Koliko vas je takih, ki imate naprevlčjan izpit, pa enostavno ne vozite (se nikoli ne vsedete v avto) in potrebujete “prevoznika”?

Jaz sem (žal) taka, ampak enostavno ne zmorem premagati strahu in negotovosti. Si mislim, kakšna tepka sem in se večkrat zaradi tega pošteno jezna nase, ampak ne gre in ne gre. Z nobeno tehniko: sem že ponovno začela in sem obupala …

Kako?

Tudi jaz sem ena takih. Sem pa vedno mislila, da sem edina. Imam nek strah pred ne vem kom. Izpit imam že 14 let, opravila sem ga takoj pri 18 letu. In takoj vozila redno, bila sem celo super voznica, ker so me hvalili tudi fantje, ki so poklicni oz. športni vozniki. Potem pa kar naenkrat brez pravega vzroka nič več, v meni je nek strah. Saj so obdobja, ko vozim malo po mestu, drgač pa ne. Sama nase sem jezna, ker drugače obožujem vožnjo z avtomobili. Nekaj bo treba ukrent!

Še žal ti bo!
Začni s sovoznikom in čim več vozi! Da se znebiš strahu, je potrebno čim več treninga!

Ja, KIR, jaz vem da je tako, ampak ni enostavno. Žal mi je že sedaj, ko ne vozim. Trening dela mojstra, ja.

Hojla, dobordošla v klubu…bi ti rekla še lani.

Po sedmih letih zanašanja na druge voznike, me je moja rahlo besna mati nekega dne pri odhodu iz službe počakala na parkirišču. Sedela je na sovoznikovem sedežu. Vprašala je če imam vozniško s seboj, pa rekla “danes ti pelješ domov”.

To je bla ena najboljših stvari, ki so se mi zgodile lani, in za to sem ji ful hvaležna. Otroke je pa ja nekak treba v vrtec spravit, ni mi treba za vsako ljudi fehtat okrog…čuj jaz bi se pa nekam pelala…

Opogumi se, jaz sem zdej že čist not padla, sam vozla bi se še… 🙂

Bravo majč30, ja saj pri takih zadevah je najbolje, da te nekaj prisili v to in ko prvič premagaš in vidiš, da gre vse ok, potem za naslednjič sploh ni več problem. Čestitam, rada bi bila na tvojem mestu-da bi spet vozila!

Jaz pet let nisem vozila. A ne iz strahu, ampak ker nisem rabila prevoza. Pač če živiš v LJ se več ali manj voziš okoli z busom, zvečer na žure itak z busom pa s taksijem domov, pa potem ni bilo potrebe. Ko pa je bila, sem se nekega dne usedla v avto in odpeljala. Mal sem bila trda, a po parih dneh je bilo ko da pavze ne bi bilo.

Se pa jaz v teh 5ih letih nikoli nisem zanašala na druge jih prosila, da me kam odpeljejo. Pač bus mi je zadoščal.

imam izpit od leta 1995, pa ne vozim že vsaj 10 let

tudi straaaaaaaaah, pa vsako leto je večji

bom morala k psihologu na avtogeni trening, ker sem povsem odvisna od moža in me to že zeloooo moti, da me mora on peljat do trgovine, zdravnika,…

Tudi jaz sem imela nekaj časa strah v sebi. Premgala sem ga samo z redno vožnjo, sicer pa sem jaz taki tip, da če nekaj želim se v situacijo prisilim. Zdaj pa mi ni težko sesti za volan, daljših voženj še vedno ne maram, če je mož zraven on pelje, če pa ni drugega pa tudi meni ni tako težko. Tudi, če sva skupaj, jaz ponavadi vozim po večjih mestih, on pa me orientira s karto, na avtocesti pa se menjava….
Samo vaja bo izbila strah in noben avtogen trening, ker moraš sam v sebi pogruntat, zakaj te je strah in s prakso ta strah izpodrinit, ko uvidiš, da je nesmiselen…

Tudi jaz 5 let po opravljenem izpitu nisem vozila (do 23 leta) – dokler nisem imela svojega avtomobila. Avtomobila staršev namreč nisem hotela voziti (ne zato, ker mi ga ne bi zaupali) temveč je bil v meni nek strah oz. nezaupanje do same sebe – vedela sem, da bo “sranje”, če se kaj zgodi in bosta potem nekaj časa brez prevoza 🙁 Takrat so bili namreč še drugi časi in ni bilo pri (skoraj) vsaki hiši več avtomobilov.

