Kaj menite o knjigi Salvador Dali: Dnevnik genija.

Zanimivo je razmišljal, njegova ljubezen do Gale je bila zares 100%.
Verjel je, da si zasluži najboljše in največ, kljub boemskemu življenju je odločil, da ne bo reven ali samo posmrtno opevan. Po moje bi morali vsi slovenski umetniki prebrati to knjigo, drugače lahko od lakote še umrejo.

Ravnokar jo prebiram in mislim, da gre prej za pozerstvo kot za genialnost ali pa mogoče je ravno ta genilanost v pozerstvu?!?

Sicer ni v slovenski naravi takšno napihovanje in samozavest, za genija se je sam imenoval, njegove prebavne motnje so mi šle pa na bruhanje.
Samo slike, ki so na sredini knjige so pa popolne, njegova predstava predmeta v prostoru je brez primere, zato me je zanimalo, kako je razmišljal.
Kaj misliš o odnosu do Gale?

Meni takšen odnos ne diši po 100% ljubezni, ampak bolj po odvisnosti in obsedenosti – nič kaj zdrav odnos. Če še nisi prebrala knjige Gala – Dalijeva pregrešna muza, ti jo priporočam. Tam je Gala predstavljena nekoliko drugače, kot jo predstavlja Dali. Verjetno pa je vredna občudovanja takšna ljubezen, odvisnost ali kar koli že.

Hvala, bom prebrala.Najbolj vsakdanja zares ni bila ta ljubezen, vmes sem pogrešala več vsakodnevnega odnosa.

Od tako egocentričnega človeka pač ni za pričakovati, da bo pozoren v svojem dnevniku, na tegobe vsakdanjika. Se mi pa zdi kar duhovit v tej svoji ‘genialnosti’.