A boste naročili to revijo?
Se vam zdi vredna svojega denarja?

Poznam samo angleško verzijo – je še kar ok, fotke so neverjetne, pa tudi zgodbe so solidno napisane. Kakšna bo slovenska verzija (bo enaka in bodo članki le prevedeni ali bodo v njej tudi slovenski članki, reportaže) pa ne vem.

Pozdravljene!

Moj korenjak je naročen na Nacional Geographic, ki izhaja v slovenskem jeziku pri Založbi Rokus. Ker jo ima že od septembra je to verjetno angleška verzija. V njej ni nobenih reportaž iz Slovenije.
Revija je dobra za nižje stroške pa jo lahko kupite vsak drug mesec v kiosku.

Lep pozdrav,
Elca

pri založbi rokus izhaja national geographic junior in, če me spomin ne vara, je v njej tudi nekaj prispevkov iz slovenskega uredništva.

vsaj likovni natečaji ki jih objavljajo, so slovenski. (čeprav: glede na otroški likovni kič, ki ga tam izbirajo, bi bilo boljše, da te rubrike sploh ne bi bilo)

Kakšne pa naj bodo po tvojem mnenju otroške ilustracije? Meni so čisto luštkane, tako pač rišejo otroci. Eni so bolj nadarjeni, drugi manj, ampak nagrajene ilustracije so po mojem tiste, v katerih se vidi več truda, morda kdaj pa kdaj tudi nadarjenosti…nismo pa vsi nadarjeni za vse. Mojim otrokom je ta Junior blazno všeč!

trud nima tu kaj iskati, še manj pa govorjenje o “likovno nadarjenih” otrocih, še sploh v predšolskem obdobju.
likovno izražanje v zgodnjem obdobju je razvojno orodje, torej – so likovno “nenadarjeni” otroci “razvojno” nenadarjeni ? …

otroška likovna dela, objavljena v ng junijorju so prekopirane risbe iz stripov, knjig za otroke, pobarvank in podobnega. ubogi otroci se trudijo, da bi posnemali risbo odraslega, so v tem neuspešni in frustrirani. njihovi poskusi ostajajo na pol poti, kar pomeni, da niso ne tič ne miš. ta način dela, še bolj pa nagrajevanja tega poudarja mišljenje, da je otrok pomanjšan odrasli, ki pač še ne dosega odraslega, kriteriji pa veljajo zanj enaki. ampak, otrok ni pomanjšana kopija odraslega, ampak je otrok kvalitativno drugačen od nas odraslih. To je staro že več kot sto let, odkar se je začela prebujati razvojna psihologija.

otroško likovno delo je zahtevno ustvarjalno delo, ki mora izhajati iz otroka, biti odraz njegove razvojne stopnje, njegovih, starosti primernih ustvarjalnih potencialov, ne pa ponesrečen plagiat in poskus približati se likovnemu izražanju odraslega.
tisti tam na ng-ju žal temu segmentu ne posvečajo dovolj pozornosti.

to kar je tukaj napisano, ni moja kaprica ali forum-terapija, ampak strokovno mnenje. ni ga likovnika, likovnega pedagoga v slo, ki bi z navdušenjem gledal na to rubriko. mnenja so, da bi bilo bolje nič kot to.
s tem sicer dobra revija izgublja na ugledu.
žal.

da je odraslemu to tam lahko všeč, je razumljivo. pač ne ve, in vsi se ne moremo spoznati na vse. strokovnjaki pa bi na te reči morali gledati drugače, s čimer so mišljeni pedagogi, vzgojiteljice, učiteljice, učitelji etc etc.
in še: kdor ima svoje lastne otroke, bi bilo dobro, da bi se v te zadeve malo poglobil. literature je dovolj,

pa še
“luštkano” je izrazito subjektiven in ne strokoven pojem.

pa še:
konc koncev to nima veze s knjigami.
😉

To je pač še vedno samo tvoje mnenje, pa če bi me še tako rad prepričal o tem, kako zelo si strokoven. LP

Bravo Pilgrim, se popolnoma strinjam. Na žalost se še vedno ocenjuje lepoto otroške risbe po tem, kako uspešno je uporabil “šablono” Torej sončki z žarki, princeske z zavihanimi laski itd, itd… Na srečo so začeli počasi uvajati Jontesovo metodo likovne vzgoje, ki otroke spodbuja v zdravo kreativnost ne pa posnemanje…

