TUDI OTROCI SE OBLAČIJO
je naslov prve knjige, ki sem jo prebrala v tem mladem letu. Kar žal mi je, da me ni našla že prej. Najprej sem jo prebrala na mah. Ko je zašelestel zadnji list v knjigi pod mojimi prsti sem vedela, da jo bom še enkrat – čisto počasi. In sem jo. Koliko je v njej življenjske resnice, največ tiste med vrsticami (namreč jaz sem prepričana, da niti ena knjiga pod sinjim nebom v kazalu ne izraža resničnih podatkov o straneh :o))) pa boste, če vas bo našla seveda presodili sami.
Prepričana sem, da je knjiga krasen kažipot staršem in odgovor na naša mnoga vprašanja. Včasih se niti ne zavedamo kjer se skriva srčika vsega. Seveda ne boste našli točnega in natančnega odgovora na svoje vprašanje. Vendar, če se znate pogovarjati z Vetrom in pravljično oblačiti boste odkrili, da ima knjiga veliko več strani, kot jih je napisanih v kazalu in mogoče so ravno na teh neoznačenih straneh prav vaši začarani krogi z velikimi luknjami …
Nekaj spisanega sem vam prepisala … tisto več, pa vas, če boste začutili, da vam je namenjeno, čaka na polički v knjižnici.
Knjiga je izšla v zbirki ONEŽIMO SVET … tudi ti dve besedici sta vsaj zame v razmiku med njima še in še popisanih strani besedila :o)))))))))
LEPO IN RADI SE IMEJTE IN VELIKO SE SMEJTE.
Vaš Medvedek Pu
TUDI OTROCI SE OBLAČIJO
(Avtor: Anej Sam)
POGOVOR Z VETROM
Nekoč so se vsi otroci znali pogovarjati z Vetrom. Pripovedoval jim je o življenju v prostranih dolinah in na visokih gorah. O vsem – od Zemlje do Nebes. Veter vse ve, ker vedno potuje.
In tako so otroci spoznali, da je na svetu vse povezano. Potok in trava, roža in čebelica, resničnost in sem, človek in mavrica.
Vse je povezano v veselju in žalosti. Ob srečni pikapolonici so vsi dobre volje: otroci in stari hrast, metulj in reka. Če nekdo utrga rožo, vsi slišijo njeno stokanje. In so žalostni, ker je roža umrla.
Z Vetrom se lahko pogovarjaš le, če znaš poslušati. Nekoč so to otroci znali. Poslušali so vse okoli sebe. Tudi tisto, kar se ne sliši.
Veter je otrokom pomagal, da so vedno bolj slišali in vse jasneje videli. In otroci so lahko razlikovali veselo in žalostno petje ptic, brezbrižni in prestrašeni pogled živalic. Jasno so videli ples snežink in sprehode belih oblakov. Tako so sodelovali v življenju te velike družine. In uživali so v tem.
Večina odraslih se ni znala pogovarjati z Vetrom. Nekje na poti iz otroštva v odraslost so to umevanje izgubili. Več so vedeli o prehranjevanju in oblačenju. Zato so jim o nebeških svetovih pripovedovali otroci. Odrasli pa so skrbeli za hrano in obleko. In vse je bilo v redu.
Težave so nastopile kasneje, ko so odrasli zgradili mnogo tovarn. V njih so izdelovali obleke, avtomobile in druge stvari. Otroci so se morali učiti krojenja plaščev in sestavljanja avtomobilov. Za to so porabili veliko časa. Učiti pa so se morali tudi drugih stvari. In niso imeli časa za pogovor z Vetrom.
Odrasli so želeli, da bi se otroci naučili imena mnogih znanih krojačev in imena raznih avtomobilov. To je bilo naporno. Med učenjem pa so otroci pozabili poslušati petje ptic in pripovedovanje Vetra.
