Je to edinstven primer???
Zelo zanimiva razlaga od breze! Moram povedati, da je bila profesorica (ali učiteljica ?) slovenskega jezika hčerina razredničarka zadnji dve leti osnovne šole. In ko nam je hčerka nekaj ušpičila, ji je učiteljica v šoli dejala: “Naj pride en starš v šolo!” To mi je bilo tako zelo zanimivo, da sem si zato tudi zapomnila in pozneje takšen izraz še večkrat slišala … namreč … en starš!
marija (1)
Ja, tako se je tudi meni zdelo, vendar sem vedno slišala le pogovorni jezik, kar me je prav pri tej gospe morda “bolj padlo v uho”, ker je ravno učiteljica slovenskega jezika. Tudi jaz bi uporabila zvezo “eden od staršev” in ne “en starš”, ker mi je ta zveza dokaj tuja.
Lep dan.
marija (1)
Pa še nekaj: menim, da vsi uporabniki jezika, tudi učitelji slovenščine, slavisti ipd. imajo neodtujljivo pravico do uporabe prav vseh ravni jezika, torej tudi pogovornega, slenga, žargona ipd.
Meni bi se zdelo nenaravno in afektirano, če bi učiteljice slovenščine na ulici govorile knjižno … Mislim celo, da bi s tem ostalim uporabnikom dajale slab zgled, jim dodatno vzbujale odpor in še bolj odtujevale njihov materni jezik.
Brez zamere, mene res ne brigajo ne slavisti, ne učiteljice, ne profesorice, ne to, kaj piše v SSKJ; jaz sem mama, moj partner je oče, oba skupaj sva starša najinim otrokom. In če me kdorkoli od omenjenih nagovori “starš”, mu direktno rečem: ne, jaz nisem starš, jaz sem mama od te in te učenke….
Zadnje čase je moderno reči “en starš”, celo po televiziji slišiš, ko komentirajo teme na starševsko problematiko. Jaz enostavno tega izraza ne sprejmem in pika.