Pravilo štirih
Sem jo prebrala že pred časom – je zanimivo branje, na trenutke se avtor (avtorja?) celo odmakne od čistega žanra – in ta razmišljanja – predvsem o minevanju, dojemanju minevanja, prijateljstvu so morda tisto nekaj, zaradi česar je knjigo vredno prebrati. Tudi sam konec je nekoliko netipičen za žanr. Imam občutek, da bi bila avtorja sposobna napisati pravo leposlovno delo, a sta se – ni čudno – raje odličila zaslužiti s krimičem.
Moram priznati, da sem knjigo prebrala hitro in nisem bila dovolj pozorna – če bi jo imela še enkrat v rokoah, bi me zanimalo ali se pozna, da sta jo napisala dva avtorja. Kaj se tebi zdi?
Mislim, da je imel eden od recenzorjev na zadnji strani kar prav – ko jo je umestil nakam vmes med Ime Rože in DaVincijevo šifro.