razlogi za odpoved

Pozdravljeni,
imam velik problem,ki me trenutno hudo muči.V podjetju sem zaposlena skoraj 10 let.Moji delovni rezultati so dokaj dobri(promet),služba mi ogromno pomeni(nikoli na bolniško,vedno podaljšam,če je treba,v prostem času delam stvari,ki bi jih rabila za službo…),stranke me imajo rade…problem pa je,ker sem nekomu od nadrejenih tren v peti.Skozi vseh 10 let so mi poslali nekaj opominov(ker je padal promet, napačna presoja o reklamaciji…)Zadnjič me je šef kao videl na kavi in čez tri dni je bil objavljen razpis za moje delovno mesto.O tem me nihče ni niti obvestil in sem trenutno popolnoma v šoku. Zdaj me zanima,kaka odpustitev je možna po vseh teh letim mojega dela?Ali so ti vzroki mišljeni kot nesposobnost ali so to krivdni razlogi? Ima kdo kakršenkoli nasvet,zelo ga bom vesela.
Hvala,V

Ojoj, diši po mobingu.

V eni naših največjih turističnih agencij, kjer sem delala pred leti, so zaposleno prisilili, da je sama pisala razpis za svoje delovno mesto – češ, potem te bomo pa odpustili. Kolikor vem, še vedno dela tam. Ker je očitno dobila slonovo kožo.

Ampak tam se je tudi sicer dnevno izvajalo hudo nasilje nad ljudmi. Žaljivke, grožnje z odpovedmi, poniževanje s strani nadrejenih, nato pa jok, psihični zlomi s strani zaposlenih… to je bilo dnevno na urniku.

Kakšna je sicer situacija v vaši firmi? Če so nadrejeni podobni opisanim zgoraj in se to dogaja tudi drugim, stisni zobe. Verjetno se ti ne bo nič zgodilo. Če pa se to dogaja samo tebi in se je nekdo očitno spravil nate, nadrejeni (direktor/ica) pa mu verjamejo oz. držijo z njim, potem komot izgubiš službo. Danes ti lahko, če nisi zaščitena skupina, kadarkoli postrežejo z odpovedjo. Kaj si bi v tvojem primeru lahko namislili – nesposobnost ali krivdne razloge – sam Bog ve. Glede na to, kaj ti je bilo očitano, bi bilo res lahko eno ali drugo.

Predlagam, da če so se res spravili nate, greš na vse ali nič. Stopiš do direktorja (ne do kakšnega vmesnega šefeka, ki te direktorju po možnosti prikazuje v slabi luči in skrbi, da direktor tvojih kvalitet sploh ne pozna!) in odločno poveš, kaj se dogaja ter mu argumentiraš, zakaj si nikakor ne zaslužiš, da bi te odpustili.

Srečno.

Zaradi ene kave te zagotovo ne morejo spraviti na cesto. Če pa bi slučajno dobila odpoved pogodbe iz krivdnih razlogov, pa imaš pravico v 30 dneh vložiti tožbo na sodišče.

Hvala za odgovore. Ja pri nas je tako,da so pritiski kar hudi,ampak se to ne dogaja vsem,tako da ja,najbrž kaže na izgubo službe. Najbolj me jezi,ker mi nič ne povejo,ker tavam v temi,ker se živciram.Mož mi pravi,da naj počakam,da mi v primeru nesposobnosti pripada odpravnina,v primeru krivdnega razloga grem v tožbo(me zanima,a kdo ve,v koliko % je v tem primeru zmagal delavec?Ker se mi zdi,da vedno zmaga tisti,ki ima moč in denar…).Jaz pa pišem zdaj prošnje,ne vem ali je bolje,da v primeru,da slučajno dobim drugo službo,dam sama odpoved in končam to agonijo?Ampak v tem primeru seveda izgubim odpravnino…in ja ne prenesem,da bi mi napisali da sem nesposobna,ker vem,da nisem! V tem primeru se potem bojim,da nikoli ne bom dobila druge službe(a kje piše zakaj te je delodajalec odpustil??) Vprašanja se mi v glavi kar vrstijo,zato se še enkrat res lepo zahvaljujem za vašo pomoč.
V

vanessa14 vse kar si opisala je eno navadno šikaniranje, žal….držim pesti zate, da ti uspe obdržati službo ali pa še bolje najti boljšo zaposlitev, kjer boš delala z veseljem!

Kot imam jaz izkušnje sodišča ponavadi držijo z delavcem ker je šibkejša stran. Če pa greš na sodišče si obvezno najami odvetnika ker brez njega ne boš nič uštimala.

