Ampak kako priti do nje?
Da vidim, kaj je v tej knjigi takšenga, da jo je bilo potrebno prepovedati.

v knjižnici si že poskusila?

ej hvala.
Sploh nisem pomislila na to. Ker so jo sodno preganjali, mi sploh na pamet ni padlo, da bi v knjižnici lahko bila….

Zakaj pa je bila ta knjiga prepovedana?

SONČEK?!?!?!?! Kje si pa ti bila zadnji 2-3 leta?!?!

Ja no, ne pač ne vem. Zato pa sprašujem.

no, na kratko – 4 stare tetke so tožile pisateljico, ker je v knjigi z zgornjim naslovom pisala o njihovih starših in s tem užalila njih in čast njihove družine. Smolnikarjeva ne sme več te knjige prodajat pa plačat jim mora neke velike denarje.

Po moje jo boš težko dobila v knjižnici. Predstavljam si pač, da če je prepovedana je prepovedana zato, da je ljudje ne bi brali. kakorkoli. Če jo dobiš, sporoči.

lp

Dobiš jo v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki.
Morda še kje; poglej v Cobiss.
Uspešno branje.

Če me spomin ne vara, je izšla tudi sodno cenzurirana izdaja. Knjigo ti lahko v tvoji knjižnici tudi naročijo preko medknjižnične izposoje. Samo plačat je treba okoli 1000 SIT.

Danes bo v oddaji Studio City nekaj na to temo, mislim, da bo prišla celo avtoica knjige.

Ampak, a ni to absurdno? Smolnikarjeva naj bi pisala neresnice in laži. Kako hudiča so se pa potem te gospe notri prepoznale, če je Smolnikarjeva pisala izmišljotine? Če so se prepoznale (oz. so prepoznale svoje starše), potem je morala pisateljica očitno napisati resnico.

Sploh pa – sigurno se je že vsakemu od nas zgodilo, da se mu je ob branju kake knjige zazdelo, da opisuje njega ali koga od poznanih. A se bomo torej zdaj kar vsepovprek začeli tožarit, ker se nam ZDI, da knjiga piše o nas?
No, saj v tem našem krasnem sodnem sistemu tožbo še celo lahko dobimo. :((

Mogoče so pa te dve do tri goske zagovornice takoimenovanega kreacionizma?

Sodna zgodovina knjige iz Dela in Slovenskih novic:

