z odporom na ”šiht”

pozdravljeni. takoj ko sem končala šolanje sem se zaposlila v veliki kuhinji, nekateri moji sodelavci so starejši in nekateri celo imajo omejitve pri delu (dvigovanje bremen, ne smejo samostojno delati ker se lahko kaj zgodi itd itd… ). že skoraj leto dni sem zaposlena v tistem podjetju, delam kar zmorem in koliko zmorem, koliko le lahko naredim v 8 urah. ne pretiravam.
od začetka sem hodila v službo z velikim veseljem. to je bilo nekaj mesece, ko sem delala poskusno, nato so me vzeli še pogodbeno naprej za določen čas za nekaj mesecev.
zadnjih šest mesecev v službo hodim z velikim odporom. s starejšimi sodelavci sicer ob jutranji kavici klepetamo, vendar pa tudi oni enako kot jaz (vsi jih imamo) imajo težave doma. nosijo jih v službo, napeti so, in živčni. dobesedno. nato pa to živčnost ‘lomijo na meni’, me ‘pikajo’ in se norčujejo iz mene. češ: ”nimaš niti enega leta delovne dobe, …..kako pa to delaš?? pa, …počasna si… pa kako še nisi, ali bo to danes do tiste ure?” …. ti sploh ne veš kako smo mogli delati tam pa tam pa tam pa kaki med se ti cedi tukaj in tako naprej…”

vem, da je začetek težak za vsakega, da novince zbadajo z vsemogočimi načini, samo z namenom, da bi ga ujezili in potolkli.

torej ta dotična oseba, ki si živce najbolj lomi nad mano in me zbada z zgoraj omenjenimi stavki mi je rekla že tudi naslednje:
(naj zapišem celo zgodbico)
bilo je ob pol enih popoldan, 24.4.2015.
vsi skupaj smo jedli malico, tisti dan sem sama postorila vse zadeve v kuhinji, razen pomivanja posode. torej pripravila, skuhala, pospravila, razdelila hrano, (250oseb) in nato pospravila, kar se tiče tega.bilo je vroče in ker imam dolge lase, sem se pod kuharsko kapo tudi potila, kar je razumljivo (vodja kuhinje dovoli imeti dolge lase, pod pogoji da so negovani in čisti. perem jih vsak dan z dermatološkim šamponom) nakar si snamem kapo iz glave in se lotim hrane, mi ta oseba reče:
”joj kak imaš pa ti mastne lase, kaj tak pri vas v vaši vasi nimate vode, da bi si jih umila?”
to me je zelo, zelo prizadelo, glede na to, da oseba, ki je zaposlena v prehrambenem obratu zelo slabo skrbi za ustno higieno. molčala sem.

spet naslednjič:
pogovarjali smo se o majhnih otrokih, kako so zanimivi, kaj vse se jim pripeti, kako rastejo itd itd….
spet se spravi nad mene:
”ja, samo ti veš, ti si včasih pravi strup (ker veliko stvari postorim hitro in kakovostni), ti boš tvojega otroka v zid vrgla ko bo kaj ušpičil. saj ti ne veš z otroki.
ženska me pozna premalo, ne ve, da sem bolna, da morda nikoli ne bom mogla imeti otrok.
je pa res, da me otroci obožujejo. velikokrat spečem muffine ali kaj kremastega in prinesem otrokom, ko pridem na obisk. veseli so ko to dobijo, čeprav s starši živijo prav lepo (niso pa starši bogataši).

danes pa kot strela iz jasnega pridrvi do mene in reče: ”vodo si nalila, detrgenta za pomivanje posode pa nisi nalila. ”
tedaj sem z roko ‘mešala’ po vodi in voda se je rahlo spenila (da so se lepo videli mehurčki od detrgenta ).
pa se je ZADRLA nazaj pa je rekla ” pa kaj ti si smotana al kaj ti je? pa to je ja od vode! nisi nalila detrgenta za pomivanje posode, si nora ali kaj ti je.!??”

jaz še nisem videla, da bi se čista voda kjerkoli tako penila.

pomagajte prosim, svetujte.

labellavita,

hvala, ker ste obrnila na naš forum. Iz vašega opisa sodeč je povsem normalno, da imate odpor do dela v takšnem vzdušju, saj je prepojeno s psihičnim nasiljem (očitanje, zbadanje, zanikanje, manipulacija, neprimerne osebne pripombe idr. nadlegovanje), kar je zakonsko prepovedano in kaznivo tako po ZDR (Zakonu o delovnih razmerjih) kot KZ (Kazenski zakonik) in delodajalcu tudi ZVZD-1 nalaga, da v primeru pojava nadlegovanja, trpinčenja na delovnem mestu, primerno ukrepa in ukrepa v smeri povrnitve varnosti na delovnem mestu. Toda brez tožnika ni sodnika, ker ste najprej vi sama odgovorna za svoje počutje na delovnem mestu, boste morali ukrepati.

Predvidevam, da je to za vas poseben izziv. Zavedati se moramo, da so navadno tarče teh kršitev v delovnih odnosih ravno tiste osebe, ki so psihično ranljive na težke sodelavce (“v praksi vlečejo zlorabo nase”), sicer pa pri delu navadno zelo pridne. Torej na voljo imate nekaj izbir, najslabša je neukrepanje; lahko se osebno soočite s postavitijo jasnih meja osebi, ki vas nadleguje, pri čemer ne pozabite, da je varno delo vaše dostojanstvo kot tudi vaša pravica in vsako prekoračitev osebnih meja je potrebno ustaviti na lep ali manj lep način; slednji je pisanje pritožbe na nesprejemljivo vedenje sodelav-ke/cev/ca ali neustrezne delovne pogoje, ki vas psihično težijo in motijio produktivnost kot tudi motivacijo (to pa se delodajalcu nikoli ne izplača); tretja možnost je neposredna uradna prijava oz. ovadba in nato tožba pri okrajnem sodišču, kar pomeni sprožitev pravnih postopkov, najem odvetnika in mučno obdobje izčrpavanja, kar ni v nobenem pogledu poceni, saj je mobing potrebno dokazovati na sodišču (dokazni postopki, pa t.i. “obratno dokazno breme”).

