Psihiranje

Pozdravljeni!

Na ta forum pišem, kr ne morem več v seb držat tega, kar se dogaja zadnja 2,5 meseca v novi službi. Prej je blo pa vse vredu.

Skratka, ko mi starejši sodelavec začne psihirat za hrbtom se počutim jeznega, besnega nanj. Ko me izsiljuje se počutim besnega ter jeznega naj, barabina.

Mislim, da ima duševne probleme, saj ima samo štiri urni delovni čas, več študentov je zapustilo delovno mesto, šuhlja se da zaradi njegovega psihiranja.
Skratka jz ne morem delat zraven takega človeka.

Že na začetku me je pozdravil tako, da je besno govoril, kak vedno kaj zmanjka ko študentje delajo itd,.. mislim človek me sploh ne pozna pa me ma za kriminalca. kak g*** star od človeka pa je primitivn? Sm študent in si ne zaslužim takega odnosa, kr sm človeško bitje, ne žival.
Pa dost mam, da mi njegove probleme razlaga, naj jih ženi razlaga jz jih. Dost ga mam.

Do konca mi je pa dok*****, kr me je zadnjič izsiljeval ter mi grozil, mislim to pa vse meje prestopa, da me kliče na domač telefon ter kr je njega en razf**** pol men grozi ter me izsiljuje?

Jz z takim čovekom ne morem delat, kr se mi gnusi, kr ni zdrav človek. He makes me sick, kr se bolno obnaša.

Jz sm čist normalen človek, sam ne vem, kak se pa naj znajdem v taki situaciji ter ustavim takega človeka, žal bom mogoč moral zamenjat delovno okolje, kr ni vredno mojega zdravja.

Spoštovani Jstt,

hvala, ker ste se obrnili na forum. Absolutno si takega odnosa ne zasluži nihče, ne človek ne žival in ne rastlina. Iz vašega pisanja je več kot očitno, da ste besni na tega človeka, da ne morete težkih čutenj več uravnati in vam je ušlo tudi nekaj žaljivega (kar sem po redaktorski dolžnosti nekoliko zakril). Verjamem, da boste v prihodnje glede tega bolj preudarni (glej pravilnik), saj bom enako senzibilen, spoštljiv in prizadeven do vas tudi, če pri pisanju ne boste uporabljali neprimernih izrazov.

Glede same stiske bi rekel, da iz opisa ni razvidno koliko časa se nasilje dogaja, kar je pomembno z vidika osebnega kot tudi formalnega ukrepanja. Najbrž lep čas niste našli priložnosti, da bi se znotraj kolektiva lahko varno zaupali in poskrbeli za svojo varnost – se pritožili in odgovornim v organizaciji sporočili kar vas moti in povzroča duševno bolečino na delovnem mestu. Delodajalec (ne glede ali ste v razmerju kot študent ali pogodbeni delavec) je zakonsko dolžan uradno reagirati na pisno pritožbo delavca (več o soočanju s tem tukaj). Kjer si delodajalec pred takšnim ravnanjem zaposlenih zatiska oči in ušesa, ta je gotovo obsojen na neuspeh.

Iz opisa predvidevam, da je vaš srd rezultat tega, da ste v organizaciji (tako vi kot nadrejeni) nedopustno vedenje kolega dopuščali že dlje časa, kar je z vidika čustvenega nadzora nevarno, saj se nepredelan stres kopiči in se vsa ta nemoč iz ozadja običajno seli v druge sfere odnosov. Nesreče se tako pripetijo navadno tam, kjer čutimo, da pa še imamo neko moč in dostojanstvo. V nove odnose še vedno vnašamo svojo stisko iz službe, zato nas lahko že ob majhnem nesporazumu oz. frustraciji povsem vrže iz tira in se nehote znajdemo, da po krivem povzročimo bolečino nekomu, ki z našo izvorno stisko nima zveze, npr. ko smo z otrokom, s staršem, partnerjem, prijateljem ali pa reagiramo z izbruhi v prometu, na pošti, v gostilni… s tega vidika se je nad vami znašal ta nasilen sodelavec. In drugi skrajen in nefunkcionalen odziv na nepredelano stisko posamezniki »zdravijo« (v resnici jo le utišajo) z zlorabo alkohola, drog ipd. Verjamem, da v te skrajnosti ne boste šli, kot študent ste najbrž dovolj mladi in močni, da boste jezo ob krivičnem in nasilnem vedenju znali urediti varno in zdravo.

Temeljno izhodišče je, da smo odrasli najprej sami odgovorni za svoje mišljenje, vedenje in čustvovanje. Tako doma kot pri delu in drugod. To pomeni biti odgovoren. Torej osnovni način je postavitev meja, reci NE nasilju z občutkom spoštovanja (t.i. asertivnost). Če to ne zaleže, v delovnem odnosu obstaj struktura nadrejenih s pooblastili. Če želite ostati delati pri tem delodajalcu (bodisi vam je delo všeč, imate z ostalimi dobre odnose ali pa se z delom v celoti preživljate sami), potem si čim prej pričnite pisati dnevnik dogodkov, ko ste bili trpinčeni (kdaj, kje, kdo in kako – zapisi), delajte na pričah in zahtevajte najmanj ukrep premestitve.

Navedeno vam lahko še kako pride prav ko/če se boste v prihodnosti odločali za uradno prijavo (prijavo na inšpektorat za delo, kazensko ovadbo, prijavo policiji ali odškodninski zahtevek). Kaj boste storili odločate vi, bistveno je, da sledite sebi ne glede na to kaj svet ljudi okoli vas meni. Četudi čutite, da se boste odločili zapustiti delovno mesto/delodajalca, toplo priporočam, da preden to storite naredite vse, kar čutite da lahko storite za dostojanstvo in integriteto v odnosu: tj. dajte se pogovoriti z nadrejenimi, če že s tem sodelavcem varen pogovor ne pride v poštev. S tem boste naredili nekaj zase in prihodnost, ker boste imeli novo izkušnjo za seboj, ki vam bo v pomoč za preventivno delo v prihodnje.

Želim vam miru in uspešno delo!