Nosečnost in delodajalec

Bom še tule malo zatežila. Srečke nosečke menda že vse počivajo.
Čisto nenačrtovano se nam je tretjič pokazala črtica. Seveda sem zelo vesela, saj sem si potihem želela, da bi se prijelo. Z možem sva se prepustila “usodi”, če bo bo, če ne, pa pač ne. In je oz. bo. Vseeno pa me skrbi zaradi službe. Zaposlena sem za določen čas. Junija se mi izteče pogodba, sem pa tu že dve leti. Eno leto preko študenta, potem pa zaposlena. Ker so bile v vodstvu menjave, zdajšnja šefinja ni vedela, da sem dobila obljubljeno za nedoločen čas. Jaz se nisem nič pritoževala, šest mesecev še tako, potem bo pa pogodba drugačna, Je pa res, da je danes skoraj vseeno, kako si zaposlen. Pa nazaj k problemu; Rok imam konec avgusta, sem pa prepričana, da mi noben delodajalec ne bi podaljšal pogodbe, če bi vedel, da se čez mesec dni za eno leto poslavljam. Kaj naj torej naredim? Naj še dodam, da delam v PE, zato sem od direktorja odmaknjena dobrih 100 km. Naj počakam, da podpišem pogodbo (predvidevam, da bo konec maja) in potem povem, da grem na porodniško?

A misliš da se ti do konec maja še nebo nič poznal trebuh. Tudi če si oddaljena od PE 100 km si mislim da v teh mesecih boš imela tudi srečanje z direktorjem, pa sodelovci a bodo vsi tiho??!
Srečno

Direktorja sem v dveh letih videla trikrat. V našem kolektivu se razumemo za oceno 10. Mislim, da me ne bi nobena izdala. Glede na to, da sem se v prejšnjih dveh nosečnostih zredila po 6 kg in se mi ni skoraj nič videlo, predvidevam, da zdaj ne bo veliko drugače. Aja, sem pa bolj okrogle narave. Saj, če dobro pomislim, ne bi mogla takole prikrivat in lagat, samo za svojo prihodnost se pa moram potegnit, kajne? Tako sem izvisela v drugi nosečnosti. Sem bila zaposlena za 30 ur tedensko in so mi na zavodu svetovali, da si tistih deset ur tedensko plačujem sama. Če bi bila slučajno na bolniški ali šla na porodniško. Seveda sem si leto in pol plačevala takrat 4300 SIT, ko pa sem si šla urejat za porodniško, so pa rekli, da se mi to upošteva samo pri pokojninski dobi. Potegnila sem takratko; če si ne bi plačevala, in bi si npr. dajala tisti denar na stran, bi prihranila slabih 80 tisočakov (danes 330 €), kar je bilo takrat več kot ena moja plača.

Če misliš, da boš dobila nogo, če poveš in da se ti ne bo nič videlo, čakaj in povej kasneje. Ni fer, pa saj tudi od njih ne bi bilo fer, če bi s tabo končali.

Ali takrat ko si se prepuščala “usodi” nisi vedela tega ,ali pa da bi počakala kakšen mesec?? Kaj zdaj jamraš, saj si šla zavestno v to!

Se strinjam s kokolino. Sori, ampak da same nimate toliko odnosa do delodajalcev. Pri nas je ravno tako – ko je sodelavka podpisala pogodbo za nedoločen čas, je bila že noseča, je tako splanirala. Šef je vedel, a ji je vseeno dal pogodbo za nedoločen čas – zdaj pa gagamo, ker je ni, da bi opravljala svoje delo.

Mi je prav žal, a ženske hočejo po eni strani svoje materinstvo povzdigovat v nebesa, po drugi strani pa biti zaposlene in ob boku moškim. Ne gre to tako, je treba malo izbirat in svoje potomstvo načrtovat. Sicer pa ostanite doma in se ubadajte z otroki, delo pa prepustite tistim,ki ga bodo dejansko opravljali.