Knjiga mora s polic
Pripovedko Ko se tam gori olistajo breze mora pisateljica Breda Smolnikar umakniti iz prodaje in jo nehati tiskati – »Meja med resničnim in fiktivnim preveč zabrisana«
Delo, Pet 12.03.2004
Ljubljana – Breda Marija Zorec, ki ustvarja pod psevdonimom Breda Smolnikar, bo morala eno od svojih »Zlatih dépuških pripovedk«, »Ko se tam gori olistajo breze«, umakniti s polic v knjigarnah, prav tako je ne bo več smela tiskati. Ljubljansko okrožno sodišče je namreč v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku štirih sester, ki so poleg prepovedi prodajanja in tiskanja knjige zahtevale denarno odškodnino in javno opravičilo, češ da je knjiga popačena biografija njihove družine, s katero da je pisateljica posegla v osebnostne pravice. Ali bo knjiga dejansko morala v »bunker«, bo odločilo višje sodišče, kamor se bo Smolnikarjeva pritožila.
Okrožno sodišče je na prvem sojenju januarja 2001 zavrnilo tožbeni zahtevek sester Marte Jelševar, Ane Ložar, Marije Piškur in Štefke Mežnar, ki so zatrjevale, da je omenjena knjiga »nesramno in žaljivo izkrivljanje resnice oziroma pripisovanje lastnosti njihovi materi, ki pa niso resnične, pri čemer je jedro zgodbe razpoznavno in je bralcu, vaščanu Domžal, Kamnika in okolice takoj jasno, o kateri družini teče beseda. Navsezadnje je uporabljeno tudi domače ime Brinovc, ki se še dandanes uporablja in je družina znana predvsem pod tem imenom in ne pod priimkom Nakrst«, trdijo. Prepričane so, da je knjiga nastala na podlagi resnične življenjske zgodbe njihovih staršev, glavni ženski lik Rozina pa naj bi bila njihova mati, ki da jo je avtorica prikazala »kot pohlepno, stremuško, nesramno hotnico, ki je zaradi dobrega zaslužka kršila zakone, kolaborirala z okupatorjem, zatirala moža ter ga prek erotike uporabljala kot sredstvo za dosego svojih zaslužkarskih ciljev«. V Brinovcu, moškem liku, so prepoznale svojega očeta, od vsega pa jih v knjigi najbolj moti opisovanje intimnega življenja njihovih staršev.
Prvostopenjsko sodišče je takrat zavzelo stališče, da sporno literarno delo ni biografija, temveč »pripovedka, katere imaginacija presega možnosti njene prestavitve v realni svet in na realne ljudi«, in ker avtorica po mnenju sodišča ni posegla v pravico do ugleda in časti tožnic, je odškodninski zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je sodbo razveljavilo in jo z napotki vrnilo v ponovno odločanje novi sodnici, ta pa je tožbi ugodila (medtem ko je bilo prvo sojenje javno, je sodišče v ponovljenem postopku na predlog tožnic javnost izključilo z glavne obravnave). Odločila je, da mora Smolnikarjeva, ki je delo izdala leta 1998 v samozaložbi, iz prodaje umakniti vse izvode knjige in jo nehati tiskati, v nasprotnem bo morala plačati tožnicam za vsak dan nadaljnje prodaje 50.000 tolarjev z obrestmi. Jelševarjevi, Ložarjevi in Mežnarjevi bo morala odšteti 100.000 tolarjev, Piškurjevi pol milijona tolajrev odškodnine z obrestmi, preostanek denarnega zahtevka pa je sodišče zavrnilo. Poleg tega se bo morala avtorica zaradi »neresnic v knjigi javno opravičiti družini Nakrst ter njenim potomcem, predvsem zaradi blatenja spomina in dobrega imena njihove matere in očeta« v Delu in domžalskem občinskem glasilu Slamnik, tožnicam pa vrniti za 759.000 tolarjev pravdnih stroškov (seveda, če bo sodba pravnomočna).
Sodišče se je strinjalo s pisateljico, da junakov zgodbe, ki so rezultat literarne stvaritve in umetnikove domišljije, ni dopustno presojati s stališča neliterarnega sveta, in so nedostopni za kategorije neresničnosti in žaljivosti, a kljub temu sodišče meni, da je tudi svoboda umetniškega ustvarjanja omejena s pravicami drugih.
Čeprav sodišče verjame Smolnikarjevi, da ni želela napisati biografskega romana in da je ideje za zgodbo črpala iz različnih virov (čeprav je zgodbo omenjene družine poznala), meni, da je sporna knjiga kljub podnaslovu, da gre za pripovedko, nastala na podlagi življenjske zgodbe zakoncev Nakrst in ni v tolikšni meri nadgrajena z domišljijskim, da bi se ta prepoznavnost izgubila. Tožnice in njihovi znanci so v knjigi prepoznali ravno Nakrstove, osebe in dogodki iz pripovedke pa so identični osebam in dogodkom iz resničnega življenja staršev tožnic, zato sodišče ugotavlja, da je življenjska zgodba družine iz knjige jasno razpoznavna bralcem v okolju, iz katerega izvirajo tako pisateljica kot tožnice.
Smolnikarjeva je po mnenju sodišča z vključitvijo dogodkov in ravnanj ter »nadetjem« lastnosti glavnemu liku, ki so plod njene ustvarjalnosti, ustvarila negativno vrednostno podobo tega lika, meja med resničnim in fiktivnim pa je po mnenju sodišča za povprečnega bralca tako zabrisana, da ne more z gotovostjo razlikovati med tem, kar je res in kar je izmišljeno. Sodišče je tehtalo med težo posega v pravico do duševne nedotakljivosti tožnic in pomenom svobode umetniškega ustvarjanja ter ugotovilo, da je meja dopustnosti prekoračena, če umetnik v svojem delu nadgradi osebnostno podobo resnične osebe tako, da ustvari negativno osebnostno podobo upodobljene osebe, ne da bi bilo iz njegovega dela razvidno, da gre za umetniško pretiravanje ali satiro, opisi intimnega življenja zakoncev pa so nedopustni že zato, ker je oseba, opisana v knjigi, prepoznavna.
Iva Ropac
Delo, 12.03.2004

