služba, ah ta služba…
Tudi sama sem bila na tem, že prej je bilo obupno, potem pa ko sem zanosila pa je šlo še na slabše.
Ko sem se vrnila po porodniški pa – sprememba! Najprej v moji glavi. Ker nisem bila več “sama” pač pa mama otroka, mi je jasno postal on najpomembnejši. Službo sem začela jemat kot manj pomembno, zamižala sem na eno oko, predvsem zato, ker si nisem dovolila biti nervozna mama, od katere otrok nebi imel nič. Posledično sem začela biti bolj sproščena, več sem se smejala, svoje delo sem opravila, trudila sem se ga opraviti dobro, če sem naredila napako, sem šefici odkrito priznala, da sem ga polomila in sem napako tudi popravila, nisem si jemala k srcu in nehala sem oprezati za zlobnimi pogledi, namigovanji, nehala sem poslušati opravljanja drugih sodelavk. Vse z namenom, da gre dan čimlepše in čimboljše mimo, da pridem domov, kjer je moje življenje. Od takrat se je vse spremenilo in sem tudi napredovala. S sodelavci imam zdaj boljši odnos, če pride do česa, kar ni poslovno in kar mi ne paše – se obrnem in grem. Vse slabo poskušam spustit mimo sebe, delo opravim kar se da najboljše, službo jemljem kot sredstvo za preživetje sebe in svoje družine – od tedaj mi je res DOSTI BOLJŠE!
Zapomnite si, da imate zdravje eno samo.
Pa osebno dostojanstvo tudi.
To dvoje upoštevajte pri izračunu meje, do kam vas sme služba ‘pobijati’.
Denar ni merilo, saj je za preživetje potrebno bistveno manj, kot pa mi mislimo, tako da le brez strahu na pot v nove zmage !
Tako kot si vsakdo zasluži spoštljivega partnerja, si toliko bolj zasluži tudi spoštljivega dela.
V nasprotnem ste ideali za delodajalce in zbijate nivo kvalitetnih odnosov vsem zaposlenim v današnjem svetu.
Forum je zaprt za komentiranje.