Zelo sta krivična do NEKATERIH objavljenih risb v Juniorju. Vsi NE RIŠEJO PO ŠABLONAH. Naj povem, da poznam avtorja dveh risb, ki sta Pilgrimovo mnenje prebrala in ju je osebno zelo prizadelo in težko verjamem, da bosta kaj kmalu v roke spet prijela svinčnik in kaj narisala. V Pilgrimovem “mnenju” je ogromno netočnosti, strokovna mnenja pa se ponavadi podpišejo s polnim imenom. Lahko je kar tako nekaj na približno kritizirati in se potem ne podpisati! Vzemite najprej v roke slike in jo vsako posebej komentirajte, če že morate, ne pa kar tako povprek pljuvat! Vedeti je treba, da gre v tem primeru za OTROKE, KI SO OBČUTLJIVE OSEBE IN SE ŠELE RAZVIJAJO. In nehajte mi, prosim, z neko razvojno psihologijo, za katero se takoj vidi, da jo razumete le na pol! Če želite, lahko svoje mn enje sporočite uredništvu Juniorja ali komur že hočete, ne pa na tem mestu pljuvat po nečem, kar prizadene tiste, ki so pri vsem skupaj še najmanj krivi. Pa še ena malenkost: tam ne objavljajo samo predšolski otroci, amak tudi otroci 9.razreda devetletke, ki pa lahko že rišejo “malo po odraslo”, kajne, Pilgrim?! Če jim še ne uspe čisto, jim pa tudi ne gre zameriti, saj so vendarle še vedno otroci.

Pri nas smo naročeni na NGJ in smo dobili ponudbo še za NG z popustom. Sem naročila možu za darilo.

@Sorry: kaj je Jontesova metoda likovne vzgoje?

@Maja:
se opravičujem, če sem koga prizadel, saj to ni bil moj namen.
svoje strokovno mnenje še vedno zagovarjam, in nekako ni bilo mišljeno, da bi ta forum prebirali sedem in osemletniki.
glede polnega podpisa pa – ravno to je čar forumov, da jih ni. 😉

Živjo Pilgrim,
Prav veliko ti ne morem povedati, le toliko kolikor spremljam projekt v “našem” vrtcu. Sem pa prebrala marsikaj o razvojni psihologiji, metodikah vzgoje in temu sorodne teme, tako, da se mi zdi, da lahko utemeljujem svoje mnenje s poznavanjem, ne kar tako, iz zraka.
Gre za povsem drugačen pristop k likovni vzgoji otroka. Naprimer: Otrokom so vzgojiteljice včasih pripravile 20 glavic, 80 tačk, 40 ušes itd…pa so potem otroci sestavili medvedka. Pa recimo, brali so pravljico o Rdeči kapici, ki je že tako ilustrirana, potem so otroci risali, kar so slišali in še bolje videli… Jasno je, da je otrok potem poskušal narediti čim boljši približek ilustracije ali medveda… Torej princip je tekel vedno na enak način. Tudi dekoracije v vrtcu so delale vzgojiteljice in s tem nehote in spotoma približevale določene podobe (šablone) otrokom…
Če se vrtec ravna po Jontesovi metodi ( mag. Breda Jontes) se spremeni cel koncept. Začne se že pri čisti osnovi. Otrokom se ponudi navadne (mehke) svinčnike, redko barvne svinčnike, flumastre pa se umakne, naj ne bi bili dosegljivi, sicer pa je papir in svinčniki vedno nuden na dosegu otroških rok. Risbe oz. otroške ozdelke se obeša v višini otroških oči. V igralnicah se ureja umetniške kotičke, kjer so knjige in replike umetniških slik.
Tema risbe se popolnoma spremeni, saj se otrokom najprej pripravi izkustvo. Npr. grejo ven, ko piha veter. Veter poskušajo otipat, povohat, videti… Ko pridejo nazaj v igralnico, ga narišejo. Nikar ne mislite, da to otrokam dela kakšen problem. Vse risbe so izrazito doživete, vse so lepe, dobre, zanimive… Zakaj? Zato, ker so narisali svoje občutke, niso pa imeli vizuelnega dražljaja, kako mora biti veter narisan. Zanimivo je, da ob tej metodi, klasičen razvoj otroške risbe nič ne zaostaja (čačka, glavonožec, figura). Vendar pa to otrok riše spontano, brez navodil, torej po trenutnem navdihu…
Dobro se tudi razbere otrokovo doživljanje iz potez, ki jih vleče s svinčnikom. Dobro se vidi, kje je pristik intenziven, kje rahel, neprepričljiv itd.
Pri barvah je veliko več svobode, čeprav ni flumastrov, vedno se sprejme izbiro barv, ne glede na to, da je otrok naprimer narisal modro solato ali vijolično sonce. Tudi ne bo nobene panike, če nariše zelen ali črn srček (včasih so takoj iskali globji pomen v čreni barvi ipd).
Skratka, otroku se ne sugerira, kako mora ristati, daje se mu prosto pot, da se res razmahne njegov ustvarjalni razvoj.
Pri svojih otrocih vidim izredno spremebo pri tovrstnem ustvarjanju, saj se več ne zavira misel, da bo njuna slika najslabša. Z veliko vnemo mi razlagata, kaj sta vse narisala in kdo bi si lahko mislil, da imajo otroci v svoji risbi celo zgodbo. Neverjetno veliko se zgodi na pairju.
No, toliko. Res je, Maja, da pišem o predšolski risbi. Vendar pa menim, da je potrebno razvijati kreativnost na vseh razvojnih stopnjah in nikakor ni spodbudno, da se ocenjuje za lepo približek neke šablone, razen, če ni bila dana naloga, naj nekaj prerišejo.