Ko so si ženske izbojevale pravico do dela in plače enakovredne moškim (vsaj v teoriji), so s tem dobile tudi ODGOVORNOST – do dela in delodajalcev! Nekatere bi pa rade kar na obeh stolih sedele in to se še kao blazno podpira, da grozni delodajalci, ker nočejo nosečih žensk. Ja takih, ki izginejo takoj, ko podpišejo pogodbo, res ne. Drugo je, če si vsaj nekaj let tam in se dogovoriš – ja, dogovoriš! – kdaj lahko izgineš za eno leto. Kot sem rekla, pravice prinašajo tudi odgovornosti – a to je itak tujka za premnoge. Pa vsi v luft, da kaka diskrimincija pa blabla, da ženska ima PRAVICO sama izbirat, kdaj bo rodila – seveda ima, jasno, a ne na tuj račun.

“Drugo je, če si vsaj nekaj let tam in se dogovoriš – ja, dogovoriš! – kdaj lahko izgineš za eno leto.”

KAJ??? S ŠEFOM NAJ SE DOGOVARJAM KDAJ IMAM LAHKO OTROKA??? BUTASTO!

Ulle mi lahko poveš, o čem se ti še vse dogovoriš v službi? Verjetno tudi načrtujete, kdaj bo kdo zbolel, kdaj bo kdo kupoval hišo/stanovanje (tudi to namreč vzame ogromno časa)… Pa otroka imaš verjetno tudi lahko, če imaš vsaj eno pomoč (enega človeka) 100% časa na voljo, da služba ne trpi preveč. Drugače seveda odpade.

Ja, draga moja, dogovoriš se – če imaš toliko občutka seveda.

pa ne primerjaj to z boleznijo, ki NI načrtovana, pa z vsem ostalim. To so bedarije in ni primerljivo s tem, da načrtovano izgineš za eno leto!

Res je, da se lahko nosečnost nepričakovano zgodi, okej to še razumem, da da pa ženske načrtujejo otroke brez da bi pomislile na odgovornost do delodajalcev, mi je pa totalno mimo in me ne prepričaš v nasprotno!

Res, ženske, toliko jamranja o tem, kako ste neenakovredne moškim – saj se tudi obnašate tako. Rade bi vse, dobre plače, uspeh in materinstvo. Žal, ne gre. Je treba izbirat, tako je v življenju!

Če delate, prejemate plačo, imate tudi odgovornosti. Žal je to španska vas večini.

Se mi ne da sicer o tem prerekat, niti ne pričakujem, da boste razumele.

Delavci imamo pravice in imeti otroka je ena izmed njih!!!! Za rok enega leta pa naj delodajalec poišče nadomestno osebo, ker nima nobenih stroškov z mamo, ki je na porodniški, razen regresa.

Ulle predvidevam, da si delodajalec in povrhu vsega moški… zaradi tebi podobnih Neprijavljena nosečka in ostale nosečke v podobni situaciji takole razmišljajo!!!

Pa še nekaj Neprijavljena nosečka: če si delala ob dveh otrocih preko študentskega servisa, so pomoje takrat oni tebe okrog prinašali… zdej je pa čas da ti “vrneš” in poskrbiš zase in posledično za svoje tri nadebudneže…

prijetno nosečnost ti želim…

Ulle, ko praviš, da bolezen ni načrtovana, se seveda strinjam.
Nosečnost pa lahko je načrtovana, pa je ni, pa ni načrtovana, pa je. Pa so pari (kar nekaj), ki se trudijo z nosečnostjo po par let.
Sicer pa sebe ne najdem v opisu tistih, ki so prvi mesec ali v najhujši gužvi izginile za eno leto. Zato sem pa prvič rodila konkretno čez trideset let.
Če se pa še malo lotiš statističnega pogleda na nosečnost boš pa hitro ugotovila nekaj dejstev, npr. po konču študija smo stare okrog 25 let, mnogo jih išče službo kar nekaj časa, ali pa se jim (nezakonito) podaljšujejo pogodbe za določen čas. Ko pa po nekaj letih (nezakonitih podaljševanj za doloćen čas) končno dobi službo za nedoločen čas (čeprav danes to očitno ni več zelo bistvena razlika) pa jasno, da gre punca na porodniško, saj je stara že 30 let!
Pa da ne bo nesporazuma, se popolnoma strinjam, da se je treba v življenju odgovorno obnašat in to tudi v odnosu do delodajalca.

