kako reagirate, če morate v službi opraviti kako dodatno nalogo?

Sprva sem seveda kar skočila, da opravim tako nalogo, da človek pokaže da zna, da hoče, da zmore… Ko pa človek opazi, da tega ne cenijo, postane nemotiviran, še posebej, ker tudi finančno ni nobenih dodatnih vzpodbud.
Kako se postavite zase?

Z dobro voljo, veliko energije in z velikim veseljem opravljam tisto, kar moram narediti.

Če je včasih treba še kaj več, se zadeve lotim in jo opravim. Če želiš v kolektivu dobro delovati, je včasih potrebna tudi kakšna osebna “žrtev” (??? upam, da ne bo narobe razumljeno). In če vidijo da dobro deluješ v kolektivu (torej občasno narediš tudi kaj, kar ti niti ne bi bilo treba), bo sigurno prišlo tudi kakšno priznanje.

Če pa iz dodatnega dela naredimo celo dramo, potem se ne smemo čuditi, da ne dobimo priznanja (takšnega ali drugačnega).

Ja no če ne izvem za to ravno v petek ob 15h, mi ni panike. Se je pa že zgodilo parkrat, da sem gladko zavrnil, če je bilo kaj drugega bolj pomembno, kot služba.

Verjetno delate v JU ali pa ste učitelji, kjer obvladajo štetje sekund za katere niso dodatno plačani.

Nina nana 111, ne provociraj – učitelje kar hitro izvzemi – sem že 20 let učitlca, pa točno vem, kako se pri nas štejejo minute. Če imaš pa kakšen problem sama s sabo, ga pa rešuj drugje in ne provociraj!!!

Kakšno malenkost moram včasih opraviti tudi potem, ko sem že izstavila račun. Ampak ni problema.
Bolj me jezi, ker jaz nikoli ne pridem na vrsto za kako tako brezplačno malenkost. Evo, pečar mi je še ostanek lepila vzel – brez vprašanja, ali lahko -, pa mi je mastno zaračunal, ni imel drobiža za vrnit in je ostanek gladko vzel kot tringeld … Sem dejansko ostala brez besed.

Če mi le čas omogoča, vedno pravzamem še kako nalogo, pomagam sodelavcem ipd. Kadar so zadeve nujne, pa ostanem tudi do večera, če je treba.

Pa ne dobim za to nobenih finančnih spodbud ali kake posebne hvale, imam pa “sloves” zavzetega in odgovornega sodelavca, na katerega se nadrejeni lahko zanesejo. Meni je to dovolj.

Seveda pa ne grem v drugo skrajnost, da bi sodelavcem “odnašala rit” ali se puščala izkoriščati. Nimam težav reči “ne”, če pride do kakih takih poskusov.

Če imam čas, zakaj pa ne. Je pa treba pazit, da se šefi ne navadijo preveč na to, ker lahko sčasoma opravljanje dodatne naloge postane tako samoumevno, da bo delovalo kot, da so to tvoje redne naloge in bo narobe, če jih kdaj ne boš naredila.

Če bi imela službo bi vse z veseljem postorila, pa četudi ostanem tam do večera…Ko si enkrat brez šihta, na te stvari začneš gledat drugače.

Točno tako je bilo v moji bivši službi. 🙁 Na tak način sem si nakopala kar nekaj dodatnega dela, ko je bilo treba določiti, kdo bo dobil stimulacijo, pa so name vedno “pozabili”. Čez čas mi je prekipelo in sem v takih primerih enostavno rekla, da ne znam.

Verjemi, da bi ti čez čas presedlo, da nimaš nobenega časa zase. Sem delala v taki službi, pa si je ne želim več. Kljub vsej požrtvovalnosti, odnašanju riti lenuhom in podrejanju privat lajfa službi, sem pristala na cesti.

Verjemi, da bi ti čez čas presedlo, da nimaš nobenega časa zase. Sem delala v taki službi, pa si je ne želim več. Kljub vsej požrtvovalnosti, odnašanju riti lenuhom in podrejanju privat lajfa službi, sem pristala na cesti.[/quote]

Tudi jaz sem mislila, če bom še dodatno delala, da bo to kaj cenjeno. Napaka, po mojih izskušnjah iz zadnjih let je to, da najboljše prideš skoz, če delo naložiš sodelovcem, sam pa hvališ kaj si vse naredil in vsa hvala gre tebi!
Nazadnje pa dobiš odpoved ti, ki si vse naredil, po možnosti iz krivdnih razlogov, tako da tudi na zavod ne moreš, oziroma nisi upravičen do nadomestila.