Tisti, ki ste brali Jergovića
Po tem, kar vrže ven iskalnik, vas ni prav dosti, pa vendar vidim, da ste nekateri brali tudi druga njegova dela. Malo sem prebrskala po netu in ugotovila, da je do njegovih knjig precej zamotano priti, ker jih imajo le redke knjižnice (ne štejem seveda Sarajevskega marlbora). Ker medknjižnična izposoja ni čisto zastonj, me zanima, če se mi splača potruditi.
Torej, kako so se vam dopadle Mama Leone, Dvorci od oraha (Dvorci iz orehovine), Buick Riviera? Je kdo bral Nazi bonton ali morda Inšallah Madona, Inšallah?
Brala sem Sarajevski Marlboro, ki mi je bil zelo zelo všeč. SLO prevod se mi ni zdel ravno briljanten – saj ne da bi bilo kaj zelo narobe, ampak žmoht knjige je pa kar izpuhtel …
Preostali (Mama Leone in Buick Riviera) mi nista “potegnili”, čeprav z njima pravzaprav ni bilo nič narobe. Morda malo preveč “istega”
Dvorci od oraha me je pa navdušila. “Družinske sage” so mi šle vedno na jetra, nekako mi niso ležale, to pa je bila prva, ki me je pritegnila, da sem knjigo kljub precejšnjemu obsegu naravnost pogoltnila. Fenomenalno delo – sočno, zgoščeno, polno. Zdi se ti, da ima 200 strani, pa je cel špeh. Najbrž je zahtevala tudi precej čepenja po arhivih. Zdaj je menda izšel SLO prevod, najbrž pri Gogi.
imaš prav glede slovenskih prevodov iz jugo jezikov, nekak zgubijo vso sočnost, zato tudi jaz vse naše bivše berem v originalu…sem za foro prebrala most na drini v obeh jezikih naenkrat in je slovenski čista beda v primerjavi z originalom
sarajevski marlboro je tudi meni zelo všeč, se mi zdi, da sem ga prebrala v pol ure, ker so take zgodbice ki te čist potegnejo 🙂
He, he, v Sarajevskem marlboru sem opazila pa cvetk, ja. Takih, da sem vedela, kako so se verjetno glasile v izvirniku, medtem ko je bil (dobesedni) prevod brca v temo. Zato sem se odločila, da jo za na polico kupim ob prvem obisku Zagreba :-).
In, hvala Katja, za tisto “preveč istega”. Točno tega sem se malo bala (glede na tematiko). Torej bom najprej posegla po Dvorcih iz oraha, ki jo imajo v naši knjižnici v izvirniku. Pa Mame Leone se bom lotila ob priliki, ker je tudi na razpolago. Medknjižnične izposoje se pa zaenkrat ne bom šla.
Ne vem, kaj, hudiča, se zgodi pri prevajanju iz YU-jezikov v SLO … Ne gre in ne gre – vsa čast izjemam, ki dejansko obstajajo, verjeli ali ne 🙂 Pa imamo super prevode iz vseh možnih jezikov, iz najbližjih pa ne. Morda je vzrok samo v tem, da te jezike obvladamo bolj z “drobom” kot intelektualno – saj ne vem, kako bi to drugače povedala …
Sama prevajam iz angleščine, obenem pa sem dvojezična, dete “bratstva i jedinstva”. Pa si vendarle ne upam prevajati iz SRB (če ne štejem teoretskih besedil), ker me je nepopisno, že kar histerično strah, da bi se mi pripetilo kaj podobnega.
To bi bila pravzaprav kar solidna tema za kako seminarsko z naslovom “Kam izpuhti ves žmoht?”
Jap, to bi bila definitivno zelo zelo zanimiva seminarska naloga :-). Jaz sem malo razmišljala o tem in se mi zdi, poleg tistega “droba”, ki definitivno drži, da je še nekaj. Namreč to, da smo Slovenci določene izraze posvojili kar v originalu (seveda so najbolj tipičen primer prav psovke, niso pa edine), prav zato, ker se jih ne da prevesti (spet čast redkim izjemam, ja). Me pa zelo zelo zanima, kako npr. prevajajo južne jezike v denimo angleščino ali druge tuje jezike. Si kdaj razmišljala o tem (jaz angleščine ne obvladam dovolj dobro) oziroma to opazovala?