“Res, ženske, toliko jamranja o tem, kako ste neenakovredne moškim – saj se tudi obnašate tako. Rade bi vse, dobre plače, uspeh in materinstvo. Žal, ne gre. Je treba izbirat, tako je v življenju! ”
Tole se bere, kot da tebe ni zraven, vse ostale smo pa ene kure… Sklepam, da si ti izbrala dobro plačo in uspeh?

Jaz bi na tvojem mestu bila tiho. Zgubiti itak nimaš kaj, dobiš pa lahko veliko (službo).

O tem, da bi se morale z delodajalcem dogovarjati glede nosečnosti, pa raje ne bi, ker se mi zdi idiotsko.

Hvala vsem za odgovore. Vem, da sem sama kriva. Vendar je dvakrat trajalo več kot leto dni, da sem zanosila, pa še to s pomočjo Klomifena.
Ulle, sem se zamislila nad tvojim pisanjem, da mi je skoraj resnično žal, da sem še v tretje zanosila, grem pa stavit, da si moški – direktor. Verjetno podoben tistemu, ki ga ima moj mož. Ko je povedal, da bi želel delati v “kontra” smeni, ker tudi žena dela na izmene in nima potem varstva za otroka, je odgovoril, da ga on ni oženil in otrok mu tudi ni on naredil. In to naj bi bila izjava nekega direktorja?! Tudi moje sodelavke si delajo v kontra, pa ni nihče nikoli nič rekel. Zakaj se pa ne bi prilagajali, če se lahko?
Ja, nosečnosti ne bom prekinila, bom pa povedala in upam, da ni “Ulle” moj direktor. Konec koncev ima tudi on otroke.

To je vse res, kar si napisala, cajti niso naklonjeni rojevanju otrok, zaposlimo se pozno itd. Samo vseeno, vedno obstajata dve plati. Se strinjam, da bi načeloma morala ženska se sama odločat o tem, kdaj bo imela otroke, morda v nekem idealnem svetu, a nismo v takem svetu. Včasih je bilo vseeno, kdaj jih je imela, ker je bila itak doma in je mož prinašal denar v bajto…dolgo smo se borile, da smo si izbojevale pravico do dela in lastnega zaslužka in to pač prinaša tudi odgovornost.

In jaz kot ženska sem na to odgovornost ponosna. Da nismo več le stroj za rojevanje, ampak lahko še kaj drugega naredimo in se drugače razvijamo. Zame je to napredek, ne pa nazadovanje, da mora ženska trezno in racionalno razmisliti, kdaj ima lahko potomce. Ja, ker je zdaj bistveno bolj aktivni člen družbe in ima s tem tudi odgovornosti. In s svojo svobodo in neodvisnostjo lahko marsikaj stori, kar je bilo včasih za ženske nepredstavljivo. Lahko je znanstvenica, lahko je umetnica, lahko je uspešna poslovna ženska – ta svet se za ženske šele dobro odpira, a zdi se mi, da ga same ženske sabotirajo. Ravno s tem ko se pravzaprav še vedno držijo teh svojih osnovnih bioloških nagonov, kot da so suho zlato.

Žal, jaz človeka vidim kot razumno bitje in ena izmed glavnih vrlin in sposobnosti je, da se zna racionalno odločati o potomostvu in ne podleže nagonom kot žival. In predvsem to velja za ženske, ker moški pri otroku tako ali tako ni kdo ve kaj udeležen, v smislu, da ponavadi ne dovoli, da ga otrok ovira pri tem, kar počne (čeprav se ženske zgražajo nad tem, a tako je v naravi stvari).

