Tožba – kakšni so kaj stroški???
Zanima me, ali ima kdo izkušnje, kakšni so kaj stroški, če se odločiš najeti odvetnika in tožiti delodajalca? Najprej je verjetno treba iti do odvetnika in se posvetovati… Kakšna je tukaj ponavadi praksa? Ti kar takoj, prvo minutko, ko se vsedeš, začne kasirati ali je toliko fer, da ti malo pove, kakšne so šanse sploh?
Jaz bom zelo verjetno potrebovala odvetnika in mislim, da imam dobre možnosti, da zmagam, ampak vseeno me zanima, o kakšnih številkah je treba razmišljati?
Hvala že v naprej!
Jaz sem šla k odvetniku in se zmenila, da mu plačam na koncu. Ko je na sodišču, pri sodni poravnavi samoiniciativno izjavil, da vsaka stranka nosi svoje stroške, sem mu že tam rekla, da glede na dogovorjeno, ne bom imela denarja, da mu plačam. Rekel je, da mi pa mogoče ne bo nič računal. Do danes še nisem dobila računa in tudi če bi mi ga slučajno poslal, mu ga sigurno ne bi plačala. Ker svojega dela ni opravil tako, kot bi ga moral.
Če bosta imeli dobrega odvetnika, ki bo znal iztisniti od delodajlca vse, kar vama pripada, tudi tistih par sto evrov ne bo težko dati. Vsak dopis stane okoli 150€ (vsaj lani je bilo tako), stroški pa so potem odvisni od tega, kolikokrat se bo delodajalec pritožil nazaj in bo moral vajin odvetnik sestavljati in pošiljati nove dopise in od tega, kolikokrat se bo moral peljati na sodišče. O stroških se raje pogovorita kar na začetku.
Hmm, tole je pa zanimivo…
EQ, kje si pa našla tega odvetnika??? Očitno ni bil najbolj na tvoji strani oz. mogoče ni bil dovolj motiviran, ker je že v naprej vedel, da nimaš denarja?!
Sicer pa se meni že v osnovi zdi zelo kruto in nepravično, da je denar osnovi pogoj, da človek lahko sploh začne razmišljati o tem, da bi dosegel pravico oz. dokazal, da se mu godi krivica. Jaz bi se komot lahko včlanila v sindikat in bi mi verjetno tam pripadal tudi brezplačen odvetnik, ampak se že v naprej bojim, da od tam nihče ne bi bil na moji strani. Nikoli ne veš, kdo je “okužen” (beri: iz kakršnih koli razlogov drži z delodajalcem ali nadrejenim ali komu dolguje kakšne usluge).
Če malo spremljamo medije, vidimo, da je že povsod kdo podkupljen, vse povprek si različni ljudje na položajih menjavajo usluge, korupcija na vsakim vogalom.. itd… V glavnem, jaz bom dobro preverila, da je odvetnik res na moji strani. Pa tudi, če bo treba odštet par sto eurov.
Kakšni so stroški je zelo individualno zadeva. Veliko, ali bolje rečeno, skoraj vse je odvisno, kako se na začetku dogovorite glede plačila in vseh zadev. Tu je potrebno biti res natančen. Žal je res tako, da v veliki večini primerov je pravica le za tiste, ki imajo veliko denarja. Država je dopustila določene odvetniške lobije, ki delajo kar hočejo, komentirajo sodbe in strokovnost sodnikov, seveda je pri tem merilo izključno denar.
Izgubljena, ne samo da je povsod kdo podkupljen, odvetniki se med seboj dobro poznajo in se “pogajajo med seboj ko zastopajo stranke, ki so na nasprotnih bregovih. In potem te izigrajo in zadevo izpeljejo, tako da je njim prav. Ko pokasirajo, jih prav nič ne briga, kako si jo ti odnesel. So redke izjeme, niso vsi enaki, a žal je v večini tako. Pa še primer iz prve roke, ki se je zgodil že pred več leti, a bi verjetno bilo danes isto če ne še slabše.
Delavci, zaposleni pri samosttojnem podjetniku (sp.) so vložili tožbe zaradi kršenja pravic, ni bilo izplačanih plač, regresa, prispevkov itd… ni plačal niti najema prostorov, Sp. je podjetje enostavno zaprl, delavce pognal na cesto brez vseh pravic in odprl podjetje v bližnjem kraju, nakupil okrog pet luksuznih avtomobilov, čeprav jih ni potreboval za dejavnost (obdelava kovin).