Čeprav v Sarajevskem marlboru, vsaj na mestih, kjer sem jaz opazila cvetke, ne gre za to. Ker če sem jaz (ki nisem niti dvojezična, le v kontaktu s srbskim jezikom sem že skoraj dve desetletji), beroč v slovenščini, opazila oziroma dojela, kaj je bilo v resnici na nekem mestu zapisano v originalu…
Sicer so pa te jugo besedne zveze in izrazi res hudič, he, he. Ne vem, če je tole na linku (glej zadnje tri odstavke) res, če pa je, bi lahko rekli le: Desi se i najboljima :-).
Ja, to je res hecno, ko se kakemu prevajalcu zapiše, da so dekletu “porumenela lica” :-)))
Morda je pri prevajanju v angleščino hudič celo malce manjši – če ne zaradi drugega pa zaradi gigantskega besednjaka (a tudi obširne zaloge sočnih kletvic), iz katerega spreten prevajalec nemara malce lažje izbira prevedke, ki se čimbolj približajo izvirniku, tudi ko gre za “drob”, kot sva temu rekli.
No, to je samo moje skromno mnenje, ki pa ni podkrepljeno s prav pogostim dvakratnim ali celo trikratnim branjem ene knjige v različnih prevodih. Človeku zmanjkuje časa, da bi knjige prebiral po enkrat, kaj šele trikrat …
Aja, pri Agoti si me spraševala, če sem prebrala “Yesterday” ali nekaj takšnega, če sem prav spomnim. Ne, nisem. Zdaj sem precej zasedena z delom, obenem pa berem en nepopisen špeh (več kot 1000 strani), tako da za nekaj časa “ne sprejemam” v branje novih knjig.
Porumenela lica, ja, :-)))).
A veš, sem in tja me zagrabi (seveda, kadar iščem knjige kakega avtorja in ugotavljam, da niso prevedene v SLO) in sem silno fouš tistim, ki obvladajo angleščino tako dobro, da lahko prebirajo knjige tudi v tem jeziku. Ampak ko dobro premislim, jim v resnici niti tako zelo ne zavidam – ker si predstavljam, kakšen je šele njihov spisek neprebranih knjig :-). Upam, da je špehec zanimiv!
Hojla,
eh, špeh berem iz bolj “družinskih” razlogov; to je en “kot kot kot” zgodovinski roman, temelječ pretežno na stvarnih osebah, v njem pa (kot ena od negativk) nastopa neka moja starejša pokojna sorodnica 🙂
Kar zadeva angl. knjige, imaš pa prav: komaj še vem, česa se lotiti, sploh zdaj, ko je izbira tolikšna.
Saj sem potem videla (na drugi temi), kaj je ta špeh :-). No, meni je Ukana en tak topel spomin na otroštvo – nama jo je z bratom oče ob večerih bral, ampak tisto “strip” izvedbo. Ne boš verjela, da jo imam enkrat namen prebrati (no, vsaj začeti) tudi v celoti, jo imam v domači knjižnici, samo kaj, ko je pa res ŠPEH. Enkrat…
Ni vredno brati – kot literatura je zadnji pofel … hm … res katastrofalno.
Kakšni kičasti opisi narave! Za umret … Pa ljubezenski prizori, ti so šele dobri, tipa: “Predala se mu je z vso mehkobo in voljnostjo svojega ženskega telesa in slo, ki je žarela v njej kot zvezda sredi jasnega gorskega nočnega neba …” In tako naprej celo stran … Neverjetno.
Pa kilometrski opisi bitk, od travne bilke do travne bilke …
Če bi bila knjiga napisana danes, bi avtorja menda tožili vsi “nastopajoči”.
Sem pa prepričana, da bi se iz tega štofa dalo napisati za kake 400-500 strani zanimive vohunske partizanerice.