eno računovodsko vprašanje

sem opazila, da je tu gor kar nekaj računovodij, pa se obračam na vs z vprašanjem.

Pregledujem bilance na IBONu, pa me zanima naslednje. Če je firma lastnik nepremičnine (za opravljanje dejavnosti, ne naložbene) se to prikaže pod opredmetenimi OS. V dvajsetih letih se zadeva zamortizira. Kje se po izteku amortizacijske dobe “vidi”, če je še lastnik nepremičnine? Ali to lahko sploh razbereš iz bilance, ki je objavljana na IBONu?

pravnega lastništva iz bilanc ni možno ugotovit. bilance so namenjene ugotavljanju ekonomskega položaja. tudi če ima firma zgradbo na lizing – sploh ni njen lastnik, bo prikazana v osnovnih sredstvih.

ja, razumem. ampak kaj se zgodi po preteku amortizacijske dobe oz. po izteku lizinga? Po koncu lizinga je nepremičnina dejansko od firme…pa se potem ne prikaže več v bilanci?

malce mi je nerazumljivo, da nepremičnine ne prikažeš več v bilanci, če pa dejanska vrednost ni padla…prej zrastla:)) lepo prosim za razlago, ker mi res ni jasno.

po standardih seveda ni prav. prav je, da se vsake toliko časa uredi nova cenitev vrednosti in se dejanska vrednost upošteva v knjigah. sploh pri zgradbah, ki jim vrednost celo raste, je to kar pomembno. Je pa vprašanje, koliko tisti, ki dajejo končni žig bilancem, polagajo vrednost na to.

je pa po novem amortizacija zgradb 50 let in ne 20, s tem, da lahko tiste zgradbe pred uvedbo novega zakona še vedno amortizirajo po 5% stopnji.

hvala, ariadne!

ariadne spet širi krivo vero, kar me seveda ne bi nič motilo, če ne bi vedela, da zadeve, ki tukaj prodaja, ne držijo.
ariadne je zamutila in združila model nabavne vrednosti in model prevrednotovanja in dobila model prevrednotovane nabavne vrednosti. v glavnem, takšne računovodkinje jest ne privoščim nobenmu.

lolita,

torej teorija zgoraj ne drži? Lahko prosim še ti odogovriš na moje vprašanje??

lolita. pa kot ponavadi meče okrog polno izrazov, brez da bi povedala kaj pametnega.

ja, zgleda da samo provocira.

mi gre pa hudo nekam tako početje…vzbudi sum, da je razlaga napačna, ne da bi podala pravilen odgovor…

Imam občutek, da pišem seminarsko nalogo. Ker ne podpiram krivinašev, sprva nisem želela odgovarjati. Niti ne želim filozofirati na dileme, ki so bolj teoretične kot praktične. Evo vseeno.

Pri nepremičninah, ki so med opredmetenimi osnovnimi sredstvi, lahko pozneje, po njihovem začetnem “pripoznanju ” (po nabavni vrednosti), izbiramo med dvema modeloma merjenja njihove vrednosti, in sicer med modelom nabavne vrednosti in modelom prevrednotenja, ki pa je v praksi redkejši.
Slovenski računovodski standardi namreč dajejo prednost modelu nabavne vrednosti, saj so nepremičnine, ki so opredmetena osnovna sredstva, praviloma namenjene ustvarjanju proizvodov in storitev. Zato je pomembnejši kriterij za izbiro ustreznega modela vrednotenja odgovor na vprašanje, kakšen donos nepremičnine ustvarjajo oziroma kakšna je njihova vrednost ob uporabi. Njihova tržna vrednost pa je podlaga za ugotavljanje poštene vrednosti le pri modelu prevrednotenja.
Če izberemo za nepremičnine, ki so med opredmetenimi osnovnimi sredstvi, model nabavne vrednosti, jih bomo po začetnem evidentiranju lahko amortizirali (razen zemljišč) in slabili, če bo njihova knjigovodska vrednost presegala nadomestljivo vrednost. Pri uporabi modela prevrednotenja se nepremičnina, ki je opredmeteno osnovno sredstvo, prevrednoti na pošteno vrednost na podlagi tržne vrednosti.
Obstaja pa še en računovodski standard, ki obravnava amortizacijo in na podlagi katerega izhaja, da ima osnovno sredstvo, ki ga še vedno uporabljamo, knjigovodsko vrednost večjo od nič, sicer pomenim, da smo narobe ocenili amortizacijsko stopnjo in način amortiziranja. Da do tega ne bi prišlo, nam standardi nalagajo sprotno (vsakoletno) preverjanje pravilnosti načina amortiziranja. 2% oziroma 5% so največje še priznane amortizacijske stopnje v zvezi z davčno bilanco in naj ne bi bile podlaga za izbiro amortizacijskih stopenj pri pripravi poslovne bilance.

V praksi si težko predstavljam, da bi nekdo posloval v osnovnem sredstvu z vrednostjo nič. Najprej zato, ker se zemljišča ne amortizirajo in vsaka stavba pač nekje stoji. Drugič. Ker bi to pomenilo, da je sredstvo še vedno v uporabi in da je bila v preteklosti obračunano preveč amortizacije in plačano premalo davka. Tretjič. Ker v 20ih ali 50ih letih nujno pride do investicijskega vzdrževanja, ki najprej zmanjša do takrat nabrani popravek vrednosti, če ga pa zmanjka, pa poveča nabavno vrednost, če taka investicija podaljšuje dobo uporabnosti.

Mimogrede, nisem računovodkinja…:)