Dandanes pa mladi tega rešpekta pred začetkom resne vožnje žal nimajo več in mislijo, da so, ko so naredili izpit, pridobili vse znanje in izkušnje tega sveta. Zato pa je tako žalostno na cestah.

No, jaz sem bila potem v “nov začetek” enostavno vržena, saj sem dobila službo več kot 100 km do doma.

Skratka: vaja dela mojstra, kot so ti napisali že drugi.Tvoji občutki so čisto normalni in jih je večina dala skozi. Enostavno vsest se je treba v avto, pa gas. Morda za začetek ne v največji prometni konjici.

Srečno vožnjo!

Če bi bil pri meni strah tako velik, bi se šla v avto šolo zmenit za par ur vožnje v konicah oz. v okoliščinah, kjer bi me bilo najbolj strah. Pri današnjem prometu kar verjamem, da se tiste, katere niste par let vozile, bojite.

Tudi jaz sem tako premagala strah, vzela sem par ur z inštruktorjem in potem je kar steklo, zdaj pa si ne predstavljam, da ne bi vozila.

Meni se dogaja nekaj podobnega – ampak vozim še nekako, bojim se pa parkiranja, ker ga še ne znam!! Se matram, da je joj in potem, ko pomislim kje bom pa parkirala, raje vidim, da ne vozim jaz. Sploh pa v Ljubljani, ko je taka gužva in vse tako na tesno, pa na hitro je treba avto sparkirat… Joooj!

Naredila sem izpit pod nujno, ko je mož odšel v tujino in sem ostala sama doma s tremi otroci in službo. Izpit sem opravila v tretjem poskusu in takrat res že zaupala tudi sama sebi in sem pol leta vozila kamorkoli. Potem pa avta nisem potrebovala več in zdaj že sedem let nisem vozila (že po enem letu je bil strah prehud). Ker bom naslednje leto avto spet rabila, sem odločena, da si bom kupila nekaj ur v avto-šoli… rajši, kot, da bi mi zraven sedel, kdo od domačih.
V avto-šolah so takega obnavljanja znanja vožnje vajeni, zato kar pogumno.

Vladka

Jaz sem bila ena takih. Celih 10 let sem imela izpit samo za okras. Pojma nimam zakaj in česa me je bilo strah. Potem me je pa pred 10 leti “nekaj pičilo” in sem si zrihtala inštruktorja. Že po prvi uri mi je povedal, da so moji strahovi brezpredmetni, saj dobro vozim. Skupaj sva vozila še dve uri, zdaj pa že 10 let sama vozim. Strah je izginil tja od koder je prišel 🙂 in to dobesedno čez noč. Zdaj mi ni problem peljat kamorkoli, čeprav se recimo Ljubljani na daleč izogibam. Pa ne zaradi mesta samega, pač pa zaradi prepotentnih voznikov.
Nikar ne obupaj, boš videla da bo prišel čas, ko boš mirno odpustila ročno in speljala. Srečno.

Joj, saj ne morem verjeti, da vas je toliko! :)) Jaz tudi nisem ravno med najpogumnejšimi ljudmi, ampak vozim pa že od začetka (od svojega 21 leta), torej že 9 let, zelo rada, sem si takoj po opravljenem izpitu kupila en čisto poceni star avto, da vzdržujem naučeno, in mi ni žal, ker če takrat ne bi več vozila, bog ve, kaj bi bilo… Saj mene tudi včasih malo tesnoba grabi zaradi določenih divjakov na cesti, a pač imam tako taktiko, da se jim čim bolj izognem, pa je mir! Tudi s parkiranjem sem se že sprijaznila, celo bočnim :)), edino malo neprijetno se še vedno počutim na avtocesti in v tunelih, drugače pa po mestu – noben problem! Sedite za volan, naj sedi ob vas nekdo, ki bo na vas deloval pomirjujoče in s kakšnim nasvetom, pa se boste zagotovo spet navadile oz. izgubile strah – samo z vožnjo in nič drugače!! Biti samostojen in neodvisen od drugih je dandanes res že nepogrešljivo in sama sem prav večkrat zavestno hvaležna za to, da tako brez problema in rada vozim! Kar pogumno!

