančni učinek bi ob isti prodaji bil samo v primeru, da bi cene ostale enake, od tega pa kupec potem ne bo imel nič.
Založbe bodo verjetno dobile vrnjen vstopni ddv, ampak tega morajo tako plačati dobaviteljem, tudi tu je torej fin.rezultat 0. Če bi se pa slučajno zgodilo (pri nas je žal vse mogoče), da v primeru ničelne stopnje ne bi smeli več poračunati vstopnega ddv, pa se lahko zgodi, da bodo založbe še hudo na slabšem kot sedaj!!
Resnično upam, da ste se založbe na to zahtevo po 0% ddv dobro pripravile in vse skupaj preračunale in pregledale tudi s kakšnim davčnim svetovalcem in da “ker ima to tud Anglija in tam deluje” ni edini argument.
Poppy,
nisem ekonomist, sem praktik, ki pozorno lovim ekonomske številke, sicer pa jih pretežno živim:-)
In s toliko večjo zanesljivostjo rečem: 6.000 ali 5.530 sit – to NI zanemarljiva razlika. Menim, da je slov. knjižni trg tako občutljiv, da malenkosti igrajo hudo močno vlogo.
Raziskave vsepovsod kažejo, da podražitev knjige za npr. 10%, v praksi ne pomeni le zmanjšanje prodaje za 10%, pač pa vselej za več, denimo za 15%, saj se prag dostopnosti knjige zniža v vsej družbi. Pri pocenitvah predvidevamo obratno.
Ampak najbrž dolgoročne učinke lahko resnično meriš šele po desetih letih. Sam trdno verjamem v pozitivine sinergične učinke na celotno slovensko družbo.
Predvsem smo v procesu spreminjanja miselnosti bralcev: knjige so bile v Sloveniji zadnja desetletja hudo drage (ne le za slov. standard), kar je zaviralo razvoj nakupovalne kulture… Zadnja leta se ta trend izrazito obrača vprid cenejši knjigi – žepne knjige so nepreklicno tu, počasi postajajo žepne tudi njihove cene (boj med žepnicami MK in žepnimi k. Učil) in v roku nekaj let bodo morda dobile tisti pomen, ki ga imajo v razvitih evropskih knjigarnah, kjer je večina prodaje “paperback”, nakup knjige pa je lahko nekaj dosti bolj vsakdanjega kot smo vajeni pri nas.
Reforme bodo še poplitvile žepe tistih, ki imajo že sedaj malo. Družinski budžeti za “nepotrebno” duhovno hrano bodo manjši, če se knjiga vsaj približa ničelni stopnji, pa bo sprememba vsaj manj boleča.
Ne, moja plača se ni dvignila za nič. Lahko govorim pa le za zadnja tri leta, prej sem dobivala avtorski honorar (ampak ne delam v založništvu). Lahko ti tudi povem, da je moja plača slaba in da bi se mi po moje bolj splačalo delo v založništvu. Imam pa vprašanje zate: kaj ima moja plača ali plače v založništvu opraviti z zahtevo po ničelni stopnji na knjige? Založbe verjetno še vedno imajo zaslužek, kljub po njihovem previsoki stopnji davka na knjige. Torej bi lahko izplačale višje honorarje, kot jih – ampak to je stvar medsebojnih pogajanj, ne? In tudi če bi davek na knjige ukinili, si res tako naivna, da pričakuješ, da se bodo honorarji avtomatsko dvignili?
Še vedno mislim, da obstajajo pomembnejše stvari, za katere bi pa res moral biti ničelni davek. Ja, sem PROTI ničelnemu davku na knjige. In kot sem že napisala, država lahko pomaga na druge načine.
Tuki ena:
1. Če se ti plača v zadnjih treh letih ni nič dvignila, toži svojega delodajalca. Povišanje ti namreč pripada :-).
2. Ponuditi možnost znižanja cen knjig na račun znižanja DDV je NAJBOLJŠA možna oblika “subvencioniranja” s strani države, ker je edina oblika, ki nudi vsem (založnikom) enake možnosti in torej posledično vzpodbuja njihovo tržno naravnanost. Rezultati trga so v zadnjem času resnično vidni, saj so se cene knjig relativno znižale. Če male založbe propadejo, trga ne bo več.
3. Če bi prišlo do ničelne stopnje DDV in se cene knjig kljub temu ne bi znižale, bi lep del kupcev knjig to znal “ceniti”, verjemi. Saj niso tepci (z izjemo kupcev knjig tipa kurja juhica ;-)).