Evo danes po vseh mukah čakanja dobila pošto od šefov. Poslali so mi novo pogodbo o zaposlitvi na nižje delovno mesto.Nikjer ne piše zakaj…ampak,ker to pomeni,da bom očitno službo obdržala sem vesela. Pa v bistvu sem te pogodbe res vesela,ker to zame pomeni manj živciranja,manj pritiskov.Kr naj kričijo na nekoga drugega,po 10 letih tega ne zmorem več. V

Bicbac, sodišča v osnovi ne držijo niti z eno, niti z drugo stranjo. Dejstvo pa je, da se je sodna praksa v zadnjih nekaj letih premaknila v škodo delavcev. Se pravi za iste kršitve delavci sedaj izgubijo službo, prej pa ne, pri poslovnem razlogu pa sedaj ponavadi izgubijo službo, prej pa ne.

vanessa12, zgolj pogodbo za nižje delovno mesto je morda nespametno podpisati. Namreč nimaš nobene garancije, da službe ne izgubiš čez par mesecev in glede na nižjo plačo za nižjo odpravnino.

Verjetno te je novi naderjeni spremljal že več časa. Če npr. stranke ne dosežejo dobrega glasu glede tebe (vsaj knjiga pohval in pritožb), da si dobra delavka, potem velja le tvoja plat – in seveda, če tega nihče od tvojih sodelavcev ne more potrditi.
Če govorimo o napačnih presojah, ki so v škodo podjetju in nekaj opominov, ki so bistveni pri tvojem delu in je šlo spet v škodo podjetju, potem ti seveda lahko dajo razlog nesposobnosti, ker ne dosegaš pričakovanih rezultatov, prav tako ti pa lahko podajo krivdne razloge, saj so se opomini in napačne odločitve nanašale na škodo podjetja, ki jih je moralo nato podjetje reševati namesto tebe, ker si se napačno odločala, pri čemer so ti bili dani tudi opomini pri delu in se stanje/odločitve niso izboljšale v prid podjetja.

Da te je nadrejeni videl po vsem tem še na kavi, pa nisi malicala ali kosila, je to “bonus”, ki ga ni prezrl. In tu ne gre zgolj za kavo, ker tisti, ki dobro dela, mu premor s kavo nihče ne bo očital. Pa čeprav ga ni videl, ker je pred tem že pojedel. Ali pa je odšel zgolj na kavo.

Če pomislim na svojo sodelavko, ki je v javni upravi, ker le sanja v službi, zamuja konstantno, delo opravi pa tudi kdaj šele naslednji dan, na malico gre za eno uro in da še opravljamo delo namesto nje vsi ostali, kljub vsem opominom, se takšna oseba ne bo zdrznila, dokler ne bo postavljena pred dejstvo. Da je pač nesposobna, ker pride v službo na “dopust”, da se odpočije od vseh svojih privat stvari. In jo rade volje zamenjamo za kakšnega, ki je sposoben biti pri delu vsaj 8 ur, ker ni potreb po 12, kot jih ona zaradi nesposobnosti ustvarja. Da ne govorim, da vse osnovne stvari glede dela, ki ga opravlja že vsaj 17 let (isto), pozabi in bi morali še misliti namesto nje. Za privat stvari ve vse do pikice, ko gre za službo, pozabi namenoma in se dela ubogo in meni, da bo tudi po 17 letih dela lahko koga nateg* po domače. Ker je zvita, pa jo bo na koncu samo zvilo, kot tebe.

Zato sem na strani delodajalca v tvojem primeru. In je res nepošteno, da se zaradi takšnih ne more zaposliti kdo drug, ki bi res rad delal.

Kruto, ampak resnično. Zato se zbrcaj in delaj, če želiš službo sploh obdržati tudi kje drugje, če ti ta ne šla več na roko.

Ne veš, kako je z razlogi, pa bi šla v tožbo? Kaj ti to pove, da boš v osnovi že izgubila, ker v neko trdnost nisi prepričana. Zakaj ne greš do nadrejenega in ga povprašaš?
Če imaš trdne osnove, zmaga tudi delavec. Če jih nimaš, pogoriš, pa še stroške boš plačala.
Če daš sama odpoved sporazumno (kar ti ne priporočam), boš bosa. Ampak, ti zraven sprašuješ, če dobiš novo službo in daš odpoved, se zavedaš, da ob tem izgubiš tudi odpravnino. Če takole razpredaš v službi, meni ni nič čudnega, če te nočejo več imeti. Ker pač racionalno ne znaš razmišljati in iščeš samo pravice, dolžnosti iz naslova delodajalca, ne zavedaš se pa svojih dolžnosti.
Če boš dobila novo službo, daš itak sporazumno odpoved v prejšnji službi. Le dogovori se za odpovedni rok, ki je zakonsko določen ali pa dobra volja delodajalca. Že ko te berem, ne bi s teboj sodelovala. Ampak, ponavadi je tako, da se vsi prikažete z vsemi multi lastnostmi, pa če si razumski, te multi lastnosti lahko že takoj pogruntaš. Tudi na podlagi razgovorov, ki dajejo signale, zakaj nekoga ne boš zaposlil.

