Ker sem na tem forumu bolj frišna, se globoko opravičujem, če ste temo že obdelali. Me pa res zanima – in sicer to, kako dolgo vztrajate pri knjigi, ki vas ne zagrabi?

Sama sem dolgo časa knjigo, ki sem jo začela brati, tudi prebrala (tole pa menda res zaradi znamenja v horoskopu: devica :-)). Nikoli ne bom pozabila, kako sem pred leti brodila po Bratih Karamazovih samo zato, ker mi je bila silno všeč Zločin in kazen. No, potem se Dostojevskega dolgo nisem več pritaknila :-). Zdaj pa imam razdelano pravilo, da preberem nekje 20 do 25 % knjige in če me ne prevzame, neham. Me je prepričala prijateljica, ki pravi, da je na svetu toliko dobrih knjig, da je res škoda časa za “slabe”.

Pa vi?

Do 20. – 30. strani se še nekako potrudim… :))

tudi jaz sem včasih vsako knjigo prebrala do konca, pa četudi sem zraven umirala od dolgčasa….potem sem pa rekla ma škoda časa in zdaj če me po parih straneh ne pritegne, neham brati

ta tvoja prijateljica je res zadela žebljico na glavico 🙂 škoda časa za brezvezne knjige

Knjigi dam “priložnost” do približno 20. strani.

Ponavadi preneham z branjem po kakšnih petdesetih staneh, razen če je zadeva res neberljiva, recimo Finnegans Wake, Galjot in podobne cvetke. Velikokrat pa vztrajam skoraj do konca, kar se mi je zgodilo tudi pri Saramagovem Evangeliju po Jezusu Kristusu, kjer sem zadnjih petnajst strani zgolj diagonalno preletel, da sem se prepričal, ali se res zgodi to, kar se mora.

Je pa res, da je preveč dobrih knjig, da bi se mučili s slabimi – težava je, da ne vemo, katere so res dobre. Booker/whitbread/nobel/georg-büchner/orange žal niso nobeno zagotovilo za kakovost. Ravno berem eno nemško zadevo, ki so jo kritiki sesuli, in samo zevam kot kapelj. Izjemen roman. In prav razmišljam, ali bi moral nekdo smrklji, ki jo je napisala, povedati, da naj se ne sekira zaradi slabih ocen. (In, evo, že bluzim. Kaj je že bilo vprašanje? 🙂

Ja, tudi mene je pred časom končno srečala pamet in če me na začetku ne potegne, knjigo odložim.
(ja, kdaj pa kdaj pa res prekrižarim zadnje strani, da vidim, kako se je končalo)
Kajti moj seznam knjig za branje se daljša in daljša… in je res škoda se martrat z zadevami, ki nam niso všeč. Pa čeprav so klasiki, kanon, “must” itd.

Kot sem že enkrat povedala, da je pisalo na steni naše knjižnice: Bralec ima vso pravico knjige ne prebrati! – Škoda časa, da bi človek vztrajal pri branju knjige, ki te nikakor ne pritegne.

prvi stavek!

prvi stavek, oziroma največ prvi odstavek knjige je najpomembnejši, iz njega se da začutiti, če je to to. Vsak pisatelj, upam, s posebnim poudarkom oblikuje prvi stavek, s katerim uvede bralca.
v prvem stavku je vse, je vzdušje knjige, je stil, je …

Krasna primera prvega stavka:
Alfred Doblin: Berlin Alexanderplatz
in
Mihail Bulgakov: Mojster in Margareta.

Ta dva prva (od)stavka sta kot knjižna holograma. V njiju je zaobjeto vse.

