plačilo delo invalidke
Pozdravljeni!
Ker sem zaradi hujše bolezni nezaposljiva, se pravi, nesposobna za vsakdanje opravljanje dela v eni službi, sem razmišljala, da bi vsaj občasno – npr. enkrat ali dvakrat tedensko nekje v enem invalidskem društvu pomagala pri njihovi dejavnosti. Delala bi neka lažja dela, pač po mojih zmožnostih in po dogovoru z njimi.
Rada bi nekje dobila kakšen €, saj ne bom mogla shajati iz meseca v mesec le s tem dohodkom, ki ga dobivam (nekaj iz ZPIZ-a, in razliko iz Centra za socialno delo kot denarno socialno pomoč).
Zato me zanima, ali mi lahko kdo pove, ali bi tako zasluženi denar kaj vplival na znesek iz centra za socialno delo? Bi potem od tam dobivala manj denarja? Bi morala v tisti vlogi navesti tudi ta dohodek?
Kako pa kaj plačujejo takole delo invalidov? Ne vem no, jaz sem razmišljala, da bi mogoče pomagala v kakšnem društvu – npr. kakšno krajše pisanje na računalnik, izdelava izdelkov iz papirja ali plastike…
Kako kaj vrednotijo takšno delo invalidov?
Hvala že vnaprej za vsak odgovor,
lp
Raje ne bom preveč pisal o tem koliko je vredno delo invalidov. Še redno zaposleni so večinoma slabo plačani.
Na Center za socialo se ni treba kaj preveč obračati, ker še tega ne vejo, da obstaja osebno dopolnilno delo.
To malo preglej, če lahko kaj počneš, in upam da najdeš kaj.
Se pa ekstra dohodek seveda prijavi za dohodnino, in če ga je veliko se znajo zmanjšati prejemki iz socialne in zpis. Ampak vseeno bo na koncu meseca ostalo več v denarnici.
Vprašanje: si invalidna ali si le invalidno upokojena? In spet so razlike, ki jih bo vsak (no, ne vsi) razumel, da ste naenkrat sposobni za delo, ker vam neka pokojnina za dostojno življenje ne zadostuje. Navajaš tudi, da si v eni službi[/b] nesposobna za opravljanje dela. Tako lahko predvidevam (na moje prvo vprašanje), da bi za kakšno drugo delo pa morda bila sposobna opravljanja nekega dela, kar že sama navajaš.
Če imaš prvo kategorijo priznano, ki govori, da pač nisi sposobna opravljati nobenega dela, ne moreš potem računati na to, da boš celo delala tudi lažja dela in ob tem služila. Ker boš šla napram postopku za invalidno upokojitev hitreje delati, ker se ti bo izničilo in ne boš več upravičena. Razen, če imaš napisane kje izjeme, da pa vseeno lahko kaj počneš. Napisala si namreč tako, kot da ne smeš čisto nič delati. Torej, ob tem ne moreš služiti niti 1 €, ker s tem ne bi opravičila popolnega stanja tvojega delovanja.
Vloga vplivov je pri tem, kaj imaš določeno pri invalidnosti, kaj ob tem lahko počneš. In če ne smeš nič početi, lahko izgubiš oboje. Kot sem že eni odgovorila, če meniš, da si vseeno zmožna za kaj dela, ker se ti je zdravstveno stanje izboljšalo, pa čeprav na račun zmanjšanja prihodkov, podaj vlogo za novo obravnavo, ker se bo drugače tretiralo, da ne potrebuješ biti invalidka, kot navajaš sama. Če bi želela delati v kakšnem društvu, pokliči jih ali jim napiši.
Pozanimaj se pa tudi o pravicah nadomestil na ZPIZ, da ne boš slučajno presenečena. Ker, ko dosežejo ljudje, da so invalidsko upokojeni, so ugotovitve, da so sposobne za delo – ni pomembna kvota – in to vse spremeni. Kar gre v vašo škodo.