Služeč denar, so odrasli pozabili na počasno hojo in na opazovanje drugih bitij. Pozabili so, kako se počasi je in kako se mirno pogovarja. Njihovo življenje je postalo ena sama dirka.
Večina odraslih je pozabila, kaj je udobnost in kaj je lepota. Zato je vse več otrok narobe oblečenih. Včasih je obleka pretesna, včasih pretežka. Danes jim okorne hlače otežujejo gibanje, jutri bodo zaradi srajce dobili srbečico. Kdaj pa kdaj jih jezi nerazumljiva slika na majici ali pa jim gredo na živce trapasti kovinski okraski na puloverju.
Vse bi se lahko uredilo, če bi se znali pogovarjati z Vetrom. Veter še naprej potuje in prisluškuje trepetanju duš rastlinic in živalic. Zato vse vidi in vse ve.
Težavo bi lahko rešili odrasli, ki še niso pozabili, kako se pogovarja z Vetrom. Oni bi, če sploh še kje so, lahko zapisali ali naslikali Vetrovo zgodbo. Otroci bi razumeli. Kako iskati in prepoznati odrasle, ki se znajo pogovarjati z vetrom? Preprosto. To so tisti, ki ne hitijo.
ZAKAJ SE OBLAČIMO
Nekateri odrasli mislijo, da so boljši, če imajo veliko oblačil. Še posebno tistih dragih. Takih, ki jih drugi ne morejo kupiti. Zato kupujejo tudi tisto, česar ne potrebujejo in se z veseljem naokrog razkazujejo. Tega učijo tudi otroke.
Nekateri so celo prepričani, da lahko obleka polepša telo. Tako mislijo, čeprav nimajo kakšnih jasnih dokazov o tem. Zato kupujejo veliko oblek. In bolj se ukvarjajo z obleko kot s telesom.
Tako smo torej zvedeli, da ljudje – odrasli in otroci – veliko pričakujejo od oblačil. Nekatera pričakovanja so upravičena, nekatera pa kar malce čudna.
KAKO SE OBLAČIMO
S človekom je pač tako, da včasih dobro misli, še pogosteje pa posluša napačne nasvete. Zato je v oblačenju preveč napak. Nekatere so stare toliko kot človek. Druge pa prinaša nova doba.
Nekateri odrasli kupujejo otrokom veliko dragih in »posebnih« oblačil. Tako razmišljajo: če ima moj otrok več takih oblek kot sosedov, pomeni, da je pomembnejši od njega. Kar po njihovem razmišljanju pomeni, da so tudi samo boljši od sosedov. Tako razlago polagoma sprejmejo tudi otroci.
V tej napaki je mnogo pod-napak. Ta »posebna« in draga obleka pogosto »igra« obleko odraslih. S tem pa otrokom sporoča: »biti morate resni«. Tako obleka duši zdravo otroško radovednost, razmah domišljije in naravnost obnašanja. Otroci so vse manj otroci in vse bolj odrasli. V njihovi duši se lahko zaradi tega porodi veliko dvomov in nezadovoljstva.
Takšna »posebna« obleka ločuje otroke. Oni pa bi se kot naravno družabna bitja radi igrali, pogovarjali, skupaj bi gradili stolpe in gradove in nove svetove. »Posebne« obleke jih delijo na manjše skupine. Te skupine se pogosto gledajo postrani. Srca jim tako postanejo trša, duše vse bolj prazne.
Če želimo imeti lepo telo, se moramo pravilno hraniti in zdravo živeti. In če želimo biti lepi, potem obleka ne sme biti »najpomembnejša«. Kajti, če je obleka »najpomembnejša«, drugi ne vidijo našega lepega telesa in bistrega obraza – gledajo obleko. Zato mora biti ta neopazna. Stopiti se mora s telesom. Tako bomo videti lepi.
Še nekaj si velja zapomniti: zunanjo podobo kažemo tudi s srcem.
