meja med umetniškim in ostalim v literaturi
Torov citat dveh uvodnih odstavkov (iz knjige enega od slovenskih pisateljev) je v nadaljevanju pripeljal do zanimive teme: kaj je ‘umetniška’ in kaj ‘ostala’ (lahka, trivialna, itd) literatura. Zato sem to temo naslovila na novo, saj se mi zdi vedno aktualna. Verjamem, da ta meja ni tako lahko določljiva – ali pa? Nekje sem prebrala, da bolj ko je pisanje zateženo in slabo berljivo (ker ga bereš samo, ker ga moraš brati), bolj je umetniško. In da je ‘lahko’ branje vse tisto, kar se množično bere in ima obvezno srečen konec, sploh pa vse ljubezensko čtivo. Skratka vse tisto, kar se piše ‘na učinek’. Od kod sploh izraz ‘trivialno pisanje’? Kako je s tem na našem, slovenskem prostoru: ali se z lahkoto loči med pisatelji-umetniki in pisatelji-ostalimi?
Nekaj misli o tej meji je bilo napisanih v že navedeni ‘Torovi temi’ (posebnost, nepredvidljivost, itd).
Sama bi težko rekla, kaj se mi zdi umetniško. Včasih kakšna knjiga pusti name globok vtis, čeravno zanjo natančno vem, da sodii med lahko branje. In obratno tudi.
Kaj pa kriminalke na splošno, kam sodijo te?
Hm, kje si prebrala tisto o kriteriju zateženosti in neberljivosti? Močno dvomim, da bi kakšen strokovnjak lahko izjavil kaj takega. Obdobja, ko je slog prevladoval nad vsebino, so sicer bila (modernizem), v glavnem pa je kar veljalo, da jo mora podpirati, ne pa ‘obtežiti’.
Kot diplomirana komparativistka, poleg tega pa strastna in zahtevna bralka, ki se brez predsodkov loteva vseh žanrov, lahko rečem, da je tisto, kar naredi nekaj več, univerzalnost – prikazovanje odnosov, razmišljanj, ugotovitev (pa ne direktnih, to odbija), ki veljajo vedno in povsod. Oziroma, kot je rekel Aristotel, prikazovanje sveta, kakršen bi lahko bil. Družbena kritičnost je vsekakor plus (saj se ji, če dobro pomislimo, le redko kateri klasik sploh uspe izogniti), dobra karakterizacija nujna (opis značajev oseb in motivov, ki jih imajo za svoja dejanja). To pa je zaenkrat vse, česar se lahko spomnim. Vsekakor pa vedno in povsod poudarjam, da je baročno izražanje prej minus kot plus, in da so moj ideal dela, ki podajajo močno vsebino z besedami, ki jih lahko razume vsakdo.
bi se kar strinjala s svojo predhodnico. po mojem mnenju imajo visoko literarno vrednost tista dela, ki prestanejo preizkus casa in kakovosti. pa ni nujno, da so zatezena. ravno nasprotno, lahko so izrazito optimisticna, hkrati pa niso pateticna ali pocukrana. meni osebno so naprimer vsec dela, ki tudi kaj skrivajo ter dela, za katera moras imeti nek kljuc, da jih razumes.
nekaj informacij o izvoru besede trivialno: beseda izhaja iz latinske besede trivium, ki pomeni tripotje ali razpotje, v prenesenem pomenu pa tudi poulicen, prostaski, cenen, plehek,… iz latinscine se je v 15. stoletju ta izraz razsiril na anglescino. k nam je prisel preko nemscine v 19. stoletju.
kar se tice pa locevanja umetnikov od trivialnih piscev, pa dobro vemo, da v mnogih primerih sele cas razkrije umetnisko vrednost nekega dela – se posebno, ce je pisec napreden za svoj cas in ljudje njegovega dela se niso zmozni prebaviti.
kar se pa tice trivialnih zanrov.. tudi postmodernisti so jih uporabljali (sicer z drugacnim namenom in bolj intelektualnim pristopom), pa njihova dela se vedno veljajo za umetniska.
Sem čisto brez idej, da ne omenjam, kako sem za razpravo o “umetniškem” usposobljen približno toliko kot za razpravo o gželijskih trilobitih.
Lahko pa z neke pogrošne strani ukradem nekaj idej:
– Poudarjanje človeške izkušnje;
– raziskovanje kulturnih vrednot;
– čustven odziv bralca;
– prikaz stvari in dejanj, ki jih bralec ni še nikoli srečal in jih nikoli ne bo pozabil.
Vse skupaj najbrž zapakirano v nek znosen potek zgodbe. Odločanje o umetniškem pa je najbrž dokaj arbitrarno, subjektivno in odvisno od časovnega konteksta.
Ampak bogve kaj piše v debelih knjigah z naslovom Estetika?
Oja, kje sem prebrala o tistem “kriteriju”? Mislim, da je bilo v eni od polemik o obveznem branju v šolah – torej daleč od tega, da bi to izjavil nek strokovnjak s tega področja. Sicer pa tvoje prispevke v knjiž.moljih vedno zelo rada preberem, ker se na področje literature spoznaš oziroma se vidi, da si tukaj “doma”. Enako presojam o Torovih prispevkih, pa še o nekaj drugih. Berem jih kot mnenja poznavalcev bodisi o literaturi nasploh bodisi o posamičnih knjižnih delih. Tudi zgornji zapisi se mi zdijo zelo zanimivi, hkrati pa (kot laiku na tem področju) tudi poučni.