Delavci so šli k odvetnici po nasvet kaj naj storijo. Svetovala jim je naj vložijo tožbe. Kako in kaj so se zmenili točno ne vem, verjetno pa se niso dogovorili podrobnosti, ker so laiki in so zaupali odvetnici, da bo naredila kar bo za njih dobro. Sodba je bila vložena in odvetnica je zahtevala plačilo v kar visokem znesku. Oškodovanci niso imeli denarja, saj so bili brez plače že več mesecev. Zato jih je odvetnica tožila za plačilo, ki ga je kasneje preko rubeža in ostalih podobni ukrepov dobila, in postopek je bil v celoti končan?! Nikdar ni bilo iz tožbe nič, čeprav je odvetnica mastno pokasirala. Oškodovanci niso šli v nadaljne postopke, ker so se že dobro opekli in so bili okradeni dvakrat!!! Žal, ta naša demokracija izgleda tako!!!
Lep pozdrav in srečno v novem letu!
Hvala Branimir za mnenje. Jaz imam odvetnico, ki jo naša družina pozna že več let, zato računam na to, da ji lahko zaupam in da bo na moji strani. Poleg tega sem toliko pametna, da se bom glede stroškov, tarife, plačila itd. zmenila v naprej, da bo vse jasno. Predvsem pa se bom najprej z njo posvetovala, kakšne so sploh šanse za zmago oz. pogajanje. Razmišljam, da bi jim najprej ponudili neko poravnavo, preden gremo na sodišče. Ker postopek se zna vlečti precej časa in najbrž stane precej živcev, denarja, časa… Tako, da bi se jaz čist strinjala, če bi se zmenili na čim manj odmeven način in čim prej. V kratkem grem k odvetnici, tako da upam, da čim prej to rešimo.
To je res najbolšej, če uspe poravnava in ste (so) VSI zadovoljni. Ravno danes sem imel priložnost, da spet vprašam oškodovanca v zvezi tega nesrečnega postopka.
Povedal mi je približno enako in kot praviš, je vse lepo in prav, da se posvetuješ, ampak to so tudi oni storili na začetku in jim je obljubila vse mogoče in nemogoče, na koncu pa ni bilo iz tega čisto nič. Bili so štirje in eden je takoj odstopil, z obrazložitvijo, da nima denarja za plačilo postopka. Sami pa se niso poglabljali v podrobnosti, ker so odvetnici verjeli in se sploh ni hotela pogovarjati v zvezi plaila, dejala je, da bodo to uredili na koncu. Ker oškodovanci postokov niso poznali in dejansko niso o tem vedeli nič, so bili prepričani, da bo odvetnica naredila, kar bo v njieni moči in edino prav. A na koncu je le pobrala denar in to je bilo približno polovico toženega zneska, drugega pa ni naredila nič. Bila je le dvakrat na sodišču.
Je čudno in ni čudno, vprašanje kako pogledaš. Tožba je res bila in toženi je od sodišča dobil ustrezen zahtevek, a ga ni nikdar izvršil. Za nekaj časa je odšel na delo v tujino, vsega premoženja se je fiktivno rešil in nazadnje so sprejeli salamonsko rešitev, da ker je imel d.o.o in ne s.p mu ne morejo nič! In tukaj se je zadeva v celoti ustavila, le oškodovanci so morali plačati stroške, ki so bili res visoki, glede na rezultat.
Aha, torej je bilo v bistvu rešeno delavcem v prid, ampak ker je bil s.p., mu niso imeli kaj vzet. Sej to je logično.. s.p. odgovarja s vsem svojim premoženjem, ki pa ga lahko tudi “skrije” (prepiše na koga drugega itd.). Jaz s.p. verjetno sploh ne bi šla tožit. Izvedela sem, da bi bil strošek v mojem primeru tam med 700 € in 1000 €, kar je še sprejemljivo. Glede na vse, kar so mi naredili in mi še počnejo, je to majhen znesek.
BRANI+MIR piše, da je imel d.o.o. in ne sp.
Ravno zato tudi jaz ne morem tožiti svojega bivšega delodajalca za 14 neizplačanih plač, saj ne bi nič dosegla, ker je firma samo še na papirju.
Aja, sej res, sem šlampasto prebrala, pardon :)) no, v glavnem, sej ni velike razlike, tip je v glavnem fiktivno ostal kao brez vsega in človeku, ki nič nima, nimaš kaj vzet, seveda… To, kar je naredila odvetnica, je sicer kruto in nečloveško glede na okoliščine, ampak ker je prišlo tako daleč, bi na koncu tudi ona ostala brez plačila in bi se morala sprijazniti, da je delala zastonj… in če se ji to naredi na vsake toliko primerov… kam pa pride na tak način? meni je v naprej jasno, da bom morala odvetnika plačati, tudi če na sodišču izgubimo. na to sem pripravljena in se zavedam. če pa ne bi imela za odvetnika, bi se včlanila v sindikat in poskusila s tistim, ki bi mi ga tam brezplačno dodelili.