Na moje prvo vprašanje predpostavljam, da če je nekomu priznana I. kategorija invalidnosti, da ob tem ne zmore opravljati nikakršnega dela, ki bi bilo še plačano. Ker v ostalem, ko nekaj počne, se šteje bolj kot rehabilitacija, ki mu koristi pri zdravju.
Zakaj sem tako odgovorila? Moji kolegici je bila priznana I. kategorija, s strogo prepovedjo opravlanja kakršnegakoli dela. Srce. Po nekaj letih prejemanja invalidske upokojenosti je prejela na podlagi tudi svoje delovne dobe in zadnjih plač, le borost od te invalidske pokojnine. To je razumljivo. Vmes je rodila in ugotovila, da ne more preživeti z borim zneskom. Odšla je nazaj in podala ponovno obravnavo, kjer ji je bilo še vedno odsvetovano strogo neopravljanje kakršnegakoli dela in se je strinjala na lastno odgovornost. Da ne bi koga potem še tožila. Sicer ne vem, kako je dosegla nato opravljanje 4 urnega dela, kar spada v III. kategorijo, namesto njene popolne I. kategorije, ampak s tem so ščiteni čisto vsi. Njena odgovornost, prav tako pa odgovornost zdravnikov, ko je sama kaj podpisala. Pri njeni bolezni srca so namreč ugotovili, ko je bila noseča in je rodila po 7 mesecih, da ji srce dela s paro le v 30 % in so že dali na znanje, da plod morda preživi, ona pa ne. Ne vem, kakšna je tvoja situacija, ampak, to pač ni izgovor, ker ne moreš preživeti, si tako ubog, da si invalidsko upokojen, potem pa sprašujete, kako bi še kaj zaslužili, če pač ne smete delati, je pač absurdno smešno. Ker bolan tega nihče ne bo izpostavljal, ker mu bo zdravje na prvem mestu.
Zato bi ti svetovala, da se povežeš z društvi, po katerih sprašuješ. Ampak, meni se zdi tudi tako, kot sem ti odgovorila. In oboje hkrati v nekem popolnem stanju pač ne more biti. In če meniš, kot meniš, pojidi na ZPIZ in jim to predstavi. Morda celo dobiš spremenjeno odločbo. Pa premisli, ali si sposobna kaj delati ali sploh nisi za bonitete ob navajanju dejstev, ki si jih navedla.
Pozdravljeni!
Ja, v bistvu je situacija precej zapletena.
Od ZPIZ-a dobiva nekaj denarja, ampak je tako nizko, da razliko dobivam še od Centra za socialno delo, da je skupaj tistih nekaj čez 260 €.
No, najprej sem bila na poklicni rehabilitaciji, kjer so mi priznali za 4 ure dela, vendar pa se je kasneje na zaposlitveni rehabilitaciji, ko sem delala vsak dan nepretrgoma, izkazalo, da nisem zmožna nič, in so mi tako priznali, da sem nezaposljiva. Delala sem najlažja dela, pa niti eno uro dnevno, žal, ni šlo. (Preveč je posledic bolezni)
Potem sem šla še enkrat na poklicno rehabilitacijo, vendar pa so mi rekli, da drastičnega poslabšanja od prejšnjič niso ugotovili in glede na to, da nimam delovnih izkušenj mi ne morejo potrditi za polno – 8 ur dnevno. Rekli so mi tudi, da mi tudi sigurno na ZPIZ-u ne bi potrdili polne pokojninske.
Zato sem mislila, da bi mogoče zdaj pa le enkrat ali pa največ dvakrat tedensko lahko kje kaj delala, mogoče v kakšnem društvu. Kaj menite vi, glede na mojo situacijo?
Hvala in brez zamere, lepo prosim, kajti res ne vem, kaj lahko storim
lp
Še vedno lahko poskusiš, ponovno. Samo ob tem vedi, da gre za nove postopke. Pri čemer lahko tudi izgubiš. Ker se znajdeš na neki prelomnici, ko bo kdo drug pri ugotavljanju menil, da si pa vseeno zmožna. In se tako lahko obrne situacija in ostaneš brez vsega. Samo pravim, ker tega tudi ne moreš izkjučiti.In boš potem še v bistveno slabši situaciji.