Ljudje kupujejo več oblačil, kot jih potrebujejo. Nekateri zaradi tega nimajo dovolj denarja za udobno stanovanje in zdravo hrano, za igrače in za knjige. Tisti revnejši so zaradi mode morda tudi lačni.
Moda ustvarja razliko med otroci. Ene žalosti, druge dela grobe. To vidimo v vrtcu in šoli, na igrišču in na izletu. Oblečeni po modi se držijo skupaj. Na ostale gledajo, kot da so manj vredni. Tako postanejo njihova srca trda in miselno plitva. Otroci revnih staršev, ki nimajo denarja za moderne športne copate ali hlače, se držijo ob strani. Čutijo, da je svet nepravičen. Zaradi tega lahko postanejo zelo nesrečni.
Tako smo počasi spoznali, kako se oblačimo. To počnemo na različne načine. Glavna sta dva:
pravljični in modni (za pravljični način oblačenja imajo odrasli drugo ime: funkcionalno – estetski; naše ime pa je lepše in ga lažje izgovarjamo).
Pravljičnega oblačenja je vse manj – modnega pa vse več. Zakaj je tako? Tisti, ki šivajo veliko oblek, plačujejo časopisom in televiziji reklame za modno oblačenje. Tako vsi – lastniki tovarn, časopisi in televizija – zaslužijo več denarja.
Zato v časopise in na televizijo vse bolj prihajajo tisti, ki se modno oblačijo. Med njimi izbirajo najlepše in tiste najlepše oblečene, najbolj priljubljene in najbolj zaželjene.
Otrokom in odraslim se zdi, da je življenje to, kar vidijo v časopisih in po televiziji. Zato čedalje bolj živijo po modi. Tako se bolj in bolj oddaljujejo od narave, od sebe – od pravega življenja. Zato je na svetu vse več krivic. Vse več je čudnih dogodkov. Zato je svet potrebno popravljati. Da, toda kako to storiti?
Za začetek se pričnimo pravljično oblačiti.
NA KRILIH VETRA
Dobra vest se širi na vse strani. Vse več otrok se bo pravljično oblačilo. Nosili bodo udobno obleko in lahko obutev. Vse na njih bo preprosto in usklajeno. Gibi bodo lahkotnejši, obnašanje nežnejše. Slika sveta bo lepša in bolj vesela.
Veter je raznašal to dobro novico po hribih in dolinah, po višavah in nižavah. Vsi stanovalci kopnega in morja, od sviloprejke do krokodilčka, so bili tega neizmerno veseli.
Pikapolonica in metuljčica, mravlja in deževnik, vsi so vzklikali: »To je pravljično. Otroci bodo v pravljični obleki bolj nežni. Gledali bodo, kam postavljajo stopala. Naša življenja bodo varnejša«. »Ljudje nas ne bodo ubijali zaradi kožuha, naši nemočni mladiči ne bodo postali sirote,« se je veselila skrbna mati lisica.
B brezbrižnem trepetanju brezinih listov so vsi stanovalci z gozdom poraščenih hribčkov razumeli olajšanje: »Na svetu ne bo toliko krivic. In manj bo jokalo Nebo. In zato nas na poti v nižave ne bodo odnašali planinski potoki.«
Tako ali približno tako so se veselili vsi živalski in rastlinski stanovalci naših travnikov in gozdov, morja in zraka.
Noseč dobro novico, Veter ni preveč hitel. Če bi potoval hitro, bi lahko polomil kako drevo, prevrnil streho kake hiše. »Tudi v radosti je treba biti zmeren,« si je mislil Veter.
Če pa vseeno doživite, da Veter lomi veje in ruši hiše, da planinski potok podira vse pred seboj ali da pada umazan dež, je dobro vedeti: to verjetno ni njihova napaka. Mogoče je to samo njihov opomin za našo napako. To lahko pomeni, da smo na nekaj pozabili. Na pravljično oblačenje ali na kakšno drugo vrlino.