Malo za hec in poživitev tega foruma: prva dva odstavka moderne slovenske proze.

Zastavlja se mi nekaj vprašanj:
– Če pisatelj tako neznosno trpi, zakaj bi moral še bralec?
– In ali ste sposobni takšno mračnjaštvo prebrati do konca? Kaj imate od tega?

In še odlomek:

“Temne lise vlage so se spakovale po zidu. Zdelo se mu je, da v tej gluhi tihoti lezejo skupaj in narazen in da s svojim neznansko počasnim gibanjem oblikujejo nedoločljive podobe. Spodaj je bilo okrog in okrog mokro, zid je bil prav do črnega prepojen s sluzasto vodno snovjo. Nevidno gibanje se je pomikalo navzgor, k tem lisam in njihovim spakam. Zmes pa se je gručila belkasta tekočina, se nabirala v kaplje in potem nalahno polzela nazaj, v močvirna tla. Tako je bilo, kot da bi kapela rasla iz zemlje, kot da bi jo vsa ta vlažna in tekoča sluz napajala in hkrati vlekla nazaj v močvirna tla. Segel je z roko k steni in obtipal toplo, voljno sluz na njej. Mrščalica mu je stekla po hrbtu in zdrznil se je ob dotiku s to živo mrtvo snovjo.

Nenadno vzburjenje ga je premaknilo. Pogled se mu je potegnil z zidovja k vratom in k temni odprtini za njimi. Stopil je bliže in brez namena poprijel za hladno železje. Stresel je tiste rešetke, da je zapah votlo udaril. Notri je jasknilo in zadušilo zvok. Obraz je pritisnil zraven in čakal, da bojo zenice med svojim kroženjem preluknjale temo in razbrale obrise v notranjosti. Stene so bile raskave in prebarvane z nekakšnim belilom, ki je bilo zdaj že sivkasto od vlage. Tudi tukaj so se premikali mokri madeži. Zadaj je razbral najprej nekakšen kup cunj in potlej visoko postavo, ki se je dvigovala iz njih. Prav blizu čvrstega in golega in črnega križa je stal, ob nekakšen steber privezan, mladenič s skladnimi, a nekoliko okorno izrezanimi in izrisanimi potezami na obrazu. V ramenu mu je tičala puščica, kar globoko je bila zasajena, iz rane pod njo pa je v močnem curku polzela črna kri. Nekoč je bila rdeča, je pomislil, in stene so bile bele. Puščice so mu tičale tudi v prsih, v nogah, povsod po telesu, nebeščan je bil dodobra preluknjan. Za njegovim lepim bledim obrazom je visela cunjasta in scefrana zastava. S’Sebastian, se je vleklo čez gube in zbledelo rožnato barvo. Šele zdaj je na drugi strani križa opazil manjšega možaka. Kip je bil nekoliko nagnjen in s hrbtom prislonjen k oltarju. Romar ali berač ali kaj v capinskih capah. Z roko je kazal k mehurjasti buli na svojem stegnu in tudi iz te gnojiščne rane je nekaj teklo, nekaj gostega in svetlega, nekakšna zmaza se je izcejala. Oba sta gledala navzgor, njuni pogledi so bili z vso silo uprti v črni strop neba. “

;-)). No, pa napiši še naslov da se slučajno ne bom matrala in te knjige nosila iz knjižnice ;-)).

O, bi se našel še kakšen bolj duhamoren začetek…

Odgovora na tvoje vprašanje pa niti ne poznam. Sama takšne knjige hitro odložim (verjetno nezmožnost takšnega branja izhaja še iz obveznih čtiv v OŠ in kasneje v SŠ).

Pisatelj pač napiše – mi bralci pa imamo možnost izbire – kaj ni to “fino”? 😉
Jaz od knjige, ki mi bremeni dušo nimam veliko (vsaj ne pozitivnega), zato jih raje ne berem.

Drago Jančar, Galjot, med drugim v Vrhuncih.