Če si spravila podjetje v zagato in je moral situacijo namesto tebe kdo drug reševati, je pač razlog, da si nesposobna, ker ti je bila dana izbira ter možnost, pa si zajeb* že nekajkrat, če si dobila več opominov in ne samo enkrat iz strani podjetja. Torej, da, nesposobnost. Zato, namesto, da se ukvarjaš s tem, kako boš uveljavljala tožbo zaradi sposobnosti, se raje skoncentriraj na svoje delo, ker boš drugi teden zaradi tega spet nezbrana in od tvojega dela ne bo ne sluha ne duha, ker se boš ukvarjala s tem, kako pridobiti informacije in podjetje oškodovati. Pa malo manj hodi na kavo, ker se pač ne spodobi, da boš te informacije iskala celo na malici ali kavi, podjetje bo pa namesto tebe reševalo zagate. Zato ti bodo dali lahko tudi krivdne razloge, ko bodo ugotovili zaradi tvojih opominov, kakšna škoda je nastala ali bi lahko.

Zato začni biti prisotna v službi in delu, ker to, da nisi šla nikdar na bolniško ali si celo podaljšala kaj, ne pomeni nič. Če ni rezultatov ali da je celo kdo zaradi tega oškodovan.

In še enkrat, če imaš trdne dokaze, lahko zmagaš, ampak po tvojem razpravljanju, boš po vsej verjetnosti v tožbi izgubila ter še plačala stroške. Ima mož dovolj financ, da bo to kril?

Kot imaš pravice, imaš tudi dolžnosti. Zakaj se slednjih mnogi sploh ne zavedate?

Rogi, no, če da sama odpoved, niti sama ne ve, kako bo, ker iz tega ne bo nobene koristi. Zdaj, če ne bi bila tako kot vsi ostali, ki trepetajo, ko usta odpreš, bi vložila lepo tožbo (če ima trdne dokaze) in nadaljevala službo. Ker ji je pač delodajalec dolžan najprej ponudtii drugo delovno mesto, če jo že ne more ravno odpustiti.
Ampak, ker tega verjetno nima, se bo pač zadovoljila in je le mož videl tožbo, ker je slišal le njeno plat. Zato je morda prav, da je celo vesela. Zato že sama ve, zakaj je vesela in da je bilo pametno podpisati, ker osnov za tožbo nima.

Se pa zelo strinjam, da pač osnove kot takšne nima, da tudi na nižjem delovnem mestu službo obdrži. Morda ji bodo informacije prišle prav kaj kasneje. Da bo vedela, da lahko gre na sodišče le takrat, ko ima trdne dokaze, v katere sedaj dvomim, da jih sploh ima. Pri čemer še sama priznava, da je dobila opomine zaradi napačnih presoj itd..

To, da ji je ponudil delodajalec kot opomin ali kazen, ni čisto nič nenormalnega, v kolikor gre za nižanje delovnega mesta v sklopu zakonskih direktiv in obrazložitev delodajalca. In ja, naj bo vesela. In upam tudi, da se bo prav zaradi tega izkazala v naprej, da bo dokazala, da je vredna zaupanja in ne bo iskala le pravic, nič pa ne bo vedela o svojih dolžnostih, ki ji tudi pripadajo do koga, ki jo plačuje ali tudi nagradi za opravljeno delo.

Da koga kaj izuči, tudi za “majstra”, so včasih potrebne tudi “kalvarije”. Če ne bi imela sodelavke, ki tudi meni, da ji je služba drugi dom, bi še razumela, da je morda delodajalec nepravičen. Ampak, je približno glih sorte. Sodeče le po napisanem in tem, da je v kolektivu takšna, ki se ji jeb* za vse in pozna le svoje pravice, pa čeprav tudi nikdar ni odstotna zaradi bolniških. Ker se “bolniško” verjetno zdravi v službi in bi morali to vsi razumeti, sploh, ko še začne pri 43, da se fotr ni mogel zbuditi. In da je zato zamudila. Ker ga še mati ni mogla zbuditi. Res ni isto, ampak je pa isto, ko se ljudje kot zaposleni ne zavedajo svojih dolžnosti, ki jih imajo do delodajalca. In celo kot avtorica naredijo mnogo napak, zaradi katerih dobijo tudi mnogo opominov in dobijo zanje milejšo kazen kot je le premestitev. Ker so nesposobni opravljati zahtevno delo. Zato naj tudi ne pričakujejo, da bodo imeli celo isto plačo, če jim bo kaj odvzeto, vsaj pri zahtevnosti in bodo potem bentili, da jim je bila tudi plača zmanjšana.

