Kako je prav
Veš kaj, Kr’en, moja in naša štajerščina je gotovo vsaj tako nemogoča kot so ljubljanščina, gorenjščina, primorščina itd. Mislim, da so mnogi dialekti še bistveno bolj skregani s pravilno slovenščino kot štajerščina. Na primer: srečn’ga pa zdravga (novo leto!) In tako so ponosni na to pogruntavščino, da so še Štajerce prepričali, da je tako prav, saj mi letos niti polovica voščilcev ni več rekla srečno pa zdravo, čeprav je bilo pred petimi leti – vsaj pri nas – to še pravilo.
S svojim prejšnjim meilom sem hotela povedati le to, da kar se Primorcu zdi bedasto, se ne zdi nujno tudi Štajercu in kar je idiotsko Štajercu ni nujno tudi Dolenjcu.
Kdor ima svoj jezik rad, ima rad tudi svojo materinščino, ki pa je – kot vemo – vedno neko narečje, tako ali drugačno. Prav zaradi takih, ki so prepričani v večvrednost svojega narečja, je težko izkoreniniti jezikovne neumnosti.
Ponosna sem na oLI, ki si je sploh upal/a vprašati, glede na to, da so zasmehovanja na tem forumu skoraj redni pojav.
MimaŠ, vse moje spoštovanje. Tudi sama sem enkrat pisala ravno o uporabi naših ljubih narečij, ki jih kljub ljubezni in spoštovanju do materinščine, do rabe pravilnega slovenskega jezika ne smemo zanemariti.
In naj vsi, ki tako radi poučujejo, vključno z vsemi novodobnimi in pravkar izšolanimi slovenisti ne pozabijo, ali boljo povedano, nihče od nas ne sme pozabiti, da se pravila rabe slovenskega jezika spreminjajo tako hitro, da me resno obhajajo slutnje, da bomo kmalu pozabili vse lepo v našem jeziku, kar je lepega bilo. Kajti … še včeraj je bila žemljica kar lepo žemljica, danes pa ljubi preučevalci in jezikoslovci razmišljajo o tem, da bi tej slastni zadevici nadeli ime …. “razpočnica”!!! Lepo vas prosim, je to res nujno potrebno ???
Lep dan vsem.
marija (1)
Ja, seveda, izpadlo je kot štos, a ne od vsega začetka. Tu te smem in moram popraviti, Filip.
Predlog je bil čisto zaresno zamišljen in objavljen tako v ustrezni literaturi, kot tudi v nekem intrvjuju na TV. Vendar, ko je predlagatelj videl, na kakšen odziv je predlog naletel v javnosti, je zadevo obrnil v štos, jasno, in izšel iz vsega tega kot “zmagovalec” ne pa kot “butec”! In na koncu seveda je vse skupaj res bil štos, ker je tudi javnost to sprejela kot štos, saj drugače niti ni bilo možno.
Vse to mi je povedal gospod profesor, ki deluje v ekipi priprave novega “vseslovenskega besedoslovja in terminologije”, zato smem in moram povedati, da od samega začetka zadeva ni bila mišljena kot štos, se pa je vanj spreobrnila prav na podlagi negiranja in nesprejemanja tega predloga s strani javnosti.
marija (1)
Pravzaprav je najtežje v življenju priznati, da nekaj, kar si rekel ali naredil, ni bilo prav. Pa je motiti se takooo človeško! Včasih namreč tisto, kar rečemo ali zapišemo res ni nič drugega kot pomota, ker smo se slabo naučili uporabljati to čudovito orodje – besede. Ali pa računalnik. Včasih pa, ker se mam preveč mudi. Včasih pa, ker se hočemo pošaliti, pa sogovornik šale ne razume. Ali pa smo samo površni. Meni na primer se je danes trikrat zgodilo, da sem besedo “ključ” zapisala “kluč”, ker pač j slabše prijema, ampak če bi to poslala v eter, bi me bilo sram kot marelico. Ampak napako bi priznala, ne pa trdila, da je kluč pravilno.
Malo pač klepetam.