Pravica do izbire je ena izmed lepših pravic, ki jo imamo bralci.

galjot je pravzaprav čisto v redu knjiga, samo res je pa malo zamorjena. jaz sem jo imela na faksu za domače branje, se pravi da sem jo morala prebrati, ampak ni bilo sile.

Mene je pravzaprav zmotilo le neskladje v besedah “… v močnem curku polzela črna kri” , saj močan curek ne polzi. Sicer pa sem prebrala že dosti takega, če se spraviš na knjige E. Zolaja ali V. Hugoja, uh, Notredamski zvonar je ves temen.

včasih je lepo najti bistvo v stvareh ki nam sprva niso razumljive … verjetno smo narejeni tako da najlažje razumemo kar nam je blizu in kar potrjuje naša prepričanja …
avtor pa ima včasih drug namen in lahko slika neko doživljanje, ki nam ni tako blizu če ne celo odvratno …
seveda je vprašanje ali naj preberemo tudi tako knjigo ali naj beremo le tisto kar se sklada z našimi prestavami o “normalnem” …

Sama se držim tegale:
Napisano je preveč dobrih knjig, da bi izgubljala čas s tistimi, ki me ne pritegnejo. Pa so lahko še tako trendovske.
Vsaki knjigi, ki se je lotim, dam nekako 20 strani možnosti in če se me do takrat ne dotakne, jo raje odložim, kot da bi se “mučila” dalje.

LP, Dreja

no, ja, tole iz Galjota res ni preveč zabavno, ampak obstajamo kakšni mazohisti, ki uživamo v samih besedah, stavkih, igranju z njimi. Jančar je mojster v tem in zato sem recimo vzljubila tudi Cankarja, čeprav so mi šle obenem njegove trpeče matere, ki so tekle za vozovi in ponujale kavo, že pošteno na živce 🙂

V zadnjih desetletjih – predvidevam, da zaradi čedalje bolj izbirčnih in nepotrpežljivih bralcev – prevladujejo začetki, ki potegnejo in izzovejo, v stilu “Ko je gospod XY ugotovil, da se mu je znova zamašil odtok, je dokončno sklenil, da se bo ubil.” Priznam, da nanje pogosto padem, če pa čez nekaj strani slučajno ugotovim, da so me prepoceni ujeli, sem jezna, da je joj! Tiste klasične a la “Vas je stala v dolini, obkroženi z zelenimi hribi … blabla … prva hiša je pripadala … blabla … na desni in malo naprej od potoka je živel … blabla… ” pa ponavadi kar preskočim in začnem brati tam, kjer dogajanje dejansko steče. Pač vzamem v zakup, da je prvih nekaj strani samo prvih nekaj strani, pomembnejše pa je tisto, kar pride pozneje.

Drugače pa je tema super! Se bom še sama poskusila spomniti česa podobnega.

Predvidevam (ugibam, sumim, špekuliram), da je Jančar s tem baročnim uvodom poskušal čim bolj nazorno prikazati nek daven čas in brezup lika, ki se pojavi od nikoder. Nekateri smo pač takšni, da kakšnih sto strani takšnega pretiranega okrasja zdržimo, kaj dosti več pa ne; okrasje, ki je namenjeno samemu sebi in lovljenju Prešernovih nagrad, je po mojem odveč.

Dopuščam možnost, da bi mi bil Galjot v drugih okoliščinah in drugem življenjskem obdobju čisto sprejemljiv. Recimo pet minut pred smrtjo.

Trenutno sem denimo čisto padel v Rachel Seiffert – The Dark Room (nominirana za Bookerja 2001). Pet otrok nacističnega zločinca spomladi 1945 počasi potuje z Bavarske proti Hamburgu; lakota, groza, ostanki zločinov, kaos povojnega sveta, prvi zametki nemške kolektivne krivde. Jezik je preprost, scene zaključene in kratke, vse skupaj pa doseže grozljiv učinek pri bralcu (vsaj pri tistih, ki imamo otroke, predpostavljam). In to brez “curka črne krvi, ki počasi polzi …”

Ampak, še enkrat, vsakogar se dotaknejo drugačne knjige.