Čisto za hec – kakšna je razlika med spodnjima stvaritvama?
Stvaritev 1:
“Nič, deviški stih iz pene,
označuje le pokal;
daleč stran od vseh obal
tonejo vznak sirene.”
Stvaritev 2:
“goreče nebo sklonjeno nad
mrmrajočo noč ki
se počasi počasi plazi v najin
objem da slišim samo še
pridi”
Kako “začutimo”, da ima prva umetniško vrednost (Mallarme, začetek – po mojem – njegovega najlepšega soneta), drugo pa sem ravnokar na hitro sklamfal skupaj? Mi, laični bralci se žal lahko zanesemo samo na občutek.
Razlika je mogoče v predvidljivosti, inventivnosti in vzbujanju globljih čustev. Mallarme vse to ima, moje ad-hoc klamfanje pa niti slučajno.
Po mojmu videnju literature sploh neb mogla delit samo na dva pola: se prav al “umetniško” al “trivialno”. Men se itak zdi, da večina literature paše kr nekam vmes. Tud kritke, ki jih pišejo razni kritiki o knjigah, nikol ne vzamem za suho zlato: rečmo, se zgodi, da kšen kritik čist raztrga neko knjigo, ki je bla men ful všeč, al pa včas neki kuje visoko u oblake sam zato, ker ima tisti avtor že neko ime, pol pa zravn kvazi v smislu ah-ev in oh-ev neke kao visoko zveneče pojme, ki jih itak normaln bralc ne razume ali pa (kr je še slabš) neke prežvečene fraze. Jst se pr branju zanesem kr na svoj občutek – če mi je neko branje kul, ga z veselem berem, pa tud če sm edina, in če se mi neki ne vsede, se mi pač ne.
Kr zadeva domačo, slovensko literaturo, se mi pa zdi, da je vsaj v zadnih letih ful enih novih knig, takih in drgačnih. Kr dostkrat preberem kaj od domačih avtorjev, eni so mi u redu, eni pa mal manj. Neb pa mogla rečt zanje (no, za tiste, k sm jih brala), kteri so umetniški in kteri sam na nivoju plaže (saj plaža je pomensko ista stvar kot trivialnost, al morda ne?)
Pa še o unih zgornjih stihih: sm glih hotla reč, kok je spodnja pesnitev ful umetnost, he, he, pol me pa Toro zafrkne, ko napiše, da je to on sam kr tko kokr za hec skup sklamfal… Ej, sej ne mislim resen, prva je boljš (kokr se jst sicer ne spoznam na poezijo), ampak tud Toro, če bi še mal pilu svoj slog, kaj bi lahk še vse iz njega ratal…
Ej, mislim, da je toro s svojim drugim postom povedal bistvo (pri prvem bi imela kaksno pripombico – custven odziv bralca po mojem ni nujen, je odvisno od konkretnega dela) – se pravi: ja, nepredvidljivost, navidezne “slepe pege”, večpomenskost, t. im. “umetniška” literatura nudi po mojem še veliko “praznih prostorov”, ki jih mora zapolniti bralec sam, tako ali drugače, tudi bralec mora biti aktiven, ne pa, da mu je vse ponujeno na pladnju kot recimo pri romanih Barbare Cartland, ko nima nobenega dela več, nobenih možnosti interpretacij. Pri “pravi” lietraturi ti je tudi drugo branje še vedno v užitek, saj odkrivaš še druge pomene in podpomene, druge kode, uživaš v mreženju pomenov, jezikovnih, socioloških, kulturoloških etc. plasti itd. itd. Ko začutiš, da je to “to” in ko te knjiga ne zapusti v trenutku, ko si jo odložil na stran.
Sem zdaj še enkrat prebrala svoj prejšnji odstavek. In razmišljam o tem, da je tisto, da te knjiga ne pusti hladnega, v bistvu verjetno tudi vzbujanje čustev, proti čemur sem se tako vehementno postavila. Samo kaj, ko si pod “čustva” ponavadi predstavljamo tiste neke bolj patetične emocije, na druga pa kar pozabimo. Morda pa bi lahko rekli, da ne pusti hladnih tvojih “občutkov”. Eh, ampak to zveni nekam čudno. Nemci imajo to vsaj malo bolj elegantno rešeno: pri njih so Gefühle čustva & občutki.
Imejte se, pa čim bolj zaposlite svoja čustva, občutke, čute & co.!
Za Iztoka: se strinjam, zakaj ne. Pri tem bi poudarila, da je zame knjiga napisana slabo, ce junaki govorijo v sibkih (prisiljenih ali jezikovno neustreznih) dialogih, predvsem pa, ce jim manjka motivacije (tj. da ne ves, zakaj nekdo ravna tako, kot ravna). Velik minus je tudi deus ex machina (za lase privlecen konec) in sibka dramaturgija (kot je priblizno rekel Cehov: ce se v prvem dejanju na odru pojavi puska, mora najpozneje v tretjem pociti).
Za Stino: lepa hvala, se bom trudila se naprej! 😉
Meni je meja med umetniško literaturo in ono drugo čisto jasna, ampak opisati pa je skorajda ne znam. Umetniška dela še zdaleč niso neberljiva in težka gre samo za to ali ti določen pisatelj “leži” ali ne.
V trivialni lahki literaturi ponavadi nadomeščjo slab slog pisanja “zelo zanimiva vsebina”, natančni opisi raznih lepotic, predvidljivost dogodkov, ali “šokanten” konec, skadki stavki, pisatelj se na vse pretege trudi ugajati bralcu…