Delodajalci in tatu na vidnem mestu
odvisno, če je “neizogibno” met tatu ( pa najbrž tud mal vpliva kakšn je tatu ), pol pač opozoriš na to, če te vzamejo ok, če te ne, probaš drugje, če je pač tatu posledica tega ker želiš met nekje, se pa pač takrat če je možno oblečeš tko, da se ga ne vid oz. da se ga vid čim manj.
ok pa bom jst vprašal… boljš grda brazgotina vsem vidna al čez to brazgotino “kozmetični” tatu pač nekej nevtralnega?
Ti povem en odgovor, za katerega upam, da ga bo prebral še kdo, ki je malce ekscentričen in izstopa in se išče in še ne vem kaj.
Diskriminacija na podlagi spola, rase, izgleda, … je po zakonu nedopustna. V resnici pa tisti, ki izbirajo človeka, zlasti v gospodarstvu, ocenjujejo človeka tudi po nemerljivih lastnostih – kako izgleda, ali je komunikativen, ali je v skladu s splošnim ozračjem v podjetju ipd. No, tole pa je iz ene knjige: tam je pisalo, da se delodajalci večinoma izogibajo zaposlovati osebe z velikimi uhani, tatuji, ekcentričnim oblačenjem, ker se bojijo, da je ta oseba tudi sicer svojevoljna. Če imaš delo, ki zahteva skupinsko delo (in taka je večina), potem je to lahko sčasoma resen problem, če imaš med njimi solista, ki na vsak način hoče delati po svoje. Se pravi, da ni nujno, da imaš problem z izgledom, temveč je problem, kaj tak izgled sporoča.
Mogoče je tak osebek uspešen npr. v sociali, pri vzgojnem delu,… pa ni nujno, da to deluje v običajnih podjetjih in v večini povprečnih delovnih mest.
Sem bil tudi sam večkrat pri izboru svojih bodočih podrejenih, in ko sem prebral zgornje, sem razmislil in na žalost moral pritrditi. Torej: v službo pridna punčka, sicer pa po svoje. To je moj nasvet. Daj si tatu, ampak na skrito mesto.
Po tej logiki, kaj vse lahko vpliva na potencialnega delodajalca, ne bi v življenju smel početi ničesar, kar te lahko kakorkoli “izpostavi” kot nevečinskega, samosovojega ali nekoga, ki kakorkoli izstopa. Pa če je to način oblačenja (v primerih ko nekdo dela nekje, ker ne obstaja kod oblačenja), lasje, uhani, tatu ali celo življenjski stil, ki ga ne skrivaš v javnosti, politična in druga prepričanja, izpostavljenost v medijih ali drugje, posebni dosežki na kakšnem področju, izdana knjiga ali karkoli drugega.
Po tej logiki se je potem samo za skriti v varno sivino, v zasebnem življenju za stene svoje hiše in prav nikoli spregovoriti v javnosti oz. se javno opredeliti o čemerkoli, kar se ti zdi pomembno, pa naj bo to politika, človekove pravice, testiranje na živalih ali globalno segrevanje.
Se ne strinjam.
Ko iščem sodelavce, me zanimajo njihove reference, vizija, ideje, prodornost, artikuliranost, sposobnost argumentacije … ne pa kakšne uhane nosijo, če imajo poročni prstan ali ga nimajo, če imajo pirsing, očala ali tatu.
In, hm, kakšna točno je že razlika med uhani in pirsingom? Pa dvomim, da kdo ne bi zaposlil nekoga, ker nosi uhane.
dons je pač tko, da je “kultura” taka, da so tatuji in piercingi pač zmer bolj razširjeni, to še ne pomen, da je taka oseba slaba. Je pa eno če so na izpostavljenih eni “ogromni” tatuji k so pač tam ker si je oseba to želela zarad samega tatuja al pa če je nek majhen tatu.
Sem že gospa, 39 jih imam, družina, najstniški otroci, ….
Pred 10 leti je dozorela dobro premišljena želja. Od takrat imam tattoo, piercing v nosek in čez leto še piercing v jeziček. Ko sem si vse te želje uresničila ( so zorele od 16 leta dalje), sem se začela počutiti popolno…no, takšno, kot sem.
V službi zaradi tega nisem imela težav, saj so poznali moje delo še od prej in tako nerazgledani niso, da bi mislili, da so ti dodatki kaj spremenili kvaliteto mojega dela.
Pred 4 leti pa sem menjala zaposlitev, nikakršnih težav na razgovorih, čudnih pogledov, pa so bili v komisiji tudi starejši ljudje. Po slabem letu sem napredovala v vodjo kar velikega oddelka. Imam občutek, da se nisem rabila nič kaj bolj dokazovati, kot ostali, ki so brez tattoojev in piercingov.
Je pa res, da imam tattoo na hrbtni strani rame.
Meni se zdi, da Modri dirkač in Tasmanski vrag govorita sicer isto, ampak vsak s svojega zornega kota.
Res ni vsak karakter za vsako delo. Izstopajoča, samosvoja, kreativna oseba bo kmalu skrajno nezadovoljna na strogo programiranem delovnem mestu. Siva miška pa bo izgubljena in preplašena pred izzivi, ki jih daje zahtevno, neprogramirano delo.
Merila za ugotavljanje karakterja so lahko zelo različna. Kakršnakoli že so, pa bi moral delodajalec najprej vedeti, kakšen kader ustreza zahtevam dela, pri izbiri pa izklopiti vse predsodke. (sanja svinja o koruzi…)
tatu…ma kaj ti je…odrasla si, praviš, torej se tudi odraslo obnašaj, še si kot smrklja nisi dajala tazujev, zakaj hudiča zdaj želja po njemu in to še na vidno mesto, halooo, zakaj želja po biti opazovana?
Daj si tatu, daj si ga, vendar ne msto, ki bo viden tebi, redkim, ko boš gola recimo…dvomim, da boš mislila tako, da ja, tatu, četudi ne dobiš zaradi tega službe…
jaz vem, da ne bi sprejela nekoga v službo, če bi mi bil odbijajoč, recimo polno percingov, uhani, tatuji…da bi bilo to neokusno…če pa je to lepo, estetsko in je tudi oseba na mestu, to kmal izveš iz pogovora, papirjev, testov…potem pa neka, samo povedala bi naša pravila obnašanja, oblačenja in še česa…
Brez zamere, ampak to da se odločate glede tatoojev, pierceingov, itd., koga boste zaposlili pove dosti o vam. Podvrženi ste stereotipom, ki so samo to kar so, stereotipi, ki z resnično sposobnostjo (kar je najbolj pomembno pri bodočem sodelavcu in ki zajema vse njegove potenciale za opravljanje službe) nimajo nobene veze. Gre preprosto za diskriminacijo na podlagi nerealnih stereotipov.
P.s. Nimam ne tatooja ne piercinga.
Forum je zaprt za komentiranje.