Ko novi potencialni delodajalec kliče tvojega prejšnjega, ta pa te očrni…
Pozdravljeni,
zankrat ne bi preveč dolgovezila, ker se lahko hitro preveč razpišem, zato bom najprej podala konkretno vprašanje in upam, da ima kdo kakšne izkušnje, nasvete… Torej:
Kaj lahko storiš v primeru, da iščeš novo službo in veš, da te bo prejšnji delodajalec v primeru, da ga pokliče nekdo od potencialnih novih delodajalcev, očrnil in zato ne boš dobil dela???
Sem v situaciji, ko od mene v še času poskusne del. dobe hočejo, da dam sporazumno odpoved (ne bi o podrobnostih, ker se dogajajo res grde stvari) in mi grozijo, da me bodo v nasprotnem primeru očrnili, ko bom iskala novo službo in jih bo kdo poklical ter vprašal za mnenje… Ker seveda gre za en kup svinjarije in krivic, ki se mi dogajajo, se bojim!!
Ali obstaja kak zakon, da lahko starega delodajalca tožiš, če pridobiš dokaze, da o tebi širi laži in te kritizira novim potencialnim delodajalcem? Kako je s tem? A lahko kar vsak o vsakemu govori, kar mu paše?
Delam z ljudmi pa še nikoli nisem klical prejšnjih delodajalcev od pontencialnih kandidatov. Razlogi:
1. Ljudek je najbrž še zaposlen in malo čudno bi bilo da ga o tem da njegov zaposlen išče službo obvestil pred njim.
2. Mogoče mu je ljudek zelo pomemben, zato mi dal napačne informacije da ga ne bi zaposlil (npr. kako je len, da zamuja, da krade, kako šunta zaposlene proti šefu itd.).
3. Mogoče mu je gre ljudek zalo na živce, zato ga bo hvalil na vse pretege da bi se ga čimpreje znebil.
Ok “Bajsi”, ti si toliko pameten in veš, da nima smisla klicati prejšnjega delodajalca, ker je malo verjetno, da boš izvedel objektivno resnico o človeku, ki ti je poslal prošnjo. Ampak nekateri pa razmišljajo drugače…
Kako se braniti v primeru, da ti šef grozi, da daj odpoved ali pa te bo “zašinfal”, če bo le dobil priložnost? Meni se je to zgodilo namreč!!!!!
Razmišljam, da bi v primeru, da me odpustijo, sama nekoga prosila, da jih pokliče pod pretvezo, da je moj novi potencialni delodajalec in zberem nekaj posnetkov ter jih grem tožiti… Ampak, a je to sploh na sodišču uporabno? Ima kdo toliko znanja oz. izkušenj, da mi lahko kako pomaga?
Menda ne bom dovolila, da mi ena hinavska oseba, ki ji slučajno nisem všeč (ker nisem tako surova in hinavska kot ona), pokvari prihodnost oz. morebitno službo kje drugje??? In to samo zato, ker ne morem prikriti, kje sem delala in kako dolgo… (itak v del. knjižici vse piše, zato nima smisla tajiti v življenjepisu, ker bo potem še bolj sumljivo).
Sej nimajo nič kaj za povedati. Cela spletka je okoli tega, kako bi nekomu koristilo, če bi jaz dala odpoved. Gre za to, da imam primerno izobrazbo (edina v pisarni), ampak sem nova in se še uvajam. Na drugi strani pa je oseba, ki je tukaj že več let, ampak ne uspe spacat diplome, da bi ji lahko dali pogodbo. Tudi oseba, ki me uvaja, ima nižjo izobrazbo. In ker gre za javno službo, ne gre mimo pravil. Če bi pa imeli obrazložitev, da nimajo nobenega primernega in še ta, ki je bil sprejet (to sem jaz), je dal odpoved, bi pa mogoče lahko zborbali, da bi vzeli ono drugo osebo… ta druga ima seveda močne veze, ki jih jaz nimam, ker nisem pred tem tukaj poznala žive duše.
Kot sem že rekla, ne bi navajala preveč podrobnosti, ker je lahko hitro zelo očitno, za katero “firmo” gre… in nikoli ne veš, kdo to bere.
V bistvu nimajo nič kaj povedati o meni, ampak pač radi bi dosegli, da dam odpoved, pa so mi malo zagrozili, da me lahko očrnijo, če bi jih kdaj v prihodnosti kdo poklical in povprašal o meni… Ker nimajo nekih konkretnih razlogov, se zgovarjajo na banalne napakice, vse skupaj pa že na daleč smrdi in vsak vidi, da je za lase privlečeno. Ko je šlo predaleč, so me nekateri celo branili, čeprav je bilo v planu me spljuvat in ponižat, da se zlomim in dam odpoved… Ampak ko moraš človeku pogledati v oči, je to malo težje.