Mislim pač, da je nastopil čas, ko bi morale ženske enako zahtevati in pričakovati zase – da jih potomostvo ne ovira – ja, ovira! – pri uresničevanju kakih drugih ciljev. Sicer je to zdaj malo mimo teme, a vendar si jaz želim, da ženske prodrejo v svet znanosti, umetnosti, intelektualnosti itd, kar ne bodo nikoli zares storile, če jim bo najvišji cilj potomstvo. So seveda ženske, ki na nek način združijo oboje, a so res redke izjeme pa še to morajo najbrž razčistiti z občutki krivde, da niso popolnoma posvečene otrokom.

No, malo sem zašla, kar hočem reči je to, da je cena za svobodo odgovornost. Če si ženska želi biti aktivni del družbe, nekaj ustvarjati in prispevati, potem naj se odloči – ali prispeva otroke ali pa kaj drugega. A oboje ne gre oz.je treba zelo previdno presoditi in razmisliti, kako to združiti. In načrtovanje potomstva je prav izmed stvari.

res je, da ima narava svoja pota, a vsaj poskusiti je treba in uporabiti razum. To daje ženski dostojanstvo, ki ga do sedaj nikoli ni imela, ker je bila dobra itak samo za to, da je spravljala otroke na svet. In zame je absolutno čas, da se to korenito spremeni, samo če so pa ženske na splošno dozorele za to, je pa drugo vprašanje.

Kar hočem reči je, da ne gre oboje – “hočem delat” in “hočem biti mati”. Kolikor se ženske zgražajo nad tem, a tako je. Za to oboje združevat je potrebno razmislit in se dejansko ozirat tudi na druge, ne le nase in na svojo “sveto željo po materinstvu”.

In sama nisem nobena “karieristka”. Imam povprečno službo z bistvu ne preveč dobro plačo, pa prvič sem zaposlena pri svojih tridesetih, zato dobro vem, kako to zgleda. A še vseeno želim, da ženska uspe v družbi in za to bo morala spremeniti svoj odnos do razmnoževanja, ker je pač dejstvo, da je otrok zelo velika skrb in načeloma ženska v času skrbi za malega otroka ni sposobna svoje energije posvečat drugim stvarem.

je pa čas, da družba dobi malo ženskega vpliva, malo ženske intuicije in razuma, ker dobro vidimo, kam so svet pripeljali moški. Čas je za ženski pristop, samo ženska samo sebe sabotira, ko se reducira zgolj na mater in vso energijo posveča potomstvu. Pa cel vik in krik okrog otrok – žal, jaz v tem ne vidim nič vzvišenega. je pač nagon po razmnoževanju, nič več kot to, potenciali človeka so pa mnogo više – samo ko bi se jih sploh spomnil izpolnjevat. Moški jih do neke mere celo je izpolnjeval, ženski sploh ni dal prostora za to, res je pa tudi, da ženske same tega niso sploh želel počet, ker so tako okupirane z rojevanjem, včasih še bolj kot danes.
danes z vsemi sredstvi, kontracepcijo in medicino, ki je na voljo, je res čas, da se potomstvo strogo načrtuje in da se da ženski prostor, da ustvari še kaj drugega kot pa “le” otroke.

To ne gre skupaj s splošno miselnostjo, a jaz tako vidim stvari. In res upam, da bo ženska dobila svoje mesto v družbi, v vodenju, v odločanju, v ustvarjanju, v znanosti – ker moška agresivnost in ego, sta svet že skoraj uničila. Jaz vidim upanje v ženskem pristopu – samo se morajo same ženske potrudit za to. Že tako nam mečejo polena pod noge, potem se pa še same sabotiramo, ko ne vidimo preko osnovnih konseravitvnih in žal popolnoma boloških vzorcev. Pa naj se sliši še tako radikalno, a jaz to tako vidim.