Meni so tudi take najboljse, ja! Recimo Elfriede Jelinek – stavki, ki jih lahko razume in prebavi cisto vsak, in mocna vsebina. In tudi jaz sem alergicna na okrasje zaradi okrasja – enako kot na prozo, ki rabi kot ilustracija neke filozofske ideje. Naj taksni pisci raje napisejo kar filozofski tekst, pa bo!

Sicer pa, Toro, znova opazam, da si knjigo/dve pred mano. 😉

Če ti mimogrede zaupam, kaj je prišlo z abebooks.com (hvala za nasvet, kje kupovati):
– Trezza Azzpoardi: The Hiding Place
– Beryl Bainbridge: Master Georgie
– Andrew Miller: Oxygen
– Carol Shields: Unless
In seveda zgoraj omenjena.

Zna biti, da sem tudi kakšno knjigo zadaj. 🙂

Aha, koncno ena, ki sem jo prebrala pred tabo – Unless. Meni super. Sicer pa sem se letos namenila prebrati vse izpuscene klasike (trenutno sem na Middlemarchu G. Eliot), tako da se lahko zgodi, da bos imel kar nekaj naskoka pri sodobnih. Vsekakor pa bom takoj, ko ga dobim, prebrala Small Island ond Andree Levy. Abebooks ze posilja!

Ah, Whitbread 2005. Na seznamu želja.

Kako pa je s plačevanjem in poštnino pri temle abebooks? Pa potem še stroški pri nas? Malo sem brskala po tej strani a mi ni uspelo najti željenih podatkov.
Hvala za vsako info.
LP

Ko zakljucis seznam knjig in kliknes ‘next step’, ti prikaze celoten znesek s postnino vred. Na tej tocki ti ni treba se nicesar kupiti, zato lahko mirno preverjas sproti. Splaca se kupiti cimvec knjig od istega ponudnika (Abebooks zdruzuje razlicne), ker je postnina potem manjsa. Pri nas pa ti ni treba nicesar placati, se podpisati ne, ko postar prinese. Srecno!

Probala – izbrala enega prodajalca (v usa) in dobila kar precej zasoljeno poštnino – za pet knjig po 1 usd je poštnina skoraj 30 usd ;-)). Bom poizkusila če je kakšen prodajalec cenejši, čeprav dvomim.

Ne priporočam ameriških prodajalcev – predvsem zaradi poštnine in morebitne carine pri nas. “Poštena” poštnina je 8 dolarjev za prvo knjigo in 4 za vsako ostalo, ergo … USD 30 za pet knjig ni prav pretirano. Knjige so pa itak praktično zastonj.

V Angliji se ti splača preveriti recimo Star Trading ali pa paperbookshop.com.

Ne priporočam ameriških prodajalcev – predvsem zaradi poštnine in morebitne carine pri nas. “Poštena” poštnina je 8 dolarjev za prvo knjigo in 4 za vsako ostalo, ergo … USD 30 za pet knjig ni prav pretirano. Knjige so pa itak praktično zastonj.

V Angliji se ti splača preveriti recimo Star Trading ali pa paperbackshop.com.

Tale uvod, ki si ga izbral, je res mukotrpen. Sama sicer nimam rada tako zamorjenega branja, vendar sem mnenja, da prav gotrovo obstajajo bralci, ki jih tovrstno pisanje pritegne – ni nujno, da ravno vsebinsko, pač pa s samo slikovitostjo izražanja, ki zelo zadeto pričara turobnost situacije. Najbrž je prav, da se pisatelji izražajo in izpričujejo svojo umetnost tudi na takšen način (saj konec koncev najbrž je umetnost, da zmoreš neko stanje ali situacijo opisati na tak način?!). Morda jih tudi to razlikuje od tistih, ki pišejo trivialne (lahke) knjige, in za katere si težko predstavljam, da bi znali spraviti skupaj kaj takega. Hočem reči, da takšnega opisa stanja ne zmore (ne zna) spraviti skupaj kdorkoli. Seveda to ne pomeni, da je kriterij za mejo med umetnostjo in trivialnostjo takšno turobno izrazoslovje, pa vendar je nekakšen prikaz pisateljevega izrazoslovnega bogastva. No, sicer se strinjam, da je mogoče isto situacijo enako učinkovito pričarati tudi na manj nabuhel, bolj berljiv, skratka bralcu bližji in sprejemljivejši način…