4. Lahko se sicer strinjam, da je še kar nekaj stvari, ki bi si tudi zaslužile ničelno stopnjo davka, a obnašanje tipa “če so obdavčena zdravila, naj bodo pa še knjige” je otročje. Oprosti.
5. Si kdaj preučevala, katere vse knjige (dobre oziroma priznanih avtorjev) na svetu obstajajo, pa niso prevedene v slovenščino? Jaz sem, pred kratkim. In sem postala žalostna.
6. Nimam nobenih zvez z založniki. Če ne štejemo, da tule kdaj poklepetam s Katjo10 :-).
Enka, se strinjam s tabo.
Aja, Katja10 ni založnica, niti ni zaposlena v založništvu, je samo najeta delovna sila založnikov, tj. pripadnica “založniškega proletariata” (v svobodnem poklicu).
Kar zadeva subvencioniranje, se tudi strinjam z Enko: če bi se na račun 20-odstotne EDS povečale subvencije, kar obljubljajo, bi bilo to, katere knjige, bi prejemale subvencije, v izdatni meri odvisno od vsakokratne oblasti. Tega pa si menda ne želimo – ali pač?
Pa kaj je s tabo? A znaš brati? Napisala sem, da sem proti zvišanju davka na knjige in bi peticijo tudi podpisala, če bi šla v to smer. Nisem pa za ničelno stopnjo. Ti je zdaj jasno?
Ti je zmanjkalo argumentov, zdaj pa počneš podobno kot naša vlada? Kritikom daješ v usta besede, ki jih nikoli niso izrekli, da lahko to potem zavrneš! Res primerna raven komunikacije!
Enka napisal:
> Tuki ena:
>
> 1. Če se ti plača v zadnjih treh letih ni nič dvignila, toži
> svojega delodajalca. Povišanje ti namreč pripada :-).
Nisem prepričana. Kje pa to piše?
> 2. Ponuditi možnost znižanja cen knjig na račun znižanja DDV je
> NAJBOLJŠA možna oblika “subvencioniranja” s strani države, ker
> je edina oblika, ki nudi vsem (založnikom) enake možnosti in
> torej posledično vzpodbuja njihovo tržno naravnanost. Rezultati
> trga so v zadnjem času resnično vidni, saj so se cene knjig
> relativno znižale. Če male založbe propadejo, trga ne bo več.
Zakaj je treba znižati cene knjig? Še enkrat pravim: če bi založbe imele izgube, jih ŽE DANES ne bi bilo več. Pa so. Torej ne verjamem, da jim gre tako slabo.
> 3. Če bi prišlo do ničelne stopnje DDV in se cene knjig kljub
> temu ne bi znižale, bi lep del kupcev knjig to znal “ceniti”,
> verjemi. Saj niso tepci (z izjemo kupcev knjig tipa kurja
> juhica ;-)).
Si ti študirala kaj ekonomije? Trditev “saj niso tepci” v ekonomskem svetu ni prepričljiva. Ne verjamem, da bi se zaradi nekoliko manjših cen BISTVENO povečalo povpraševanje. In kot sem rekla že prej, ne verjamem, da bi se cene zaradi ukinitve DDV bistveno zmanjšale, ker bi založbe ta sredstva prelile drugam (ene v svoj žep, mogoče katera v izdajanje novih knjig)!
> 4. Lahko se sicer strinjam, da je še kar nekaj stvari, ki bi si
> tudi zaslužile ničelno stopnjo davka, a obnašanje tipa “če so
> obdavčena zdravila, naj bodo pa še knjige” je otročje. Oprosti.
Ne, a zakaj bi bile ravno knjige izjema?
> 5. Si kdaj preučevala, katere vse knjige (dobre oziroma
> priznanih avtorjev) na svetu obstajajo, pa niso prevedene v
> slovenščino? Jaz sem, pred kratkim. In sem postala žalostna.
Nisem. Če si ti, zakaj ne napišeš konkretnega podatka? Sklicevanje na čustva pri tem ne igra posebne vloge.
> 6. Nimam nobenih zvez z založniki. Če ne štejemo, da tule kdaj
> poklepetam s Katjo10 :-).
Jaz pa, ko kupujem knjige. 🙂
Zdaj se pa moram malo branit ;-).
1. Piše (jasno, glasno in nedvoumno – je iztožljivo) v Splošni KP za gospodarstvo (predvidevam, da si zaposlena v gospodarstvu) – tam nekje v letu 2004 je bilo plači dodano minimalno 5000 SIT, toliko vem na pamet, za ostalo bi morala pogledat. Ker, da se razumemo, v tem kontekstu govorimo o absolutnem (in ne morda relativnem) zvišanju plač.
