Je to mobing?

Pozdravljeni,

v večjem podjetju sem zaposlena skoraj 10 let. V tem času je naš oddelek zamenjal tri vodje. Zadnjega smo iz naših vrst (pred tem je bil naš sodelavec in ne nadrejeni) dobili v začetku letošnjega leta. In tukaj se začnejo težave. Vsi smo bili sprva z izborom izredno zadovoljni, saj smo kot nadrejenega dobili človeka, ki je izhajal iz naših vrst, poznal naravo, način in težavnost našega dela. Naj omenim, da se je nad večimi stvari tudi osebno pritoževal, dokler “mu niso zrastla” krila… Kmalu pa smo spoznali, da ta oseba ni več to kar je bila prej, obnaša se skrajno neprimerno, žali zaposlene (z nesposobnostjo, kratko pametjo, raznimi “grozilnimi” maili), sam sebe pa smatra kot nedotakljivega, izredno pomembnega in vsemogočnega.
Kot svojega namestnika je izbral osebo, ki je bila vsa leta dela pri nas znana po tem, da meče polena pod noge, da je zahrbtna, preračunljiva in da bi za dosego svojega cilja pometla z vsemi, ki ji stojijo na poti. To sem od začetka omenila novemu vodji, ampak dobila odgovor: “jaz rabim za sabo človeka, ki zna zabijati nože v hrbet”. In še: “ni nujno, da je šef dober človek”…
Odnosi so torej na psu, tudi med nami zaposlenimi. Prišlo je tako daleč, da se ljudi le graja, tožari in gleda pod prste kje bo kdo naredil kakšno napako, da se ga bo pribilo na križ. Večina s težavo prihaja v službo saj le čakaš, kdaj boš dobil kakšno pod nos oz. boš naredi kakšno napako in boš za hrbtom ponovno na udaru … Z namestnikom se nenehno zapirata v pisarno vodje pred očmi vseh zaposlenih, tam se udriha po nas, mi temu pravimo “kuhinja”. Ničesar se ne pove v obraz, ampak si le deležen pikrih in prezerljivih pogledov. Tiste, ki so sposobni in pripravljeni kaj povedati, se hitro zatre. Teži me predvsem to, ker se vse skupaj že odraža v delovni uspešnosti, v rezultatih, ampak smo spet v začaranem krogu. Krivce se išče le med nami, ki se že leta trudimo za podjetje, zanj živimo in smo bili do nedavnega ponosni, da smo del tako uspešnega teama. Nihče se na vpraša, če mogoče tudi tukaj “riba smrdi pri glavi”, vsi le nemo opazujemo dogajanje in smo z vsakim dnem bolj nesrečni, razočarani in nezadovoljni.
Ne vem kaj naj storim. Rada bi si pomagala in tudi ostalim članom ekipe, saj zadeve kot takšne dobesedno načenjajo naše zdravje. Vsi smo nervozni, s strahom prihajamo v službo, doma nesproščeni… Ob vsaki naši ali moji napaki me zvija, saj nikomur ne upam pogledati v oči. Odkritega pogovora z vodjo ni mogoče pričakovati, saj v nas vzbuja le strah in zgaražnje.

Hvala za pomoč, za vsak odgovor bom izredno hvaležna

Lorka43,

kar opisujete bi zlahka opredelil kot obliko trpinčenja na delovnem mestu (TDM), ki pa ga je v primeru, da se odločite za prijavo, kot vedno, potrebno dokazovati. Kriteriji za določanje pojava so znani iz številnih virov. Možnosti za rešitve so, odvisno od tega v kaj se želite spustiti, koliko ste pripravljena vztrajati do konca potem, ko izberete pot.

Kot strokovnjak za medosebne odnose bi poudaril še relacijski vidik: ne glede na vlogo, ki jo imamo v življenju, smo vedno najprej otroci in ljudje s človekovimi pravicami in dostojanstvom: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice.« (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, 1948). Nato v življenju svobodno izbiramo vloge, med katere spada tudi zaposleni delavec, čigar pravice/dolžnosti v delovnem odnosu so določene oz. uravnavane s strani zakona o delovnem razmerju, splošne kolektivne pogodbe ter pogodb o delovnem razmerju med delodajalcem in delavcem. Toda pri tem – kot opisujete – je pomembno izpostaviti, da gre za napad na dostojanstvo človeka, grobo nespoštovanje osebnih meja in ogrožanje duševnega zdravja. Zato je nedopustno in kaznivo.

Delavec pa je najprej sam dolžan poskrbeti za lastno duševno/čustveno varnost v medosebnih odnosih, ne glede na to, kaj zakon nalaga delodajalcu glede delovnih pogojev. Govorim o osebni odgovornosti. Zato, če gre za psihično nasilno komunikacijo in odnose na delovnem mestu, je o njih potrebno spregovoriti s tistimi, ki so tega deležni in tistimi, ki v te procese posegajo s pristojnostmi. Poglavitni cilj je ustaviti nespoštljiv in nasilno vedenje! Strah pred še večjim nasiljem, morebitno izgubo službe, je povsem normalno, toda potrebno se je odločiti, v skladu z zmožnostmi in samozavestjo, kaj in kako želimo delati.

V vsakem primeru je treba oceniti tveganja, ampak brez ukrepanja bo slabše, tako za delodajalca kot za delavca. V te procese je potrebno vključiti tako delavce, ki nasilje doživljajo kot tiste, ki ga v odnose prinašajo ter tiste, ki kolektiv vodijo. Če gre pri zadnjih za ene in iste osebe, potem gre razmisliti o intervencah od zunaj (inšpekcija, mediacija, pooblaščenci za mobing, trenerji).

Odkrita komunikacija je nujni ne pa zadostni pogoj, ne glede na strah, ravno v premagovanju strahu je zrno uspeha oz. napredka. Soočanje, ki omogoča vključevanje tem, ljudi, rešitev. Tako kot je strah vas in vašega kolektiva, tako je strah ukoreninjen tudi v tiste, ki nasilje prinašajo, le da ga v kolektiv uspešno projicirajo s svojimi vedenjskimi vzorci (običajno je tu še veliko drugih vsebin). To ali ga bodo priznali ali ne niti ni tako pomembno, prej ali slej se to razkrije v odnosih.

Treba si je bolj zaupati in postavljati osebne meje – do kod pustimo, da nas sogovornik maltretira in zlorablja svojo moč? Skratka, če gre pri vas za TDM, si delajte dnevnik dogodkov (za formalno prijavo TDM je potrebno tedensko ponavljanje najmanj 6 mesecev ), kdo, kje, kdaj in kako. Ustvarjajte mrežo prič, skratka o tem smo pripeli tudi članek.

Želim vam uspešno delo in soočanje s izzivom!