V bistvu so to zelo težka vprašanja, a ne. Kakšna je pravzaprav razlika med Brownovo Da Vincijevo šifro in Ecovim Foucaultovim nihalom (letos končno tudi v slovenskem prevodu, če gre verjeti Bergerju v SP)? Podobna tematika, žanr konec koncev isti – zakaj se po prvi počutim povsem izpraznjen in rahlo ogoljufan, po drugi pa nekako bogatejši in zadovoljen?

Če spet udari ven moja tehniško-idiotska narava, bi si želel, da bi lahko natančno definiral razliko med umetniškim delom in preostalimi izdelki. Pa to najbrž ne gre prav enostavno. Če ne drugega, se ljudje različno odzivamo na literarna dela. Po drugi strani pa se mi zdi, da teženje, matere, ki se spotikajo po klancih, in curki krvi niso zadosten pogoj, da se nekaj kvalificira kot umetnost. Vsekakor pa pomagajo, če o nekem delu razsojajo premalo samozavestni kritiki.

Zdaj pa že malo bluzim … A si morda že zaslužim katedro na filofaksu?

Eh, pa še tole: občudujem kritike/žirante, ki so si upali dati nagrado Whitbread kar nekemu Marku Haddonu, Bookerja pa DBC Pierru. Ne upam si predstavljati, kaj bi bilo pri nas, če bi Prešernovo nagrado dobila Desa Muck in ne kakšen pravoverni zamorjenec.

Malo imaš prav, malo pa tudi pretiravaš. Navsezadnje sta Kresnika dobila tudi Zoran Hočevar in Andrej E. Skubic, ne samo Vlado Žabot. In če hočeš iti prav do velike Prešernove, Vinko Globokar tudi ni kak zamorjenec. No, na takega pisatelja še čakamo…
Desi po moje za nagrado manjka prav tisto, kar od presežne ustvarjalnosti pričakujemo – nekaj več posebnega (hehe, pa ne da sem že začela definicijo umetniškega, ki si jo tako želiš?). Njeno pisanje zgleda izjema samo zaradi celotne podobe slovenske književnosti, ki je res še bolj čitalniška – ampak tudi to se po malem spreminja. Hm, prebrala sem Paniko – čisto tekoče in zabavno, ampak tudi čisto predvidljivo.

Zdenka, res je, prav nesramno pretiravam in mešam jabolka in hruške. Na Kresnika in zanimiv izbor nagrajencev sem čisto pozabil, nekako sem imel pred očmi samo veliko Prešernovo. Pa še tam občasno udari kakšna Svetlana. Khm, sramota, Panike nisem bral, mi je pa nekako jasno, da najbrž spada v razred Fieldingove in kakšnega Nicka Hornbyja.

Najbrž bi moral obmolkniti ob izjavi, da zamorjenost še ni zadostni pogoj za “presežno ustvarjalnost”. Kaj misliš, da je to? Meni se tudi približno ne sanja. Se mi pa zdi, da bi “definicija” znala govoriti o vzbujanju čustev in podobnem.

Upam si trditi, da bi bili romani a la Skrivnostni primer in Vernon God Little tudi pri nas zelo opazni. Uredniki bi jih bili nadvse veseli – vsaj za dva to lahko stoodstotno trdim. Problem je v tem, da jih je težko napisati – veliko teže kot velike narodotvorne štorije ali družinske sage, ki so preverjena reč. Malo vpliva tudi stanje družbe nasploh (o kaki multikulturnosti, ki je zame trenutno tema št. 1, pač v Sloveniji ne moreš govoriti). Sama bi si najbolj želela romana, kot je Beli zobje. Se trudimo! 😉