Včasih se mi zdi, da je bilo že vse v naprej zrežirano, da bodo lahko na tak način spravili not osebo, ki jim je sicer všeč, ampak nima pogojev… So pa čist dovolj pokvarjeni, da se mi zdi ta scenarij možen.
V službi se kljub vsem tem spletkam vedem strogo profesionalno, delam še boljše kot prej in sem enako prijazna, vljudna do vseh. Ker sem toliko inteligentna, da vem, da bi vsako najmanjšo napakico obrnili proti meni… Sem tudi pripravljena na podtikanja in metanje polen pod noge… vse si pišem, kopiram, prepošiljam na svoj mail…
Vseeno pa me zanima, kako se braniti, če slučajno pride do tega, da izveš, da te nekdo blati po krivici in s tem vpliva na tvojo prihodnost, kariero??????
Naj ti dajo oni odpoved, če se te hočejo znebit. Jaz imam podobne pomisleke. Ker sem bila odpuščena iz osebnih razlogov, je velika možnost, da me lahko oserjejo do konca, če jih kdo pokliče. Zato v življenjepis ne napišem, kje sem nazadnje delala.
Kako postopati v primeru, ko izveš da te bivši delodajalec blati, pa zanima tudi mene .
Sploh ne morem verjet, da nima kdo kakšnih nasvetov okoli tega… Sigurno nas je ogromno s takimi izkušnjami, ampak zgleda, da redko kdo sploh kliče bivšega delodajalca… pa tudi, če se zgodi, verjetno nikoli ne izveš.
Jaz sem vsak dan bolj prepričana, da se me hočejo znebit, tako ali drugače… in sploh nimam šans, da se dokažem, da znam delati. Danes recimo… sem imela sestanek s stranko, pa je bila sodelavka, ki me uvaja, zraven… Sploh nisem prišla prav do besede! A jaz naj bi vodila sestanek… Potem mi je rekla, da sem plašna in neodločna. Fajn… whatever!
Res super. Po moje ni ravno keke osnove za tožbo, edino upanje, da novi delodajalec ne bo verjel grdobijam.
Jaz sem pa sama dala v zakonskem roku odpoved med poskusnim delom. S tem se je delodajalec strinjal. A on bi da delam še po odpovedi 2 tedna v januarju. Nato po skoraj 3 mesecih dela dobim plačilo listo za prvi mesec dela in ugotovim, da poleg vseh razlogov, zaradi katerih sem dala odpoved, niti malice ne obračunava pravilno. Je še pod zakonskim minimumom. Prav tako ugotovim, da sem edina, ki ni prejela plače danes (to je 2 dni pred koncem).
Pa sem enostavno šla domov. Pripada mi itak dopust za te tri mesece, ki ga želim izkoristit ta dva zadnja dni.
In me direktor kliče potem domov, da kako si drznem odditi kar tako domov. Povem zakaj in on meni jamra, kako se počuti izigranega. Halo??? Tri mesece dela, ena plača, plačilnih list ni, odločbe o dopustu nimam, itd…
In mi reče, da mi sploh ne pripada dopust, ker mi ga ni odredil. Cel zakon, ki velja za vse v SLO, zanj in njegov d.o.o. ne velja. Mi je zagrozil, da me bo prijavil na Zavodu (za zaposlovanje si mislim), kake napake delam, kako sem nezaupljiva in da mi ne bo dal plače, če jutri ob 7h zjutraj ne pridem v službo.
Sam pa krši vse možne zakonsko določene pravice zaposlenih.
Kar je najhuje, da mi je celo očital, ako ga moti, da je na zavodu toliko nezaposlenih in da bom jaz šla na pleče države. Seveda, kot da mi država kaj da. Delal bom, če ne drugače delo na domu, pospravljanje in taka dela, samo da preživim otroke.
Ta človek ima res neprimerne izjave za podjetnika. Zraven se mu pa vse podira in jo krivi zaposlene, samo sebe in svoje vodenje podjetja ne.
Točno kam se lahko obrnem pa jaz, če mi na koncu res ne bo izplačal plač še za dva meseca? Je tožba prava pot, ali ga lahko le prijavim na inšpektoratu za delo?
ma-mi-ca, ti imaš en kup dokazov in razlogov, da ga prijaviš inšpekciji. Ko so meni v prejšnji službi srali okoli tega, da mi ne bodo plačevali potnih stroškov kot je določeno v ZDR, sem takoj poklicala inšpekcijo in jih anonimno prijavila. Drug dan je bil inšpektor tam.