od 18 – 25 leta sem se kljub izpitu posluževala vlaka in avtobusa, konec koncev v Lj avta res nisem potebovala,
potlej me je prva služba postavila pred dejstvo, take or leave it, s katrco sem prekrižarila doberšen del Slo,
izkušnje sem dobila, a še vedno ostajam zapečkar, ne grem se šoferja, če ni nujno potrebno,
ma, daj, bo že!

Jaz sem naredila izpit ko sem bila stara 21 let. Vozila sem samo eno leto potem pa 36 let nisem sedela za volanom. Nujne razmere so me prisilile, da sem pričela spet voziti. Šla sem do inštruktorja, ki so mi ga zelo priporočili, kupila 20 ur in pričela voziti. Bilo je kar težko spet začeti ampak sem bila kar hitro notri. Sedaj vozim z užitkom in brez napake že osem let.
Zato – korajža velja! Samo brez ponovne šolske vožnje z inštruktorjem iz avtošole, si jaz na tvojem mestu ne bi drznila na cesto. Priporočam, da riskiraš in vzameš toliko ur, kolikor ti bo inštruktor predlagal.

Še ena taka :((( Prevelik strah…mogoče pa bom vozila? Enkrat…

Joj punce, kok sem jaz vesela, da vas berem…moram tale forum mojmu dragemu pokazat, ki men non stop sekira zaradi tega…PA ŠE PRAV IMA!
Jaz sem sicer izpit naredila v prvo, bila pohvaljena od inštuktorja in mojga kritika doma, da dobro vozim, ampak tam se je pa končalo…že izpit sem šla delat pod mus…ker pri treh otrocih ga pa že morš imet je reku moj!

Zdej je ene5 let od tega, na začetku sem še nekaj malega vozila, zdaj pa že zihr 1 leto nisem, mogoče kakšne hude potrebe glih nimam, ker smo v LJ, pa te avtobus res povsot pripelje, ampak sem tolk bolj jezna vsak dan nase..

Pa gledam ljudi kako vozijo po cesti, pa si mislim, tko pa tud meni gre če ne boljše…ampak ko bi se morala pa lotit, nimam več poguma…
Če me vprašate česa me je strah, vsega…pa kaj če bo to, pa ono pa kaj če bo tam tako…cel scenarij si naredim vsakič…MORAM SE V ROKE VZET!

Sem pa tudi jaz mislila, da sem edina!

Če imate res velik strah mislim, da se splača poiskat pomoč avtošole. Dogovorite se z inštruktorjem in opravite par ur vožnje na relaciji, ki pride v poštev za vas in jo vsak dan uporabljate; do delovnega mesta, do trgovine itd.
Na začetku z inštruktorjem, nato počasi same in straha ne bo več. Tisteh nekaj eurov pa mislim, da se splača reskirat, sploh ča ostane avto cel.

Lep pozdrav in korajža velja.

nekomu, ki mu zaupate ga prosite, da se z vami malo vozi okoli, vam svetuje kako vozit, kje kako kaj zakaj… itd.. mogoče da se na začetku peljete na manj prometnih cestah, pol pa vse bolj na prometnih… saj ni težko… kmalu bo vse rutina postalo.

Takšnim ljudem ki se bojijo vozit, bi bilo trebe vzet vozniško permanentno. Zaradi takih ki ne obvladajo svoje vožnje in dogajanje okoli sebe, so v glavnem nesreče…pa zaradi pijanih divjakov seveda.

vse se da naučit! sam postopoma, počasi in predvse varno zase in ostale udeležence v prometu.

Če nisi razumel DRRR ne vozimo, ker nas je strah, o tem je tudi tema na forumu, torej zardai nas ni nesreč, ker smo tako dogovorne, da ne vozimo, ker se zavedamo svoje pomanjklivosti!
Mislim, da je večji problem pri tistih, ki mislijo, da najbolje vozijo in namenoma delajo prekrške, ker pač oni lahko ker obvaldajo, teh se je za bat!