Rogi, ni šlo nate, ampak me jezijo takšni. In glede na sistem, ni čudno, da je tako v neki danki, kar vse doživiš in še prebereš od ljudi z lastnimi izkušnjami. In se vse celo tolerira. Zato smo v danki. Med drugim. Zato po sedanjem sistemu tudi vsi samo študirajo. Pa čeprav ne doštudirajo. Ker je bistven le status. Ni nič drugače, kot je razvidno, tudi pri nekaterih zaposlenih. Ni se treba opredeljevati, sem pa mogla to zapisati, ker imam poln kufr tudi nekaterih zaposlenih in podobnih, ki se kje najavijo. Ker bi radi še tožili, pa nimajo s čim. Ker svojega ne vidijo.

Me pojezite…,sprejemam vsako mnenje kot dobronamerno,ampak tu v tem se ne morem strinjati s tabo.
Opomini,ki sem jih dobila niso nikakor oškodovali podjetja,ne gre za nobeno materalno škodo,ampak jaz npr. mislim,da če nisem prepričana v eno stvar,pošljem zadevo naprej,kjer so za to pristojni,kot je v tem primeru reklamacijska služba.Večinoma stvari rešim sama,ker je pri nas odnos med nadrejenim in zaposlenem na nikakršnem nivoju(npr:se je pokvarila neka naprava,kličem tistega,ki za te naprave skrbi,ki pa mi odgovori:naj mu neham lomit jajca,da z napravo ni nič narobe,da je v moji glavi narobe….)in odloži slušalko. Napravo sem kasneje jaz poslala v popravilo v podjetje kjer je bilo to kupljeno.In mojega dela nihče ne opravlja,nikoli nisem še nič pozabila,oz.je moje delo moral opravljati nekdo drug(kot ste napisali za primer vaše sodelovke).Večkrat se mi zgodi,da delam tudi 3 tedne neprekinjeno,brez dneva fraj in se nikoli! ne pritožujem.Glede kave:mislim,da če delo je opravljeno(kar je),človek si lahko vzame 2 minuti za mali odmor,ker malice pač itak nimam.Koliko časa pa imate vi za malico,če smem prašati???
In ja plača je minimalna,kar se tudi nikoli ne pritožujem,ampak sem v današnjih časih sploh vesela,da jo imam.Glede pogodbe na nižje delovno mesto sem vesela samo zato,ker po 10 letih dela se mi ne da več prenašati tega poniževanja,naj kričijo na nekoga drugega. Saj jaz v bistvu bom opravljala isto delo,ne bo pa mi več potrebno prenašati njihovega odnosa,vsaj ne v takem obsegu.
Še glede tožbe:jaz nikakor ne želim v kako tožbo,ker nimam ne živcev,ne denarja za to,…sem pa postavila res veliko vprašanj,ker v tej smeri nikakor nisem podkovana in sploh ne vem kako zgleda prekinitev pogodbe,kaj je krivdni razlog in take zadeve…In nenazadnje,sama vem,da nisem nesposobna,da si tega ne zaslužim,zato mi je bilo v primeru odpustitve to povsem nepravično in mislim,da je bil pravni nasvet na mestu. V

Da, bila sem ostra. Ker verjetno vsak svoje opravičuje.

Ampak, vzpodbudno ravno ni, če napišeš: “Večinoma stvari rešim sama,ker je pri nas odnos med nadrejenim in zaposlenem na nikakršnem nivoju(npr:se je pokvarila neka naprava,kličem tistega,ki za te naprave skrbi,ki pa mi odgovori:naj mu neham lomit jajca,da z napravo ni nič narobe,da je v moji glavi narobe….)in odloži slušalko. Napravo sem kasneje jaz poslala v popravilo v podjetje kjer je bilo to kupljeno.”

Tu bi razumel, da ti šef to govori, kot opisuješ situacijo, ampak, ti praviš, da ti je to rekel, še kdo tretji. Nisi nič nato povedala, kako je to podjetje, kamor si poslala, to rešilo – dalo prav ali ne. Vidiš, morda je tu napaka, ker ne znaš argumentirati nečesa, pa si vsak po svoje pač misli. Pri čemer dodajaš svojo vrednost na hojladri. Ker bo rezultate še vedno potem moral namesto tebe kdo drug najti, poiskati itd..

