Tsunami/cunami
Cunami je izvorno japonska beseda, ki se v skladu s pravili angleške fonetike piše tsunami, v skladu s slovenskim glasoslovjem pa cunami.
Zapisovanje cunamija na angleški način odraža zanemarjanje slovenskega glasoslovja in pomanjkanje prevajalske osveščenosti. Za tsunami, namesto po slovensko cunami, so namreč krivi slabi prevajalci …
Primer iz domačih logov: besedo car, izraz za vladarja, angleščina ne more v prevzemati do črke natančno, ker “car” v angleščini pomeni “avto”, poleg tega pa se izgovarja “kar”; zato se, v skladu s pravili angleške fonetike, car piše “tzar”, recimo “Russian tzar” (ruski car).
Če ne bi imeli svojega, slovenskega glasoslovja, bi si morali pomagati s tujim, recimo angleškim. Ker pa slovensko glasoslovje obstaja in je razdelano, se nam ni treba sramovati svojega jezika. Uporabljajmo ga!
Slovenščina, rad te ‘mam!
Nakar so potem pri moji hčerki v šoli govorili kar KUNAMI, z učiteljico na čelu… Najprej sem mislila, da si je hči enostavno narobe zapomnila, potem pa sem le nekako prišla do tega, da očitno vsi tako govorijo. In potem seveda hči prepričati, da imam prav JAZ, in da je ne bodo zafrkavali, ko bo naslednji dan v šoli prijavila CUNAMI… No, na srečo nisva bili edini, ki sva ugotovili zmoto.
Ampak, očitno nas je angleški vpliv razno raznih imen in napisov v naših logih že tako prepariral, da c na začetku besedo enostavno vidimo kot k.
gobica napisal:
> Nakar so potem pri moji hčerki v šoli govorili kar KUNAMI, z
> učiteljico na čelu…
pa dobro, pa kakšna učiteljica je to??
ni v tistem tednu od božiča do novega leta niti enkrat prižgala radia ali TV??
če nisi 25 tisočkrat na dan slišal o cunamijih, ne glede na to, kako so bili zapisani, pa tudi nič ne rečem.
V bistvu res ne vem, kaj naj rečem v njeno obrambo, čeprav drugače sploh ni slaba…
Hči je v 1. razredu devetletke in nekako se mi počasi dozdeva, da bo občasno treba posoliti pamet…. Predvsem glede slovenščine. Kako vehementno recimo zbrani zborček učiteljic in vzgojiteljic prvih razredov zatrdi, da kuli ni slovenska beseda… In potem greva s hčerko pogledat v SSKJ pa v pravopis in ugotoviva, da tako neslovenska pa spet ni. Ampak moj drobižek si strokovne razlage seveda ne zapomni, največ, kar lahko reče, je, da je mami tako rekla in da sva pogledali v knjige…. Isto pri cunamiju. Za vsako besedico pa tudi ne bom hodila težit. Mogoče bi jim pa lahko posodila svoj SSKJ v knjižni izdaji, da bi se vsaj navadile najprej preverit stvari.
Vidim, da bi morala tule zapisati tisti klepet, ki sem ga pri temi “kako je prav”, pa sploh še nisem bila pri cunamiju.
Take ljudi potrebujemo! Ki so pripravljeni priznati svoje napake. In otroci si bodo to temo še bolje zapomnili, ker bdo rekli, da učiteljica ni vedela, oni pa so in to je res dogodek, ki ti ostane v spominu. Morda bodo zato tudi sami nekoč laže priznali napake.
Trdim, da ima VSAKA šola SP 2001. Če ga slučajno nima, pomeni, da so za take zadeve namenjen denar porabili za svoje plače, regrese in podobne zadeve. Upam, da se bo oglasil kak šolnik in povedel, kako je pri njih. Mi nismo šola, ampak proizvodna firma, pa ga imamo – tu zraven mene na polici je.
Za kemični svinčnik mi je pa najbolj všeč beseda KEMIK 🙂 Te pa res ni v SP in SSKJ.
Se strinjam, Filip. Vendar je treba biti tudi malo širokosrčen. Saj veš, da tudi ti včasih narediš kaj narobe. Da ne govorim o sebi. In dokler te nekdo ne opozori, pač niti ne pomisliš, da je stvar napačna. Če bi vsako novo besedo najprej iskali v slovarju, morda res ne bi delali napak, ampak to bi bilo pa le malo za lase privlečeno, se ti ne zdi? Mislim, da tudi ti tega ne delaš.
mimaŠ, ne vem sicer, na katero moje sporočilo se nanaša tvoj post, predvidevam da na tisto o učiteljici z lune.
Seveda tudi jaz delam napake, ni dvoma o tem. Ampak vem, da smo se o (takrat še) tsunamijih učili v šoli, pa tudi če se ne bi, bi res moral živeti na Luni ali Marsu – pa še tam bi najbrž zvedel o tem :))
Sama se cunamijev iz šole ne spomnim, ampak brskanje po slovarjih in pravopisih bi moralo biti za vse, ki imajo vsaj od daleč zvezo z jezikom, nekaj samoumevnega, sploh učitelji bi morali na to navajati otroke že od 1. dne, čeprav še ne znajo pisati. Dobro, pri nas smo doma tega vajeni, verjamem pa, da v marsikateri družini tega ne počnejo, ker jim ni treba.
V srednji šoli smo imeli odlično učiteljico za angleščino, ki se ni zmedla, če ni vedela kakšne besede, ampak nam je gladko razdelila razne slovarje, da smo sami pogledali in poiskali ustrezni izraz, pa njegovo sobesedilo, poiskali smo tudi sinonime, itd. Skratka, iz tega je naredila cel projekt. In se nismo nikoli zgražali, če kakšne besede ni vedela iz glave (ponekod učenci celo načrtno iščejo luknje v znanju učiteljev). In je tudi gladko priznala svoje napake. Lukenj v neznanju torej ne jemljem kot nekaj tragičnega, pač pa se mi zdi sporno, da nekdo tako prepričano in samozavestno uči narobe…
Še pohvala, da ne bomo samo šimfali, kajne?
Danes sem bil prijetno presenečen, ko sem v poročilih TVS1 slišal govoriti o popotresnih valovih.
Pohvalno! Televizija je pocukala za rokav dobrega slovenista, ki je “popotresni rušilni val” oz. “cunami” poslovenil v skrajšanko “popotresne valove” (saj jih je dejansko več, ne samo eden).
Zdaj, ko že vsi poznamo popotresne rušilne valove in njihovo uničujočo moč, že vemo, da so rušilni in zadošča, če se imenujejo le “popotresni valovi”.
Bravo, TVS1!