Po sedmih dneh davljenja s Hollinghurstovo The Line of Beauty sem na 170. strani, kar je slab dosežek celo za kakšnega drugošolčka. Knjiga me sploh ne “pograbi”, pa iz čiste trme – in mogoče iz firbca, ker ne dojamem, zakaj je dobila Bookerja – vseeno ne odneham.

Koliko časa/strani zdržite pri branju knjig, ki vam ne sedejo? In če vztrajate, zakaj to počnete?

Tja nekam do 50. strani, včasih tudi manj, več pa ne. Se mi ne zdi smiselno, da bi se trudila s knjigo, ki mi ni všeč, če je tistih dobrih toliko, da jih nikoli ne bom vseh prebrala.

Se kar strinjam z Reglo. Za Hollinghursta sem podobna mnenja slisala ze prej, zato se nisem kaj posebej pomujala z njim. Itak so mi (vsaj v zadnjih petih letih) brez izjeme bolj vsec Whitbreadi kot Bookerji.

POnavadi tam nekje od 1/4 do 1/3 knjige (težko rečem do katere strani, ker so knjige različno obsežne :)), včasih zaradi same trme vztrajam do konca, če pa ne vztrajam, pa vseeno (in vedno brez izjeme) preberem še zadnje (in morda tudi predzadnje) poglavje, da si vseeno lahko oblikujem eno idejo o knjigi.

Zelo hitro berem, tko da vsako knjigo vsaj preletim do konca (vcas tudi po diagonali), ce me zgrabi, jo grem pa potem navadno se enkrat brat pocasi in z “gustom”.

Se mi pa vcasih zgodi, da mi kaka knjiga ne “potegne”, pa jo potem dobim cez cas spet v roke, me pa zagrabi (ena od takih je bila na primer Leto dni vdova).

pozdravcek,

proxima

Zdržim kar dolgo časa, toliko, da se mi ne splača odnehati. Kajti če ima knjiga več kot kot 500, 600 strani se vcasih splača potruditi pri zelo dolgih ekspozicijah. Redki primeri so, kjer nisem zdržal. Npr. Celinovo Potovanje na konec noči – tam nekje pri strani 130 sem pustil, enostvno mi ni šlo.

Zanimivo, se kar precej strinjam z Iztokom, da se – vsaj včasih – ne splača odnehati, ker so lahko biseri skriti bolj proti koncu in je morda uvodno flancanje samo priprava na ognjemet. Takšen se mi je zdel recimo Saramagov Esej o slepoti, ki sem ga tu že opeval.

Opažam, da mi pri pomaga, če so poglavja krajša, recimo tja do deset strani, kar olajšuje kampanjsko branje.

Je pa najbrž res, da so nam v različnih življenjskih obdobjih všeč različne knjige; pred petnajstimi leti mi je Celinovo Potovanje pustilo izjemno dober vtis, ki sem si ga pred letom dni rahlo pokvaril s ponovnim prebiranjem. Mogoče je knjiga kot bivša ženska: najboljša je v spominu, a ne?

jaz se večinoma prebijem skozi vse. Razen, če me res tako mori, da se nikamor ne premakne, in če ni študijsko (kar je itak skoraj vse), potem malo preskočim in, če je stvar še vedno enako moreča, se predam. So pa to zelo, zelo redke knjige, sem dost trmasta in si mislim, če sem se prebila skozi prvih 100, se bom še skozi naslednjih. Se pa strinjam z Ojo, da so whitbreadi veliko boljši od Bookerjev.

Zelo dolgo ne vztrajam. Ponavadi me mora knjiga pritegniti že med listanjem v knjižnici. Par stavkov in jo vzamem ali ne. Redkokdaj sem se zmotila. Če pa že obupam pri kateri knjigi bom obvezno prebrala vsaj zadnjo stran. (bolj zaradi občutka)

Lp, Ela S

da se splača potruditi se sem videla pri Proustovih knjigah. Najprej se vleče, potem te potegne, ko je konec pa kar greš v knjižnico po vse njegovo in bi kar bral in bral. No ja, pri Jamesu Joyceu se mi to ni zgodilo. Pustila sem si ga za pozneje, pa spet začela in pustila, pa spet.. ne gre in ne gre.
Zadnje čase – odkar malo prebiram ta forum – odlagam neprebrane knjige prej. So mi namreč tu povedali, da je dovolj knjig, ki bi jih človek rad prebral :))
lp

Vztrajam, pa naj me “zagrabi” ali ne. Lotil sem se je, zato ni vrag da je ne bom tudi dokončal.