Sploh ne gre za to, da je nekdo prisoten 24 ur, če pač delo ni korektno in bi bilo morda drugače, če bi bil prisoten le 2 uri, pa bi bilo takrat korektno. Ko navajaš, da si neprekinjeno 3 tedne prisotna – a to pomeni, brez dneva odsotnosti, kjer ne poznaš po zakonu oddiha od dela? V prvem delu je takšna prav sodelavka, pa od nje ni nič, pa je podobno užaljena, odreagira kot otrok in če ne bi bil odrasel, bi bil cel cirkus, ker ona meni, da je kje drugje in se lahko kako drugače pogovarja – in je morda podobno. Zato morda bodi bolj konkretna z dokazi, ampak s taktiko, ker nihče ne mara bombadiranja in se pač odzivajo nekateri kot otroci užaljeni, drugi s prizadetimi egi in če nimaš nobene podpore, boš ti v tem delu popušila. Zato moraš argumente in znanje predstavljati že prej, da ti bodo verjeli, da je to, kar boš v obrambo rekla ali kar govoriš, celo res in ni bojazni, da se ne bi zmogli zanesti nate.

Glede malice pa samo tako – čas je namenjen malici in jih bo pač bolj malo toleriralo, da ne greš jest, ko je čas za malico, ker živiš od zraka, greš pa na kavo, ki je prazna hrana. Ker kava ne daje energije za telo, ampak le hrana. Če razumeš, kaj želim sploh povedati. Ker ne moreš reči, da nimaš malice, pa greš za malico na kavo, ali pa morda delodajalec razume, če nimaš malice, da greš pa na kavo? Čeprav bi ti malico moral vsak delodajalec nuditi oz. dati možnost hranjenja z odmorom. In to so razlike.
Če te zanima, imam pol ure malice. In tudi jem, da dol ne padem, ker me že tako ni kaj preveč na kilah. Zato te naj moj odmor ne zanima, ker imaš ti težavo. Ki jo moraš očitno vsakič opravičevati. Drugič, če že greš na kavo (pa si pred tem še jedla), pojdi vsaj tja, kjer te nihče ne bo videl in ne bo imel razloga, da te da v slabšalni položaj, pa čeprav boš to storila v času malice. No, morda se pa za čas 2 minut nisi niti evidentirala glede odsotnosti, pa je spet minus zate.
Zato morda tvoj delodajalec ne razume tiste 2 minutke kave, ki jo niti vročo ne spraviš celo po grlu, da koristiš čas za malico, ampak za privat stvari, kar pravzaprav kava je. In če si mu tako v peti, se pač obeša na vse in verjetno išče vsa neskladja z delovnim procesom, tudi pripadajočim.

Delodajalec ti pa vsekakor mora podati ugotovitve (te seznaniti). Dati ti mora tudi možnost zagovora. Tudi sindikata, če si včlanjena vanj. In najprej moraš biti seznanjena z jasnimi navedbami, kje si kršila, nato pa ti mora hkrati biti podan termin, kjer se boš zagovarjala, pri čemer odvetnika tudi lahko s seboj pripelješ. Ampak, to, kar ti navajaš že tu v zagovor, si se znašla na zelo tankih temeljih.

Ker odpovedi še nimaš v rokah, nisi se pa niti morda pobrigala, da bi situacijo omilila, ti preostane, ali da še kaj poskušaš omiliti, ali pa se boš borila, da ostaneš, ker praviš, da ne preneseš, da ti kdo pravi, da si nesposobna. Zato, bi se vsak, ki tako meni, odločil dokazovati le slednje in pač ne bi prepustil stvari golim naključjem. Pa ne hodi na kave in če že, podaj vse uradno in pisno, tudi kar se dela tiče, ker ti bo tako težko kdo rekel na uradni dopis, da si pač “zalomljena”. Ker do nekih “zmerjanj” še iz strani tretjih oseb, ki jih navajaš, res težje pride, če vse poteka korektno. Pa čeprav je kdo kdaj slabe volje.

Vmes potem pa navajaš na začetku, da si skoraj odpuščena, nato premeščena, zato res ne vem, kako pričakuješ, da se bo kdo nate zanesel, če niti sama nimaš nič razdelanega, kako je na stvari? Zato ti pripročam tudi, kadar se uradno pogovarjaš, da izbereš kakšno bolj priporočljivo besedilo, ki bo vsaj berljivo. Ker je bilo kar nekaj dela, ker praviš še, da delaš s strankami, s katerimi komuniciraš.