Drugače pa – 5 strani, maksimum. Če me v petih straneh avtor/ica ni sposoben/na zaintrigirati, naj teži drugim, grem raje ležat na kavč pred tv.
😉

Jaz knjigo malo prelistam v knjigarni/knjiznici/antikvariatu, pa hitro vidim, ali mi lezi ali ne – ceprav mi po mojem na ta nacin pade skozi reseto precej uporabnega, kar sem se naucila pri Irvingovi Eno leto vdova; ta me ob prvem listanju/branju sploh ni potegnila, enkrat kasneje sem pa cisto “not padla” in potem pohlepno prebrala se vse ostalo od Irvinga, kar mi je prislo pod roke. Cim imam pa knjigo enkrat doma, vsako preberem do konca, magari samo po diagonali. Navadno se sele pri drugem branju zacnem sladkat s podrobnostmi, pri prvem me pa najbolj zanima zgodba.

lp, proxima

Merilo, da si izposodim knjigo, je stran, ki se mi odpre v knjižnici sama: to je tista, ki je bila v knjigi najbolj prebirana ali pa takšna, na kateri so nekateri obupali – pa je že zato eden od pokazateljev vsebine.

Zelo pomemben mi je tudi ritem pisanja – duhovito dinamičen me “priklene” nase. Če pa se knjiga prične s čisto drugačnim, nekako “tujim”, vztrajam do kakšne desete strani. Preden jo zaprem, ji dam še “dve možnosti” s tem, da preberem kakšno stran na sredini in proti koncu knjige. Vedno pa knjižničarki priznam, da je nisem “predihala” … Ljudje smo različni – zakaj bi bila naša vživljanja enaka? In zares je še veliko dobrih knjig, ki si prav tako zaslužijo našo pozornost.

Toro, če ni skrivnost: katero knjigo imaš v rokah?

Penelopa, všeč mi je bil Delphi (Malin Schwerdtfeger), tako da bom poskusil prebrati še njen Cafe Saratoga, ki je po mnenju taistih kritikov oh in sploh.

Uh, jaz pa sem vztrajna, pri kakih knjigah, ki bi mi morale biti všeč (najpogosteje so to klasiki), se trudim tudi do 200. strani. Tako sem nekako med 50. in 200. stranjo obupala pri Aleksandrijskem kvartetu, Zločinu in kazni, Bratih Karamazovih, Mojstru in Margareti, pa verjetno še kje.

Običajno pred 50. stranjo knjige ne odložim, imam občutek, da knjigi, avtorju, vsemi priporočevalcem knjige nekako dolgujem to, da se vsaj malo potrudim. Pri kakšni knjigi se potrudim celo do konca, če je kratka.

Hecno, kako različni smo. Jaz ne bi mogla odložiti knjige po prvem odstavku (razen, če bi jo resnično vzela čisto na blef, česar pa ne počnem – skratka, ker vzamem iz knjižnice knjigo, za katero na podlagi različnih indicev obstajajo šanse, da bi mi lahko bila všeč), bi me preveč matralo vprašanje, če sem kaj dobrega zamudila… Po drugi strani pa je 50 strani kar veliko, če gre za krajšo knjigo (zadnje čase mi padajo v roke same takšne < 200 strani) in seveda ne prav dosti, če se pogovarjamo o špehih. Ampak moram reči, da če po 50 straneh knjiga ne vleče, je res brezupno. Sem pa tudi jaz takšna, da pri nekaterih knjigah, ki bi mi “morale” biti všeč (samo meni tu niso merilo klasiki – zanje že vem, da mi vsi ne sedejo in bo moja splošna razgledanost tostransko za vedno pomanjkljiva), kar vztrajam in vztrajam, včasih res tudi do konca. Nikoli pa ne berem knjig diagonalno ali pa tako, da preberem le razplet – za to mi je škoda časa (kadar me knijiga res ne vleče) ali pa malo upam, da jo bom morda kdaj kasneje spet poskusila brati (če mi ni čisto mimo).

Aja, pa nekaj knjig imam še vedno na nočni omarici in mislim, da jih bom mogoče do konca prebrala (Kunderovo Neznosno lahkost bivanja, Fowlsovo Ženo francoskega poročnika…). Prebrane so nekako do polovice ali tretjine.