Tukaj pa ne gre, da bi kdo direktno kršil zakon, ker ni privat firma, ampak gre za to, da zbirajo razloge, da se me znebijo, ker jim enostavno nisem všeč. To so mi dali vedeti že prva dva tedna, ko še res nisem mogla bog ve kaj vedeti in znati okrog dela. Mislim, da tudi poskusna doba, ki traja tri mesece, traja z nekim razlogom tako dolgo. Ne more nekdo po dveh tednih “ugotoviti”, da je nekdo nesposoben za delo. Tako da sem zdaj deležna šikaniranja vse sorte. Vsako najmanjšo napakico, ki jo naredim, si sodelavke zapisujejo in poročajo šefu, ki me potem na sestanku matretira!! In to zaradi takih bedarij, ko se niti ne spomnim, kdaj sem jih nardila, ker so to napakice primerljive s slovničnimi škrati in podobno. Oni pa to tako napihnejo, da samo sedim in sem tiho, ker od šoka niti govorit ne morem. Ko sem se pa začela zagovarjati, pa so na dan privlekli nove in nove stvari… same oslarije! Ker kaj konkretnega še nisem imela niti prilike zajeb***. Ko so mi “svetovali”, da dam odpoved, so mi seveda namignili, da me lahko v primeru, da bo jih v prihodnosti kdo klical, precej očrnijo. Ampak kdo mi bo garantiral, da bo kaj drugače, če ne dam odpovedi??? Nihče.
Prav imaš, garancije ni. Ravno zato je toliko vse bolj kruto za delavce, ker smo zaščiteni bolj ali manj samo na papirju. Meni je celo direktor najprej rekel, da sem zaščitena, da mi more plačati. On pa ne, da bom dobro delala.
Res želim, da se pri tebi vse dobro izteče in seveda tudi pri meni.
Tudi sama svetujem v vtvojem primeru (čeprav vem, da je težko ko ni prihodkov), da se temu podjetju izognete.
Jaz sem bila v prejšnjem podjetju (trapa vem) pol leta in pol brez plače, prišla osebno v bankrot, banka mi je obrnila hrbet (kar je normalno če nisem imela kritja). Imam pa svoje dostojanstvo. Če mi ta firma ni izplačala plače že takoj po prvem mesecu v roku, nimam razloga da bi ostala, saj še financ da pridem v službo nimam več.
Ko tako berem probleme, ki jim imate tudi drugi vidim, da je edina rešitev inšpekcija za delo. Verjetno mu bo tudi ta dala odločbo, da mi mora izplačati plače.
Jaz v bistvu nimam drugega problema oz. drugih skrbi kot to, da se bojim, da mi bodo hoteli škoditi, ko bom iskala drugo službo. In ker so zelo znana, javna in spoštovana inštitucija, nimam šans, da komu dopovem, za kakšne pokvarjene ljudi gre v resnici.
Namreč, ti ljudje so v tej službi večino del. časa na kavicah, cigaretih… ker enostavno ni dosti dela. In so pripravljeni iti čez trupla, da obdržijo te službe, že na daleč se vidi, da posebej sposobni, izobraženi in pametni ljudje nimajo kaj iskati pod njihovim vodstvom. Vse imajo tako daleč naštudirano, da jim komaj sledim. Vendar so se hitro izdali in sem že po par tednih vedela, kaj se grejo. Zato me tudi nič več ne preseneti in sem pripravljena na vse. Točno vem, da me lovijo na najmanjših napakah in da bi naredili vse, da dam odpoved. Se pa zavedajo, kaj je mobing in si ga ne upajo privoščiti. Zato so na silo prijazni in strpni do mene, med tem ko jaz točno vem oz. čutim, da bi me najraje raztrgali. Tudi komunikacija brez besed je lahko zelo zgovorna komunikacija! Edini problem je, da je ne moreš dokazati in da jo lahko vsak z lahkoto zanika. Jaz sem že takoj na začetku na sestanku svoji nadrejeni povedala, da sicer čutim, da nekaj ni ok, ampak nisem vedela, kako naj vprašam. Takrat je cviknila in začela biti bolj prijazna do mene. Ampak namen je ostal isti – čim bolj mi otežiti delo, bog ne daj, da bi mi kdo dal šanso, da se dokažem in vsem sodelavcem so zabičali, da si morajo pisati vse najmanjše napake, da bodo imeli čim več materiala.
Tudi tožbe se bojim, ker po mojem noben ne bo hotel sprejeti odgovornosti…
A je kdo imel izkužnjo ali slišal za to, da bi se delavec, kateremu so grozili, da ga bodo očrnili pred novim morebitnim delodajalcem, od deladajalca, ki mu grozi, s pomočjo odvetnika “iztržil” pozitivno referenco, da se s tem zavaruje??? Jaz sem dobil tak nasvet, pa me zanima, koliko je to kaj v praksi že kdaj bilo uporabljeno?
Forum je zaprt za komentiranje.