2. Cene knjig je treba znižati zato, da jih bom jaz lažje in več kupila :-). Ničelna stopnja DDVja bi dodala nekaj maneverskega prostora za boj na trgu v smislu cen. Se strinjam, da založbe SO in da jih bo ob nespremenjeni stopnji verjetno tudi večina o(b)stala, nisem pa prepričana, če lahko še kaj dosti spustijo cene. In tudi ne, da si lahko privoščijo riziko izdaje kakšnega “težjega” avtorja (ki je pač obsojen le na določen % potencialnih bralcev).
3. Ne, ravno ekonomije nisem študirala, smo pa vzeli nekaj osnovnih zadev tudi na našem faksu. Ampak, ni važno. Tukaj se potegnem nazaj za toliko, da še enkrat poudarim, da sem imela pretežno v mislih malo zahtevnejše in bolj kritične nakupovalce knjig. Pri tistih, ki kupujejo razne priročnike o vzgoji, osebni rasti, dietah, kuharske knjige ipd. zadeva ne bo delovala, tu se strinjam (saj bi rekla, da uvedimo ničelno stopnjo selektivno, a smo potem spet na začetku, ker se ve, kdo bi bil selektor).
Tudi ne pravim, da bi uvedba ničelne stopnje BISTVENO pocenila knjige. Tega nisem nikjer zapisala. Ampak, je pa tudi tisti primer zgoraj (o pocenitvi knjige iz 6000 na 5500 SIT) rahlo zavajajoč. Lahko namreč pogledamo tudi z druge strani – knjižnica bo lahko za isti znesek kupila 11 knjig namesto desetih (kar je pri znesku 60.000 SIT na knjižnico 301 knjiga v slovenskih knjižnicah več!). Pa če pogledam že sebe (se imam za nekje povprečnega nakupovalca knjig) – ko grem jaz kupovat knjige, nikoli ne kupim ene same. In 4x ali 5x po 500 SIT se pa že pozna (no, vsaj meni), nanese vsaj še za eno žepnico :-).
4. Ne, ne gre za to, da bi knjige morale biti izjema per se. Gre za nekaj drugega, pa če se sliši še tako grozno: plenice, otroško hrano, zdravila ipd. (kar se denimo pogosto uvršča med zadeve, ki naj ne bi bile obdavčene), ljudje preprosto morajo kupiti. In jih kupijo, ne glede na ceno (posredno določeno tudi glede na stopnjo DDV). Knjig pa jim (pustimo zdaj učbenike) ni treba kupiti. In jih kupijo le, če so jim cenovno dostopne. In bolj kot so jim dostopne, več jih kupijo. In več kot jih kupijo, več jih preberejo (velja tudi posredno – torej za branje preko izposoje v knjižnicah – glej točko 3). Prepričana sem, da mi zdajle ni treba pisat o pomenu vzpodbujanja bralne kulture. Kultura nasploh, s tem pa tudi bralna kultura, je pač stvar, ki jo vsaka normalna oblast podpira in subvencionira (in, glej, poznam kar nekaj ljudi, ki kupijo leposlovno knjigo vsaj komu za darilo, izključno zato, ker jo lahko dajo v dohodninsko olajšavo – in nekdo to knjigo zagotovo prebere). Ničelna stopnja DDV ni nič drugega kot posredna oblika subvencioniranja. Jaz pač zagovarjam tezo, da je pri knjigah (pa v bistvu pri kulturi nasploh), ta oblika subvencioniranja najbolj primerna, ker se 1. tako nihče ne more politično odločat o (ne)subvencioniranju in 2. ker je tudi tržno naravnana. In ne, ne pričakujem, da se moraš strinjati z vsako puhlico, ki pride naokoli, ampak lahko te pa poskusim prepričat, ne :-)?
5. Samo nekaj knjig oziroma avtorjev, za katerimi sem brskala nedavno: Paul Auster (je prevedeno precej, ne pa denimo The New York Trillogy), ni prevedeno tudi kar nekaj knjig Susan Sontag in Virginie Woolf, denimo. Pa Agota Kristof. Saj se jih dobi v srbskem ali hrvaškem jeziku (angleško pač ne obvaladam tako dobro, da bi lahko uživala v branju knjig), ampak vsaj zame to ni to. Osebno pač daleč najbolj uživam v branju v svojem jeziku (pa tole res ni puhlica :-)), seveda ob nujni predpostavki dobrega prevoda.
Lp