Zame je zadeva zelo preprosta, ker sem pošten človek. Jaz bi (tudi sem!) povedala takoj, ko bi zvedela. Če bi me delodajalec zaradi tega šikaniral ali prekinil pogodbo, nič hudega, saj pri takemu raje nisem zaposlena. Grem raje delat nekam, kjer so normalni ljudje.

Jaz bi povedala takoj. To je edino pošteno in delodajalec ima čas reorganizirat delo.

Sicer pa sedaj boš tiho in ga tako prenesla naokoli, da te zaposli. Se ti zdi, da boš po porodniški še lahko delala v tej firmi? Sigurno ne.
Bodi poštena in boš poštenje dobila nazaj. Če te niso imeli namena zaposlit te pa pač ne bodo.

Ima pa Ula prav. Nosečnosti sicer res vedno ni možno planirat, vedno smo pa lahko dovolj pošteni in to delodajalcu pravočasno povemo. Dokler pa delate tako kor gor piše in po možnosti ste še od prvega dne na bolniški brez razloga toliko časa sigurno ne bo boljše.
To da delodajalce nič ne stane nosečnica je namreč neumnost. To naše delo mora nekdo opravljat in ga je potrebno pravočasno izučit.

Jaz bi povedala po 3 mesecih ne glede na vse. Sama sem recimo zanosila ravno ko sem prišla v novo službo, pred sabo sem imela 4 mesece poskusne dobe, pa sem po manj kot 2 mesecih povedala. No potem sem pa itak pristala na bolniški. Vedela sem, kaj reskiram, pripravljena sem bila na najslabše, so mi pa šli ful na roko, kar me je kar presenetilo. Tako da jaz prisegam na fer odnose.

S tem, da se moraš pa s šefom menit, kdaj boš imela otroke ali ne, se pa definitivno ne strinjam, ker to je izključno stvar staršev. In draga Ulle zanositve se ne da vedno planirat – mogoče je tebi uspelo, jaz jih pa poznam zelo malo, ki bi zanosili ravno takrat oz. tisti mesec, ko bi želeli.

Po zakonu si dolžna povedati za nosečnost menda do 28. tedna. Jaz bi se držala tega. Delodajalec ima tako dovolj časa, da si najde nadomestilo. In nihče ti ne more očitati, da si ravnala nepošteno ali da si ga prinesla okoli, če se držiš zakona. Kot tudi ti ne moreš očitati delodajalcu, če ti pogodbe za določen čas ne podaljša ali pa ne spremeni v pogodbo za nedoločen čas. Po zakonu ima do tega vso pravico. Žal so sedaj taki časi, da ne moreš računati, da te bo delodajalec nagradil, če mu boš takoj povedala za nosečnost, če boš hodila v službo, kljub temu, da bo otrok bolan ipd.

Ulle
Delodajalci pričakujejo, da bodo ženske rojevale šele, ko bodo v penziji in si bodo lahko privoščile odsotnost.
Ženske pa so še vedno tako neumne in rojevajo kar v času delovne dobe, ker na žalost potreb delodajalcev ne razumejo.
Če bi izbirali delodajalci, bi ćloveštvo v par 10 letih izumrlo.
Kako oster um, ane.
Kdo je sedaj bolj neumen.
Delodajalci, ker jim ni jasno, da če otrok ne bo, ne bodo mogli svojih izdelke in storitev nikomur prodajati.
Razmislite kam to pelje.

Kaj pravi o tej temo ZDR?:

– delodajalca moraš obvestiti cca 1 mesec pred porodniško
– če je v trenutku podpisa pg do PDP ja manj kot 2 meseca, moraš to delodajalcu povedati pred podpisom

V tvojem primeru boš torej delodajalcu morala povedati pred podpisom pg.

Bi pa v tvojem primeru delodajalcu raje povedala prej in ga prosila, da ti pg podaljša vsaj do nastopa porodniške, če ti noče dati pg za nedoločen čas.