slabe razmere, komaj diham

Ne vem, če tukaj še kdo odgovarja, se zdi, da že dolgo ni bilo vprašanja. Vseeno bom vesela odgovora.
Zveni trapasto, ampak sem žrtev mobinga. Pravijo da lahko danes to reče vsak ki ima šefa ki ima kdaj slab dan. Tudi jaz poznam zgodbe o ljudeh ki so obtoževali mobinga brez podlage.

Moj šef me sicer ne nadleguje spolno kot me je drug šef pred desetimi leti, ko se o mobingu še govorilo ni. Takrat sem se postavila zase in je sicer še spuščal opazke, ampak dal bolj mir potem. Novi šef se obnaša kot da me je za minimalno plačo dobesedno kupil. Narediti moram kar hoče, kadar hoče, kolikokrat hoče. Govori, da se ne držim rokov, ne delam tako kot bi morala, sem nezanesljiva in lena. Drugim me na veliko hvali kot da brez mene ne bi zmogel furat firme, mene pa maltretira. Opažam da mu je enostavno všeč, da je lahko šef. Rad ukazuje, fino mu je, da je spoštovan, da se ga uboga, da se prilagaja stvari njegovim željam, itd. Ker imam izkušnjo s sociopatom, me spominja nanjo. Če se postavim zase (kar sem pogosto poskusila), se samo dere name, vpije, pritiska name s psihičnega vidika, grozi, mentalno žuga s prstom in mi daje občutek kot da me nekaj grabi za vrat. Težko diham, imam težave s krvnim pritiskom in napadi panike, vsak vikend prejočem in res ne vem več, kako naj se rešim iz te zagate.

Naj poudarim še to, da sva bila z možem oba brezposelna do te službe. Najprej se je potem še on poškodoval, da sploh ne more dobit službe, jaz pa sem jo zdaj dobila po treh letih neuspešnega iskanja. Prebijava se iz meseca v mesec (vključno z njegovimi zdravstvenimi računi, ki niso nizki, tudi zato, ker bi preko rednega pregleda moral čakati pol leta, njegovo stanje pa tega ne dopušča) in je to najina svetla lučka ven.

Nimam težav s samozavestjo ali samopodobo, moja težava je v tem, da sem se znašla v situaciji iz katere ne vidim izhoda, predvsem seveda zaradi življenjskih stroškov.

Vesela bom odgovora!

Spoštovana,

brez skrbi, ne bom vas pustil na cedilu. Forum je aktiven. Pravilno ugotavljate, pogosto se dogaja, da ljudje glede TDM prehitro skačejo k zaključkom, s čimer pa nevede bodisi prispevajo k razvrednotenju resnosti razprave o pojavu ali pa celo znižujejo pomen stiske pri teh, ki trpinčenje res doživljajo. Kakorkoli, na forumu izhajam iz tega, da uporabniku zaupam in verjamem na besedo, čeprav gre za eno plat resnice (namreč: če lažemo/zanikamo resnico, škodo povzročimo najprej sebi in za to moramo prevzeti odgovornost).

Razumem vašo stisko in napetost, ki jo povzroča težak kompromis. Najprej obžalujem, da ste bili v preteklosti zlorabljeni in da še vedno doživljate zlorabe v odnosih, kjer vas nadrejeni obravnava za lastnino, s katero lahko počne, kar se mu zahoče. Takšno vedenje se mora pri priči nehati. Z vidika zakona preverite koliko časa trpinčenje že traja, kajti če je to več kot 6 mes., potem lahko zberete dokaze od dejstvih (dnevnik dogodkov, priče, več o tem) za potrebe sprožitve formalnih postopkov, bodisi prijavo kršitve ZDR, pritožbe na inšpektorat ali celo kazensko ovadbo oz. zahtevate odškodnino za povzročeno škodo. Kakorkoli že, pred formalno prijavo se bo potrebno posvetovati pri pravnih službah (kako do brezplačnega pravnega nasveta?).

Čeprav z vami sočustvujem, me težko prepričate, da tu ni težav s samozavestjo in samopodobo. Zakaj pa tvegate zdravje in vztrajate pri slabem kompromisu? Čemu je koristen strah oz. tesnoba, da morate na vsak način in ne glede na ceno obdržati to zaposlitev in tak odnos? Ne namigujem na odločitev za prekinitev delovnega razmerja, ampak vas pozivam k zdravim odločitvam. Morda imate občutek, da drugače ne bosta preživela in ne boste utegnili plačevati za partnerjevo zdravljenje, toda to še ne pomeni, da ste za vse odgovorna poskrbeti vi. Občutek krivde in slabe vesti je eno, odgovornost je nekaj drugega. Partnerju sicer lahko pomagamo, ko sam ne more, toda enkrat se zgodba mora končati v smeri porazdelitve odgovornosti. Morda ste v življenju vajena, da nase prevzemate več, kot je treba, toda to izčrpava predvsem vas in vaše telo – mar vam trenutno stanje z napadi in bolečino ne povesta da je treba s tem nehati?