O možnostih je na pripetih temah foruma že marsikaj zapisanega, priporočam, da si jih ogledate.

Skratka, situacija vas kliče po ukrepanju oz. soočanju. Razmislite kaj je za vas primerneje, pri čemer vedite, da je mirovanje najslabša možna opcija, saj vam poslabšanje, ki sledi, lahko ogrozi psihofizično zdravje. Tega pa se ne da kupiti. Odvisno od socialnega konteksta in osebnega profila, vendar navadno se zadeve umirijo že takrat, ko se žrtev trpinčenja odloči in postavi meje ter zahteve do okolice. Pri tem vztrajajte in beležite dogajanje (že po nekaj tednih bi morala opaziti/začutiti padec stresa na delovnem mestu in napredovanje v smeri varnosti). Terapevtsko rečeno, v takšnih situacijah je potrebno priti v stik z jezo, ki jo morebiti predolgo tlačite (in morda niti ne izvira iz delovnih, temveč zasebnih odnosov), ker vas je najbrž strah, da vas bo okolica izvrgla oz. zavrgla. Verjemite, v praksi se pogosto zgodi obratno – ko se oseba odloči, da na družbeno sprejemljiv način poskrbi zase in trpinčenju jasno reče NE, se prej ali slej prične spoštovanje, ne pa izločitev. Ne bi se čudil, da se vam bo takrat še kdo pridružil in vas pri vsem tem podprl. V povezovanju in slogi pa je vedno moč.

V upanju, da čim prej rešite godljo, vas lepo pozdravljam.
Oglasite se kako je šlo, pa srečno!

Pozdravljeni,

Prihajam iz zasebnega podjetja. Zaposljena sem na visjem polozaju.
Moja tezava je, da me lastnik podjetja ves cas psihicno napada z zaljivkami, opazkami,…
Problem je, da sva vmes v odnusu kot prijatlja, vmes pa cisto ponori.
Imam izobrazbo, s katero lahko dobim drugo sluzbo ampak lastnik osebno pozna vse potencijalne delodajace.
Odpovedi ne dam tudi, ker partner nima sluzbe, stroski pa se kopicijo.
Vsi sodelavci okrog mene so zaposljeni po prijateljskih vezah, tako da vse kaj je narobe izlije po meni, cetudi ni iz mojega sektorja.

Danes me je skoraj udaril ampak ve s cim se ukvarjam v prostem casu in se je ustavil.

Postavila sem si mejo, do kod lahko pride ampak jo konstantno presaga in me je strah, da bom ga poskodovala.

Sploh vec ne vem, kaj naj naredim.

Lp

P.s. Socustvujem z vsemi, ki ste objavili svojo zgodbo

Spoštovana,

Hvala, ker ste se obrnili na forum, obenem pa se opravičujem za pozen odziv. Si lahko mislim kako vam je ob tem, ko delate v tako nepredvidljivem okolju, kjer se srečujete s patološkimi vzorci s strani lastnika podjetja. Kar pogrešam iz opisa oz. vam to obenem tudi svetujem, je iskren pogovor s kolegom lastnikom, pri čemer si ga strukturirajte in postavite pomemben cilj – to se mora prenehati.

Če si želite nazaj povrniti dostojanstvo, bo potrebno tvegati, sicer vas bo kompromis notranje razjedal, nezadovoljstvo in razočaranje pa se bosta selila še v zasebne odnose. Telo je pod nenehnim stresom in ne bo dolgo zdržalo, pade mu odpornost in prične obolevati. Ne glede na to koliko ste telesno aktivni, s športom si lahko od napornega dneva sprostite in ob primernem počitku ter prehrani povrnete dragoceno energijo, ne morete pa s tem odpraviti stresa, treba je v odnos in omejiti dejavnike, vzroke.

Že na splošno je danes težko kar pustiti službo, kja šele ko je v partnerstvu brezposelni, zato vam priporočam, da si za cilj pripravite omenjeni razgovor z lastnikom v zvezi s problematičnim odnosom, v katerem mu brez dlake na jeziku sporočite kje so meje in kakšne bodo posledice. Grožnje niso potrebne, razen v primeru ko ste sama ogrožena (npr. ko vas je skoraj udari) – v tem primeru je jasno, da morate poklicati policijo, saj se vendar ne mislite fizično obračunavati. Raje tvegate in menjate delodajalca, ne glede na to kdo koga pozna itn. Vaša varnost je na prvem mestu, a ne?

Pomembno je tudi vprašanje zakaj ste ravno vi tarča nasilnih odzivov, ampak tega se prek forum na da naslavljati, potreben je živ terapevtski odnos.

V življenju ni potrebno sklepati grdih kompromisov na račun zdravja ali socialne varnosti. Sodelavci, ki si dovolijo tovrstne izbruhe ne moremo imenovati za prijatelje. To so ljudje, ki imajo čustvene težave in potrebujejo pomoč, saj ne le da razdirajo svoje življenje, temveč tudi življenje drugih.

Vse dobro,