Mnenje in prošnja
V življenju so bili vzponi in padci. Vzponi, kadar sem jih zmogla, padci, če bi mi lahko kdo pomagal, a mi deloma iz nesposobnosti deloma iz žlehtnobe ni. Rojena sem bila na odročni kmetiji z odročnimi pravili, a sem lahko hvaležna za javno šolstvo, kjer sem izvedela, da zadeve ne “stojijo ravno tako”. Mogoče bolj iz motiviranosti, da bi spoznala zunanji svet, in manj iz sposobnosti sem si priborila Zoisovo štipendijo, ki naj bi mi priborila prehod v svet … če ne bi mati v mojo škodo zinterpretirala kot dohodek, kar pomeni, da sem bila še revnejša kot prej in še bolj podvržena pritiskom staršev po uspehih. Šla sem študirat, spoznala sem, da lahko delam preko študenta, bili so lepi časi. Če ne bi v želji, da sem nekje sprejeta, spoznala nekoga. Z njim sem trpela 25 let. Vedel je, da se nimam nikamor umakniti. Ob ločitvi je bilo prisotno čustveno izsiljevanje in ja, popustila sem. Bi me moralo biti sram? Ne vem, ampak me je. Zase sem “dobila” le stike z otroki, glede na to, da sem v najemu, so mi določili še preživnino 100 evrov, ker oče skrbi za bivališče in oblačila otrok. (Njegova plača je viška kot marsikaterega poslanca.) Sem v najemu, se komaj preživljam. Vem, marsikdo se. Problem je, da delam v poklicu, kjer moram biti lepo oblečena. Pa še nekoliko več me je. Za čevlje že prišparam, potem pa se neha. Tu na spletu ste npr. tudi upokojenke, ki ste se za službo morale oblačiti v kostime, ste tudi sorodnice, ko vas tete prosijo, da stara (službena) oblačila odnesete v zabojnik. Bi jih lahko poslale meni (konfekcijska št. 44(46).
Meni tukaj nekaj ne gre skozi. Nekaj me moti. Nekaj vmes. Tudi na koncu. Kjer je zapovedan kodeks oblačenja, kot so npr kostumi, bi moral biti dodatek pri plači. V javnem sektorju tega ravno ni. In kavbojke npr niso prepovedane. Sem skeptična. Marsikdo misli, da stvari iz Humane romajo zastonj v roke komu, a jih sortirajo in prodajajo naprej kot second hand. Tudi to, da si se stvari podarjale, potem jih je pa oseba naprej prodajala, ni šlo za osamljen primer.
Še ena, ki ji je žal, da ni ostala samska brez otrok? Ker v 25 letih, če bi bila samska, bi si lahko prišparala še pa še. Recimo, jaz sem prej odnehala, preden je postalo tako rizično. Da bom celo življenje dajala samo za druge in potem ostala brez vsega: v najemu in da se komaj preživljam??
Začni od začetka. Beleži vse izdatke. Šparaj.
Moje mnenje, 20.02.2022 ob 09:20
Še ena, ki ji je žal, da ni ostala samska brez otrok? Ker v 25 letih, če bi bila samska, bi si lahko prišparala še pa še. Recimo, jaz sem prej odnehala, preden je postalo tako rizično. Da bom celo življenje dajala samo za druge in potem ostala brez vsega: v najemu in da se komaj preživljam??
Začni od začetka. Beleži vse izdatke. Šparaj.
Imam dva čudovita otroka misel na katera mi daje moč. Ko bosta čez nekaj let pri kruhu, mi bo več pomenilo, da sem del njune, upam da uspešne zgodbe, kot karkoli drugega. In raje bi umrla, kot da ju obremenjujem.
Sedaj študirata in uspešno skrbita zase. Res sem hvaležna, da jima uspe.
Še nečesa ne veš in najbrž ne bi bila zmožna razumeti. Jaz sem po študiju preprosto morala zbežati v neko zvezo, sicer bi me psihično in fizično nasilje doma ubilo. Sedaj vidim možnosti od varne hiše naprej. A ko ti dvajset let perejo možgane o tvoji nevrednosti in da si zaslužiš poniževanja, ker si “tak”. Kakšen, nihče ne pove – to je v funkciji vsakokratne situacije. Najbolj je situacijo dojela tašča – snaha se ne more braniti. Tudi ena “lepa” zgodba.
Takle mamo, 20.02.2022 ob 09:51
Glej, zadeva je čisto preprosta. Če imaš kakšna primerna oblačila, prosim, da mi jih pošlješ. Če ne, tudi prav.
Ce bi zelela le oblacila, bi bil tvoj zapis drugacen.
Tako pa se smilis, jamras, vse so drugi krivi….
Oblacila sem imela in razdala, sem shujsala.
In kaj rabis toliko oblacil? Dva kostima, par bluz in dvoje cevlje, kaj bi vec? Cevlje kupis v Daichmannu, so poceni, oblacila v CA, za prvo silo je dovolj, potem pa, ko rabis eno stvar, lahko kupis kaj boljsega.
Takle mamo, 20.02.2022 ob 09:45
Še nečesa ne veš in najbrž ne bi bila zmožna razumeti. Jaz sem po študiju preprosto morala zbežati v neko zvezo, sicer bi me psihično in fizično nasilje doma ubilo. Sedaj vidim možnosti od varne hiše naprej. A ko ti dvajset let perejo možgane o tvoji nevrednosti in da si zaslužiš poniževanja, ker si “tak”. Kakšen, nihče ne pove – to je v funkciji vsakokratne situacije. Najbolj je situacijo dojela tašča – snaha se ne more braniti. Tudi ena “lepa” zgodba.
Ja, vsak ima neke svoje sanje. Jaz sem tudi že v osnovni šoli vedela, da s starši pa ne bom živela in pika.
Forum je zaprt za komentiranje.