Skratka, pogosto se ne zavedamo, da se s takšnim pristajanjem na nemoč sami postavljamo v kruto situacijo, zavoljo preteklih izkušenj in vzorcev pa enostavno spregledamo, da imamo izbor: vi odločate od tem, koliko časa boste prenašala nasilje v službi in vidva odločata tudi o tem, do koliko trajalo vajino neskladje v odgovornosti.

Če čutite, da potrebujete strokovno pomoč, se lahko obrnete na bližnjega terapevta, če ste iz okolice Ljubljane, pa vas lahko v ordinaciji sprejmem na brezplačnem razgovoru osebno ali pa s partnerjem in vama podam odziv glede stiske v delovnih in partnerskih odnosih (kontakti so spodaj).

S spoštovanjem,

Spoštovani gospod Duraković,

najlepša hvala za odgovor. Cenim vse delčke vašega mnenja in podpore. Priznam tudi, da sem razmislila o vašem namigu glede moje samopodobe. Morda tudi nisem bila dovolj natančna glede celotne slike, ki je precej bolj zapletena. Vendar je skupni imenovalec vsega tega, da je večina reči na mojih plečih. In morda imate res prav, da sem tega tudi precej vajena. Naj poudarim, da mi je partner v oporo in da opravlja vsa priložnostna dela, kar jih dobi in doma veliko postori, da meni ni treba. Vendar sem res jaz tista, ki skrbi potem še za invalidno mamo, plačuje račune, itd.

Da skrajšam svoj odziv. Hvala za spodbudne besede. Res cenim, da ste si vzeli čas zame in da ste priznali in potrdili mojo stisko. Včasih je težko že samo zato, ker imaš občutek, da si domišljaš, da je tako težko. Sklenila sem, da si začnem aktivno iskati drugo službo. Sicer se mobing ne dogaja pol leta, pač pa manj časa, vendar glede na to, da sem imela že prej izkušnje s tem in sem tam zdržala skoraj pet let, sem od tiste izkušnje odnesla vsaj to, da znam to prej prepoznati. S partnerjem sva se pogovorila in naredila načrt za spremembo situacije. Dokler ne dobim druge službe, bom sicer ostala tu, a vseeno skušala postaviti nekaj pravil. Upam, da bom uspešna. Dovolila sem si zastaviti tudi časovni okvir, da ne bom pač podaljševala svoje agonije samo zavoljo plače.

Hvala še enkrat, res sem vam hvaležna.

Spoštovana,

v vašem odgovoru je čutiti odločnost in gotovost, če tudi v resnici tako čutite in sta v tem združena, sta na dobri poti. Želim vama predvsem vztrajnosti in medsebojnega spoštovanja, rezultati bodo hitro tu, potrebno jih je le videti in se večkrat pohvaliti.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

ponovno se oglašam, da vam sporočim, da sem zapustila delovno mesto, ki me je pripeljalo celo do pomirjeval. Dobila sem novo delo, sicer pogodbeno in začasno, ampak z manj živciranja. Moram pa poudariti, da se tudi tu sem ter tja pojavi situacija, kjer presegajo moje pogodbene pogoje, zahteve in dogovore, vendar sem k sreči pridobila drugačen pristop in odnos in se znam veliko bolj postaviti zase in poudariti, kje so moje meje. Sicer sem odprta za kompromise, ampak veliko bolje in lažje “zavoham”, ko me skušajo izkoriščati. Pred časom mi je nekdo odprl oči, ko mi je prišepnil čisto tako mimogrede, da sem preveč prijazna, da vedno rečem DA in da vedno sprejmem dodatno delo, nove zadolžitve, ne prosim za povišico in lahko delam tudi od jutra do sutra in da vikendov sploh ne poznam, hkrati se pa vedno opravičujem, četudi se pogosto nimam za kaj. Druga stran pa ne sprejme nobenega mojega predloga, ne uklonijo se za noben kompromis, sanjam lahko o plačilu za dodatno delo ipd. Tako da sem to izkušnjo vzela kot del učenja oziroma lekcije, da se naučim postaviti zase, reči ne, pridobiti nazaj samospoštovanje. Morda sem to potrebovala, da mi je odprlo oči in čeprav se v novi firmi včasih še vedno malo bojim reči NE in sem živčna in nemirna, se bojim, kakšen bo izid, ko sem v taki situaciji, pa se še vedno postavim zase in grem skozi to, raje kot pa da bi me na koncu malodane pobralo od izčrpanosti in bi imela še občutek ničvrednosti.

Hvala tudi vam, da ste mi stali ob strani. Upam, da bo moja zgodba še komu pomagala in – čeprav ste zelo prijazni in navdihujoči – upam, da bom od tu dalje znala sama. 🙂

Lep pozdrav, Nina

NinaSine,

december je poln odnosov tako lepih kot tistih z izzivi v njih, zato vam odgovarjam z zamudo, za kar se opravičujem. Vesel sem napredka, ki je sad vaših lastnih odločitev in vere vase. Lahko ste ponosni nase, saj ste se pričela bolj ceniti in si ne dovolite več vdiranja v dostojanstvo in lastne potenciale. Le tako naprej!

Želim vam čarobne praznične dni iztekajočega se leta in nasmejano 2013!