Morda se poskušaj dogovoriti, torej kliči in sprašuj in pojdi poskušati delati za kakšno uro ali dve, tudi brezplačno. Da ugotoviš sama, koliko si zmožna sploh dela. Ker če nisi in greš v nove postopke in kot sem ti že rekla, bo kdo nato presodil, da si pač zmožna, lahko izgubiš pravice. Najprej sama pri sebi ugotovi. Ni pa rečeno, da četudi se stestiraš, da pridejo ob delu kakšni pritiski ala stres in ne boš zmogla niti osnov niti za uro ali dve, je pač rizik, za katerega pa ti veš, koliko boš reskirala.
Vprašanje: ko si doma in npr. pospravljaš ali opravljaš gospodinjska dela, ti to gre? Ker če je odgovor pozitiven, potem ni problem v tem, da ne zmoreš, ampak, da je treba rešiti morda s kakšnimi blokadami, ki ti avtomatsko predstavijo oviro, kar se pozna tudi na delovanju telesa.
Opaziti je, da ti tipkanje, čeprav morda počasno, ne dela težav. Vprašanje je bolj na tem, kako si sposobna prenesti kakšen stres, ki bi ti narekoval tudi v kakšni uri ali dveh dela zmogljivosti in prenašanja le tega. Ker, ne glede na to,da gre za društvo, ki delajo z invalidnimi, je tudi tam kakšen morda obremenjen, ki dela s temi ljudmi, pa ne bi prenesla tega, ko bi vseeno kakšen tak imel slab dan, ker je le človek. Zato sem te tudi spraševala, ali si dejansko invalid ali pa si le upokojena invalidno. Kar je bistvena razlika.
Marsikdo si bo predstavljal, da, ker dobiš premalo denarja, da si prisiljena delati in tudi boš, torej si zmožna. Če je to vir motivacije. Ker v nasprotnem, če nekdo ne zmore delati, ga niti najmanši dobljeni znesek ne bo zmogel prisiliti v to, da bi šel delati, ker ne bi zmogel. Moj primer je bil samo dvojni zlom, plače skoraj nisem nič dobila, ostali so mi pa še enkrat večji stroški še vedno, kot je bila zaradi poškodbe ven dobljena plača. Sem sama isto predlagala zdravnikom, da sem zmožna ob dvojnem zlomu delati vsaj za 4 ure, ker mi narobe hodi zaradi denarja, pa so mi strogo rekli, da se s tem niti slučajno ne strinjajo. Ko mi je enkrat odmrla roka kar tako čez noč, da sem hodila nato na Sočo, pa sem dobila opornico, da sedaj okončina dela kot prej, sem tudi rekla, da sem zmožna dela vsaj za 4 ure. Sem šla samo za eden dan za 4 ure, pa sem se sama, poleg zdravnika nato krepko borila, da mi je komisija pritožbo priznala, zaradi takratne nezmožnosti dela. Ker sem sama iniciativno podala predlog, ker mi je denar hodil narobe zaradi stroškov, ki so ostali in sem zaradi tega skoraj dobila odpoved. Ker me zaradi odločbe komisije ni bilo na delo, ker nisem bila zmožna delati. Bi pa mogla po odločbi komisije biti prisotna na delu.
Sama sem dala šolo skozi in ni denarja, ko gre za zdravje. Ki se lahko tudi dodatno poslabša, ker si sam želel z nekimi samoiniciativami tako, kljub svetovanju, da to ni prav.
Zato je takrat kolegica tudi podpisala izjavo, da bo vse delala na lastno odgovornost. In ko delaš na lastno odgovornost, kljub nasvetom, potem poti ni več nazaj. Ali je težje pridobljena. Zato fajn premisli.