Ne bi rada polemizirala o izbiri otroških risb v NGY, le toliko, da ne bi bilo slabo, če bi si kdo od uredništva tudi kaj prebral o otroški risbi.

Lep pozdrav vsem.
Sorry

Sorry,

imam vprašanje zate.

Naša (risarsko ne posebej talentirana) zdaj že 8-letnica je že hodila v vrtec, kjer so “risali” po tej ali neki zelo podobni metodi. Tudi doma je nismo “učili” risati, razen če je za kakšno posebno stvar izrazila željo.
Rezultat? Zafrustrirana 8-letnica, ki zase trdi, da riše najslabše v celem razredu. Pustimo to, da se jaz ne strinjam čiiisto z njo, ampak možno je, da sem nekoliko subjektivna, ne?
Šola očitno vsaj v prvi triadi nadaljuje s to metodo. Posledica? Otrok si najbolj od vsega želi v tečaj risanja. V čisto klasični tečaj risanja, kjer bi jo naučili risati rožice in metulje. Pazi! Tako daleč, da bi si želela učiti razmerja in perspektivo še ni prišla, rada bi le, da jo nekdo nauči risati najbolj osnovne otroške risbe.

Moje mnenje: morda Jontesinina metoda deluje pri tistih otrokih, ki imajo prirojenega nekaj smisla za likovno izražanje. Takih ljudi je po mojih opažanjih okolice vedno manj, ne vedno več. Premalo izkušenj imam, da bi znala oceniti, ali se likovno bolje izražajo ZARADI te metode ali KLJUB tej metodi.

Vprašanje: zakaj morajo smernice vzgoje in izobraževanja vedno riniti v skrajnosti in ne znajo v svojih prizadevanjih najti srednje poti? Skrajnosti vedno zafrustrirajo del populacije. In prav vseeno je, kateri del populacije je zafrustriran.

Kitty
ki se zahvaljuje svoji usodi,
da jo je tako hitro potegnilo prevajanje,
da ji ni treba poučevati slovenščine

Pozdravljena Kitty,
nisem pravi naslov za to vprašanje, lahko polemirizirava, v načelu pa se stinjam s tvojim vprašnjem, če je zaznati ciničen ton.

Kolikor mi je zanano, Jontesove metode v šolah nimajo ( tudi mene to skrbi) Metodo so šele začeli uvajati le v nekaterih vrtcih. Počasi naj bi se širila skupaj z generacijo.
Sama si upam oceniti, da se otroka bolje likovno izražata ZARADI te metode. Predvsem pa gre za to, da se otroku širi, ne pa oži pristop do likovnega izražanja. V tem smislu menim, da prerisovanje, posnemanje ipd. niso primerne metode za predšolskega otroka. Verjetno tudi še kakšna 2 razreda OŠ. Naprej se ne upam trditi. Zagotovo pride tudi potreba po posnemanju (kot pri tvoji deklici) in menim, da je tudi to potrebo treba izpolniti. Kakšen je učni načrt za OŠ ne vem.

Sama oz. moja otroka imata ravno obratno izkušnjo kot tvoja deklica (sta pa mlajša). Te razumem, da se jeziš, še huje je, ko se kot starši v taki situaciji čutimo precej nemočne.
Kar se pa talenta tiče, ne , ne, ne, pri nas smo sami antitalenti likovne kreative.

Brez zamere prosim, ker sem se raztipkala pod to temo.

Pozdrav!

Zdravo,

še jaz rečem besedo na temo Jontesine metode. V našem vrtcu se gredo to metodo in nekako pri dveh letih me vzgojiteljica skrajno resno opozori, da mora ob priliki govoriti z mano glede hčerke. Vmes je bil vikend, čisto sem se zasekirala, kaj mi bo rekla, pa me je vprašala, če mi hčerki rišemo. Pa sem rekla, da ja. Je rekla, da to pa že ne gre, da je to skrajno fouš, da se to pozna na njenih izdelkih, da po tej metodi se tega pač ne sme…

Vzgojiteljica je sicer super, ampak pri nas doma imamo (kljub strogi prepovedi!) tudi kakšno pobarvanko in dokler je to želela, smo ji tudi kaj narisali. Sedaj pa je tako v fazi, ko si želi risati kar se da realistično in oponaša starejše otroke.

Jaz to pač jemljem z rezervo, zaenkrat pa še ne vem, ali so kakšne posledice te metode.

Lp