Sodniki odločili: knjige na grmado!
Breda Smolnikar mora iz prodaje umakniti svojo knjigo Ko se tam gori olistajo breze, je potrdilo višje sodišče v Ljubljani — Pripovedka naj bi bila popačena biografija družine Nakrst, katere potomke so zato zelo prizadete — Umetniška svoboda ima polomljena krila — Bodo knjige končale na grmadi?
Pon 21.03.2005
Ljubljana, 20. marca
Preden slovenski pisatelji pomočijo pero v tinto pa zaškrebljajo po belem papirju, menda dvakrat premislijo, ali so izbrali dovolj samosvoje junake in jih postavili v takšno okolje, da se ne bodo v njih prepoznavali živi, snovni ljudje. Krila umetniške svobode jih pač utegnejo prinesti na sodišče, kakor so denimo Matjaža Pikala in, nazadnje, Bredo Marijo Zorec. Ustvarja pod psevdonimom Breda Smolnikar in bo morala, kot je pravkar potrdilo višje sodišče, iz prodaje umakniti vse izvode knjige Ko se tam gori olistajo breze, prizadeti družini Nakrst in njenim potomcem pa se javno opravičiti in jim tudi s tolarji poplačati bolečine. Cenzura je dražja od samocenzure.
Ljubljansko okrožno sodišče je na prvem sojenju, januarja 2001, zavrnilo tožbeni zahtevek štirih sester, Marte Jelševar, Ane Ložar, Marije Piškur in Štefke Mežnar, prepričanih, da gre v literarnemu delu, Smolnikarjeva ga je zastavila kot eno od Zlatih depuških pripovedk, za »nesramno in žaljivo izkrivljanje resnice oziroma pripisovanje lastnosti njihovi materi, ki pa niso resnične, pri čemer je jedro zgodbe razpoznavno in je bralcu, vaščanu Domžal, Kamnika in okolice takoj jasno, o kateri družini teče beseda. Navsezadnje je uporabljeno tudi domače ime Brinovc, ki se še dandanes uporablja in je družina znana predvsem pod tem imenom in ne pod priimkom Nakrst.«
Sporno literarno delo ni popačena biografija, je tedaj razsodilo sodišče, ampak pripovedka, katere imaginacija presega možnosti njene prestavitve v realni svet in na realne ljudi.
Toda višje sodišče je sodbo razveljavilo in dalo knjigo v branje novi sodnici. Ta je odločila drugače: Smolnikarjeva naj svoje breze vzame iz prodaje in jih neha tiskati, sicer bo vsak dan nadaljne prodaje plačala sestram 50.000 tolarjev z obrestmi. Jelšarjevi, Ložarjevi in Mežnarjevi naj odšteje po 100.000 tolarjev, Piškurjevi, ki menda živi v ZDA, pa pol milijona odškodnine, vse z obrestmi. V Delu in domžalskem glasilu Slamnik naj se posuje s pepelom dobesedno takole: »Breda Smolnikar, avtorica knjige Ko se tam gori olistajo breze, se opravičujem družini Nakrst, predvsem hčeram Frančiške Nakrst, za vse v svoji knjigi zapisane neresnice, predvsem pa zaradi blatenja spomina in dobrega imena njihove matere in očeta.«
Društvo slovenskih pisateljev je stopilo v bran avtorice, pa kljub temu ne prepričalo višjega sodišča, ki je popustilo le v eni točki – Smolnikarjeva bo morala vrniti tožnicam samo 634.378 tolarjev pravdnih stroškov, namesto 759.155 …
Kaj pa bo s knjigami? Breda Marija Zorec jih je v znamenje protesta nekaj že zažgala na grmadi. Preostale jim bodo najbrž sledile. Saj so obsojene.
Domen Mal
Slovenske novice, Pon 21.03.2005