Prav tako pa ti bo verjetno tudi društvo, kjer boš samo prostovoljno delaala, reklo, da je pogoj, da imaš pogoje čiste. in ne bodo delali tako, da bi potem celo odgovarjali zate, če se ti zdravstveno stanje ob neki pomoči, čeprav prostovoljni, celo poslabša. Kaj šele,da ti bo za to plačalo.
Imaš možnosti: da pozdraviš osnove, ki so pripeljale do nečesa (ker invalid očitno nisi= ali pa ostaneš na tem, kjer si. Brez tvoje lastne samoinicative, da se kaj drugega spremeni in ti to ne bo povzročalo zdravstvenih težav, pa tako ali drugače ne bo šlo. Včasih pomaga le to, da se spremeni miselnost.
Težko je karkoli reči, če nič ne poveš, pričakuješ pa ob tem enormne rešitve, tudi takšne, kjer tebi ne bo potrebno nič storiti in bomo drugi. Mogoče je to tvoj problem.
Začni govoriti tudi o tem, zakaj si zbolela. Tako bodo odgovori bolj na mestu, kot pa pri tem, da gre samo za predvidevanje in še vedno ob tem nič ne govoriš, pričakuješ pa rešitve. Ki bi ti dale še denar.
Se opravičujem, če sem zgrešila, pa niti ne, ker je tvoja napaka, da si le nekaj izpostavila, brez razlogov tistega, kaj je tisto, da ne moreš več delati. Ker si navedla le bolezni. Meni je vsaj odmrla roka, ki se je popravila le z opornico, ker telo ni več reagiralo na mojo vzpodbudo, da naj roka dela. Dvojni zlom zahteva pa tudi celjenje. Pa sem bila pri obeh situacijah približno leto dni odsotna. Mi je počil tudi 12ternik, pa sem šla pod nož, zato imam kronično konjsko terapijo želodca še danes, pa čeprav me ob napačni hrani ali stresu vedno opomni.
Zato se moraš sama prepričati, česa si zmožna in česa ne. Da si v kategoriji invalidnosti, potem bi pa ti veselo delala, pač, kot praviš ne gre. Ne bo šlo pa tudi skozi, če ob tem želiš še plačilo. Zato pač sama premisli ali se nauči živeti s tem, kar dobiš, brez, da delaš. Ob tem se lahko zavzemaš tudi, ker hrana ni draga, če le ne poješ pol vola, ampak so dragi stroški. Dodani so bili tudi letos z dne 01.07.2013.
Najprej stestiraj sama svoje zmogljivosti. Zato mogoče, če najdeš prostovoljno, da boš sploh vedela, koliko zmoreš. Ker si opisovala, da ni bilo zmogljivsti. Težko pa tudi verjamem, če nisi zmožna z adelo, da ti bo kdo kaj redno plačal, niti po pogodbi, ker ti ne sme. Kar je spet razlika. Ugotovi sama pri sebi. Tako boš najbolj vedela tudi za naprej,
Če te pa kdo na črno vzame in se to ugotovi, izgubiš pravice in plačaš kazen, poleg tebe plača kazen in še kaj ukrepov zraven tudi tisti, ki ti je dal kaj za delati, pa čeprav ti ne bi smel dati na tvoj status.
Srečno.
Kam pa sta hodili na rehabilitacijo in kako sta bili zadovoljni? Jaz že dva meseca hodim v Sočo v Mariboru. Imam status invalida 3. kategorije in ne dobivam nagrade. Samo potne stroške in malico. Nadomestilo za invalidnost iz ZPIZ a pa mi ne zadostuje za preživetje. Upam, da mi bodo našli kakšno službo…
Sama nisem dolgo hodila na Sočo, ker sem potem dobila 3 različne opornice, eno najprej, da mi je roko stabilizirala, ker mi je od zapestja dol vse viselo in krivilo, nato sem to nosila dolgo časa, šele nato sem dobila opornico, ki mi je bila v pomoč, ko je bilo potrebno pridobivati spet funkcionalnost ter malo mišične moči. Z samo obravnavo sem bila zadovoljna, sem pa opravljala v Ljubljani.