Odvetnika mi je priporočila kolegica. Se je pa na koncu izkazalo, da je fant še premalo izkušen, da bi se znal postavit zame. Saj bi dobil plačano, če bi se na sodišču zmenil tako kot je treba. Ker bi ga plačal delodajalec. Vsi argumenti so bili namreč na moji strani, tako da bi morebitno dolgotrajno tožarjenje 100% dobila. Ker sem pa na prvem naroku videla, da je totalno nesposoben, sem sprejela minimalen dogovor, samo da ga ne gledam več. Od delodajalca sem dobila na račun 100€, tako da nisem imela niti za njegove stroške. Brez posveta z mano je namreč sam predlagal, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Pa jih naj ima.
Samo vse te igre okrog sp. d.o.o so že vnaprej zrežirane in pripravljene. Že po nekaj mesecih je tip doma zagnal ponovno svoje podjetje in nihče ga nič ne vpraša niti mu kdo kaj zarubi ali zahteva da povrne vsaj nekaj tistega, kar je dolžan. Če je to normalno, potem ne vem kaj sploh želimo. Kakšnega siromaka pa najdejo in mu vse poberejo če je treba, čeprav je dolžan le majhno vsoto.
Vedno in povsod je žal tako. Edino kar nam ostane je naša poštenost (ki se velikokrat spet obrne proti nam). Ampak jaz saj ne grem preko svojih moralnih meja in lahko živim sama s seboj.
Zato je pa pomembno, da tako ali drugače poskušamo vsaj probati pomagati.
Jaz sem se odločila, da ne bom obupala, vztrajala bom do konca, pa naj se kar pomatrajo, da bodo našli razloge, zakaj nisem sposobna za to delo. S tem, ko me silijo in grozijo, naj dam odpoved, mi delajo še večje veselje, da hodim v službo skulirana (kolikor se pač da), se delam “budalo”, do vseh sem enako prijazna ter še bolj zavzeto in natančno opravljam svoje delo.
Ker sem na poskusni dobi (3 mesece) in ko sem se še uvajala ter spoznavala delo, so oni že začeli s šikaniranjem. Pač dejstvo je, da nadrejeni nisem všeč (obstajajo priče, da je to izjavila že po dveh tednih, čeprav takrat res še nisem mogla narediti neke generalne napake) in da bi rada spravila na moje mesto nekoga drugega (tudi za to imam priče, ki vejo, da je nekomu že ponujala moje del. mesto, češ da bom itak kmalu dala odpoved, potem pa bodo dali razpis). V glavnem, šli so absolutno predaleč in tega ne bom požrla kar tako…
Izgubljena začni si iskat delo drugje, ne boš dosegla nič, samo stroške boš imela z odvetnikom-ti povem iz lastnih izkušenj.
Sem delala pri privatniku cca.6mesecev na črno-dobil me je na finto, da bo me takoj zaposlil za redno, potem pa izgovori, da ni dovolj dela, čeprav sem delala vsak dan in še v soboto, plačal mi je razliko od borze, ampak kaj boš ko si v krizi pač vzameš kar ti je ponujeno. In nato on zve, da lahko dobi iz borze zame denar, če me zaposli za 1 ali 2 leti. Naenkrat je bilo dovolj dela, da me je zaposlil za 2 leti z poskusno dobo treh mesecev, šel je na borzo in me tam ful hvalil, da sem bila nekaj ur na poizkusnem delu pri njem in ,da sem zelo pridna. Teden pred koncem poskusne dobe, je otrok zbolel, zjutraj sem poklicala, da pridem kasneje, ker peljem otroka k zdravniku, me pokliče čez dve uri in mi reče, da lahko pridem po knjigo. Problem je bil v tem, da sem se jaz na borzi podpisala, da če pride do prekinitve delovnega razmerja po moji krivdi, da vrnem ta denar, ki ga je borza nakazala delodajalcu in seveda mi je dal izredno odpoved z razlogom nekvaliteno opravljenega dela. Sreča je bila samo to, da še ni dobil nakazanega denarja, jaz pa sem šla takoj na borzo in povedala kaj je na stvari, tako, da so mu preprečili nakazilo.
Bila sem tudi na inšpektoratu, ker sem želela, da spremlja moje poskusno delo nepristranska komisija (so mi povedali, da si komisijo določi delodajalec sam), sem bila na ZSSS pri odvetnici, tudi delodajalec je šel k njej in ji natrosil laži in ona je verjela njemu namesto meni. Sem vse skup opustila, ker mi je zagrozil, da bo zapravil celo premoženje za odvetnike da zmaga, jaz nisem imela denarja, da bi se tožarila. Sem vse skup pozabila in se mi je odprla nova neponovljiva priložnost.
Nočem ti zbijat morale, ampak ti hočem povedat, pozabi na vse skupaj, požri ponos in prihrani živce, vsi skupaj so pokvarjenci-na pošten način ne dosežeš nič.
Forum je zaprt za komentiranje.