Vesna Milek in njen roman Kalipso
Danes me je vsa navdušena klicala frendica, da je pravkar prebrala svojo biografijo aka Kalipso by Vesna Milek. Itak je bila nad avtorico navdušena že prej, ampak ta roman je bil pa baje too much, hehe.
No, in sem se javila, da malo več poizvem o famozni Vesni, ker nikjer še nisem zasledila kakšnih hudih podatkov o njej… Mogoče kdo ve, kaj je študirala, koliko je stara ipd.?
Poleg tega pa me zanima še, če se da kje dejansko KUPIT Kalipso, ker ga baje nikjer nimajo… Ga slučajno kdo proda? 😉
Stara je 34, študirala na FDV, piše odlične intervjuje za sobotno prilogo, sodeluje z MG – zanimiva ženska. Njena knjiga je doživela precej negativnih kritik raznih ‘kritikov’, hkrati pa so jo bralci izredno radi brali in kupovali (baje je razprodana). Meni osebno sta obe všeč, Vesna in njena knjiga.
No, ja…Vesna je zavohala nekakšen polrumeni ali svetlorumeni tisk. Tudi njeni intervjuji v sobotni prilogi so takšni. Knjige nisem brala…Kolikor pa vem, knjiga ne more prav izstopati po stilu pisanja. Ne verjamem v tako univerzalno stanje duha kot ga želi prodajti Vesna M… Sploh ne pri osebi, ki gradi svojo kariero na populističen način… Zame je umetnost vse kaj drugega kot njeno pisanje. To pa je samo moje mnenje, ki ga delim z vami. Ne me “fentat”
Lp
Katalina
po mojem je lektorjeva naloga popravljati zgolj tipkarske spodrsljaje, ne pa prevzemati odgovornost za neznanja avtorja. Kdor ne pozna pravopisa oziroma ni dovolj razgledan da bi znal pravilno črkovati tujke in tuja imena, naj v življenju počne kaj drugega in ne piše člankov v enem od najpomembnejših časopisov v državi. Pri knjigah je seveda stvar drugačna, spadajo v področje umetnosti, kjer je dovoljeno več svobode in vsakdo lahko piše kar mu pade na pamet.
Mislim, da je Silvija Borovnik zadela v polno:
“Z natančnim izpovedovanjem erotičnih dogodivščin, ki jih pripovedovalka z neskončnim in utrujajočim psihologiziranjem lepi na nekakšno globoko iskanje ljubezni, predstavlja značilen primer trivialne literature. V besedilu brbota od prekipevajočih čustev, obenem pa od že videne, slišane in prebrane izkušenjske “enkratnosti”. Roman tako lahko vznemiri le bralce in bralke, ki jih zanima plehko žensko ukvarjanje s samo seboj. Tisti, ki v romanu iščejo novo literarno kvaliteto, bodo ostali ob branju, ki je brez potrebe raztegnjeno na 353 strani, razočarani.”
Nočem bit žaljiva do trivialcev, ampak ne jih tlačit na Parnas, kjer na njihovo žalost ne morejo izpasti druga kot klovni umetnosti.
Na mojo žalost (Zakaj? Ker bi v najpomembnejšem slovenskem dnevniku rada prebrala kakšen kvaliteten intervju z umetniki, ne pa plehkega besedičenja in posmeha, ki veje iz intervjuvančevih ust do intervjuvanke) pa so njeni intervjuji popolnoma enaki njeni prozi.
Meni so se pa npr. Strašljivke Silvije Borovnik zdele na smrt dolgočasne. Za Kalipso res ne bom rekla, da je kakšen literarni biser, ampak vsaj dolgočasila se nisem.
Tudi meni se zdijo intervjuji Vesne Milek zanimivi. Še zdaj se spomnim njenega intervjuja s španskim igralcem Javierjem Bardemom, pa je od njega preteklo že nekaj mesecev. Pa kakšne njene kolumne v Poletu tudi. Prav nič me ne moti malce besedičenja, pa včasih posmehljivosti s strani intervjuvancev – samo da ni tiste dolgočasne, previdne, politično korektne sterilnosti, ki še vedno tako prevladuje pri nas.
Sicer pa, vsak ima svoj okus, in čisto prav je tako.
Jaz raje hvalim kot grajam.. in za moj okus so zakon intervjuji, ki jih delata na primer Ervin Hladnik Milharcic ali Bernard Nezmah, tisti od VM so pa, recimo, na drugi strani spektra..:)) ponavadi jih kar preskocim, le ce sem “zataknjena” s Sobotno na primer na vlaku (ko v sili hudic se muhe zre, jaz pa preberem se tekst na ovitku za piskote) se jih potrudim prebavit..:)) Iz tega razloga se Kalipsa niti nisem spravila brat in se ga tudi ne bom.
lp,
proxima
Knjigo Kalipso sem prebrala že nekaj časa nazaj – vem, da se mi je zdela takrat zanimiva in berljiva knjiga, kakšnih globljih vtisov pa mi ni pustila (danes se že težko spomnim vsebine, razen nekaj grobih vtisov).
Vesna Milek se mi zdi sicer zanimiva (in pogumna) ženska, ki se loteva različnih stvari. Vidim jo kot eno tistih, ki se ne ozirajo na to, kdo vse jih bo kritiziral (ali hvalil).
Sicer pa menim, da ima vsak človek pravico do svoje izbire branja in do svojega mnenja. Bilo bi res dolgočasno, če bi vsi posegali po enakih stvareh in vsi razmišljali enako. Mislim, da je v življenju čar prav v raznolikosti vsega, torej tudi naših pogledov in mnenj.
V bistvu je tisto “Njena knjiga je doživela precej negativnih kritik raznih ‘kritikov'”, kot zgoraj poroča avtorica v redu, izviralo prav v tem, da je bilo na ta plakat pripisano “Vesna Milek, pisateljica”, ker je šlo profijem na živce, da je nekdo en teden po izidu knjige že pisatelj. Čeprav bi morali biti nemara navdušeni, da se marketingarjem zdi tak označevalec še zmeraj nekaj, kar zbuja pozornost ;-))…
Literarni kritiki so ena stvar.
‘Kritiki’, ki se ukvarjajo s tem, kako je Vesna promovirala svojo knjigo, da se je napol gola ‘valjala’, kaj je pisalo na naslovnici in katera beseda jih je zbodla, kaj so naloge lektorjev in kdo je nepismen – to ja pa druga stvar. Pri takšnih ‘kritikih’ se čuti bolj da jim je Vesna osebno antipatična.
Tretji ‘kritiki’ pa so bralci, ki so prvo izdajo knjige in njen ponatis razgrabili.
Glede na to, da je verjetno nihče od nas osebno ne pozna, se mi ne zdi primerno, da bi ocenjevali njeno osebnost.
Lahko pa njeno delo – njeni intervjuji so naravnost krasni – poglobljeni in odlično zapisani, tudi marsikakšna njena kolumna mi je bila zelo všeč, a Kalipso me je žal povsem razočaral. Ne slog in ne ne vsebina me nikakor nista prepričali, dobila sem občutek precej najstniške literature.
Ampak to ne pomeni, da mi njeni intervjuji niso več všeč. Ravno nasprotno. Prav čakam nanje. Ker se mi zdi da zna iz človeka izvleči nekaj več in predstaviti tudi del njegove osebnosti in ne le delo ali razmišljanje.
Prav fino se mi zdi, da smo različni.