Sama v kategorizacije invalidnosti nisem šla, ker sem si zadala cilj, da sem zmožna delati. In sem res delala vse, kar je bilo v moji moči in s pomočjo, da je roka sedaj kot je bila in z jo tudi z veseljem še naprej uporabljam. Sama sem takrat imela v mislih tudi to, da če se spustim v invalidnost, si lahko odpišem tudi službo. Glede na razmere v takratni službi, sem si zelo želela, da se “losam” negativizma, pa sem do zadnjega vztrajala in verjela, da bo moje zdravstveno stanje boljše in da se bodo razmere tudi na službenem področju uredile in se tudi so, ko je odšla šefica kam drugam. O invalidski upokojitvi sem razmišljala le kot skrajna zmožnost.
Vmes, ko sem bila doma, je Soča pomagala, njeni rekviziti, moje upanje in vera ter tudi to, da se nisem želela predati, da bo nečemu tako. Tako se je nato roka popravila, šefica je odšla po dveh letih, sedaj imam sodelovce, kjer ni nagajanja in gre za korektne odnose. Če bi šla takrat v invalidsko, pri čemer so bile vse možnosti podane, sem že takrat vedela, da bi mi bilo verjetno žal. Ker je potem težje vse skupaj na novo ustvarjati in zraven nato morda še dokazovati ponovno, da si zdrav. Ker delodajalec pač ne bo z veseljem nekoga zaposlil, če je bil že nekoč invalidsko upokojen, pa čeprav za uro.
Malo premislite o stvareh in sami sebe stestirajte, koliko ste česa sposobni. In predvsem tudi ocenite same svoj razlog invalidnosti, ki vam bo tudi kaj povedal poleg tega, kaj vam je omogočeno in kaj ne.
Lahko rečem pa, da sem bila takrat, ko sem bila na bolniški zaradi zdravstvenih težav na istem, ko sem kar mislila, da sem sposobna za delo, pa temu še zdaleč ni bilo tako. Zato sem vesela, da moje okončine delajo, zato, ker sem jih pozdravila. Vmes se je pa tudi kaj v službi realiziralo in lahko funkcioniram naprej. Vem, da bi si zaprla marsikatero pot, če ne bi vklopila razuma in res šla v invalidsko, kot skrajno možnost.
Ne vem, kaj naj ti konkretno svetujem, ker sem raje tiho kot da bi koga zavedla s čim. Poskušajta res obe sebe testirati z delom, morda doma, ko gre za pospravljanje, pa npr. evo, tu lahko trenirate tipkanje (ko že avtorica govori glede tipkanja) in boste sami tako ugotovili, koliko sta dejansko zmožni za opravljanje dela. Nato pa pojdita naprej. Je res, da je za vse potreben čas, zato si morda za ta čas, ko je tako kot je, poskušajta razporediti sredstva tudi s kakšno pomočjo tako, da ne bosta vsaj lačni. Ker je za funkcioniranje in zdravje pomembno tudi to, da se nekdo hrani, da ima kaj moči. Po domače povedano.
Ko sem sama nato imela pri isti odmrli roki še dvojni zlom roke, sem rekla, da se bom morala verjetno začeti učiti pisati ali delati z levo roko, ker sem desničarka, kar se roke tiče. Ampak sem tako verjela v to mojo desno roko, da bo nekoč spet delovala, kot da prej nič ni bilo, da se nisem šla matrati z levo. Ker tudi ti z “eno nogo” razmišljaš o tem, da bi morda pa le lahko delala.
Želim vama, da pozdravita bolezen, če se jo da in da potem s polno paro naprej funkcionirata in da dobita kakšno službo in s tem tudi kaj več zaslužka. Ampak, če je človek bolan, je v prvi vrsti, da se zdravje stabilizira, nato se pa lahko še ostalo. Zato upam, da se tudi tega zavedata. Vera, upanje in moč delajo včasih čudeže. Včasih se tudi med tem ostale stvari nato same od sebe uredijo.
Forum je zaprt za komentiranje.