Ne da se mi
… brat, namreč. Sicer obožujem knjige, zgodbe, dobre domislice, misli vzbujajoče opazke, vse to… sem nora na knjige… ampak zdajle, par tednov, se mi sploh ne da brat. Vem, da ko bi zapopadla v knjigo, bi je ne mogla odložiti (to se mi pač dogaja, da berem, dokler ne preberem), ampak te dni pridem v knjižnico, hodim okrog polic, listam, nič mi ne potegne… domov se vračam s tono revij (haloooo!!!) in kar nekaj bluzim, gledam kataloge z oblačili, “zapravljam” čas na internetu (okej, Knjižni molji so izvzeti)… rada pa bi brala, še raje pisala…
A se to še komu dogaja, da včasih postane len? Kako se zdrmati iz tega stanja? Je pa res vse na kupu še za dva tedna naprej in se sploh ne znam odklopit… Mal bi klepetala o tem, če je kdo za…
Draga moja Brisača, enaki simptomi pri meni. Morda bi lahko celo ugotovila, na kateri datum se nama je bolezen začela? Kakšne lunine mene? Valjam se naokoli s časopisi, vegetiram z buljenji v kakšne reklame in podobne nebuloze. Pa veš, kakšne knjige se mi valjajo neprebrane! Eno je Oja vsaj desetkrat priporočila na tem forumu! Da ti pamet stane!
Malo sem sicer začel glodati Greenovo Čudovito vesolje, si moreš misliti, sploh ne leposlovje, pač pa nek pregled splošne teorije relativnosti, kvantne mehanike in teorije strun. Skratka knjiga o vsem. Pa prej takšne tematike sploh nisem prenesel.
Malo me je groza, da gre za kakšne trajnejše okvare. Ah.
Ah, kje pa, staranje že ni krivo – jaz knjige že leta požiram z nezmanjšanim tempom. Dogajalo se mi je sicer, da tedne in mesece nisem naletela na nič posebnega, spodbudnega, inspirativnega ali kakor se že reče, ampak da ne bi brala ničesar – to pa ne. Kaj naj rečem – bralski nagon ne zakrni, morda samo počiva. Kaj pa, če je zdaj čas za akcijo, potovanja, življenje v živo? Privoščite si!
PS. No, vsaj vem, da slab tempo Moljev v zadnjem času niso povzročile kake neopažene zamere ali naveličanja. Sem se že kar zasekirala!
hoj, evo še mene. Tut jaz nisem pobegnila s foruma, čeprav je zamrl.
Imam pa jaz vsako leto kak teden do dva, ko se me poloti bralna lenoba, kot da bi si morala dušo očistiti od vsega nakopičenega. In takrat lenobno prebiram kakšne revije in podobne bedarije, knjiga mi pa nobena prav ne diši. Potem pa takoj po prestani lenobi planem po knjigah z dvakratno zagretostjo, kot kak odvisnež. Ampak, kot pavi Oja, bralni nagon ne zamre. Se mi mož smeji, ko za pavzo od študiranja vzamem v roke kak roman, ki ni v povezavi s študijem, da mu ni jasno, kako si od branja odpočiješ z branjem.
Mi je takooo odleglo.
Verjetno je res čas za odklop, kot predlaga Oja, čeprav bi bilo fajn z eno dobro knjigo… Je kak predlog: mal zabavna, pa ne lahkotna, mal ostra, pa ne zatežena… mogoče bom posegla pa kar po Flisarju, kaj vem…
klinc gleda občutek krivde, Toro, saj sem tudi jaz sinoči brala Onine kolumne… pa še kaj vmes… kar se tiče priročnikov in (poljudno)znanstvene/strokovne literature,… poznam… včasih človeka zapopade, pa je tudi fajn… ko se boš dokopal do fascinantnih odkritij, nam pa katerega zaupaj…
Pa tudi dr. Artur se je kar naredil v zadnjih nekaj kolumnah, se mi zdi. Vsekakor predstavlja boljše čtivo kot reklama za Baumax.
V trenutkih brez leposlovja se včasih vprašam, ali ne bi morda moral poseči po Nicku Hornbyju ali Helen Fielding. A bi bil potem (še) srečnejši? A vi kdaj berete takšne stvari? Jaz sem jih pred kakimi petimi leti, pa sem bil kar zadovoljen, s čisto rahlim slabim priokusom – nekdo je to na tem forumu lepo poimenoval junk food.
Jaz sem požrla Zvestobo do groba, ampak Vse o fantu pa ne spravim dol… Bridget Jones je druga zgodba, ker smo le babe, kaj naj rečem… Me pa zanima, kako vam je padla Desina Panika, ker meni sploh ne potegne… Si pa delam spisek, s katerim se bom ta vikend spravila v knjižnico… pomagam si s starimi posti, ker je še toliko vsega za prebrati, življenje pa tako kratko… matr.
Če se poskusim spomniti: prebral sem Hornbyjeve High Fidelity, About a Boy, How to Be Good (še najmanj zadovoljen s prvo), pa obe Bridžetki, ki sta se mi v zadnji tretjini že kar vlekli, pa recimo od Parsona Man and Boy, Man and Wife, One for My Baby, vse tri dokaj spodobno branje za nas, ženske. Nasploh mi ta feminiziran žanr z nekaj humorja kar lepo sede, še posebej če se je treba zraven tudi malo cmeriti. 😉
Potem se pa čudim, ko so mi v Hervisu všeč zgolj in samo ženski modeli tekaških copat. Da ni to razlog za kak večji preplah?!?!
Jaz sicer nisem neki veliki knjigožer… pogrešam pa branje, ker si ne vzamem časa zanj. Imam dojenčico in tacajt, ko ona spi moram likat – bi pa rajš brala…
Sem pa prej, podobno kot ti, imela obdobja, ko mi branje ni teknilo, pa ne vem al so ble vzrok slabe knjige al jaz ;))))
Včasih se pač naveličaš filat mozag z vsem mogočim. Ponavadi nam možgani meljejo 24 ur na dan, v družbi pa itak velja, da si je treba stalno ego futrat z informacijami in se pač preprosto utrudiš.
Pusti knjige, če ti ne grejo trenutno – so what?! Kje pa piše, da pa moraš brati? To je zdaj nek tvoj ego trip – joj, moram biti pametna in brati. Beri, če uživaš, če ne, daj možganom počivat. Ni pa treba zabijat časa pred vsemi možnimi ekrani (televizijskimi in računalniškimi)…raje se sproščaj, sprehajaj, ali pa poslušaj dobro glasbo.
Sploh pa…dobrih knjig niti ni toliko za brat, če smo iskreni. Ni vse, kar je natisnjeno vredno naše energije in časa, piše pa danes že itak vsak, ki si zmisli. In na tržišču je toliko sr…, ko si vsak želi svoje frustracije reševat skozi terapevtsko pisanje in v bistvu ne pove ničesar, samo obremenjuje ljudi z nekimi svojimi tripi, da ni čudno, da se človek naveliča to brat.
Relax! Ne razsipavat z energijo, pod kar spada tudi branje, če je to iz nekega pritiska in zadovoljitve ega. Naj slast do knjige pride sama.
LP