Tisti z minimalci – odnos do službe, dela, strank..?

Tisti, ki imate minimalca ali pa tam nekje:

kakšen odnose imate do dela, službe? Se trudite na polno ali pa naredite samo tisto, kar je nujno?

Tisti, ki delate s strankami: ste ekstra prijazni do njih, ustrežljivi ali pa samo toliko kot je nujno?

Pa recimo tisti, ki ste se trudili na polno, v upanju, da bo kaj več denarja ali pa vsaj bolj ugodni urnik dela ali pa kaj podobnega pa se ni nič spremenilo, se še naprej tako trudite?

do ljudi spoštljiva kot vedno AMPAK dodatnih nalog prevzemat in pretegnit se, druge nadomeščat..ne za ta denar, res ne. Osebno dostojanstvo je ključ do miru. Če so do mene s tako nizko plačo nespoštljivi se jaz za njih ne mislim v škodo dajat (živcev, energije). Enostavno so mi dokazali, da niso vredni tega.

Nimam minimalne place, dalec od tega, a ce bi jo imela, bi delala tocno toliko, za kolikor sem placana in niti malo vec.

Biti prijazen pa ni stvar placila, je stvar karakterja.

Jaz sem se od začetka trudila na polno, v upanju, da se bodo razmere kaj izboljšale pa da bo kak evro več. Pa je šlo samo navzdol, slabše razmere, denarja pa nič več, samo več dela.

Potem pa sem se odločila: naredim samo tisto, kar je nujno potrebno.

Do strank sicer vljudna, ampak, da bi pa plesala okrog njih, bila ekstra ustrežljiva pa ni šans. Moja plača  ne bo nič višja, če bo več strank.

Vmes pa, seveda, iščem drugo službo. Pa upam, da mi v kratkem uspe, kaže dobro.

Vsa čast trgovkam, natakarjem, delavcem v turizmu… vsi tam nekje minimalc, mogoče kak evro čez, zraven pa se morajo truditi in biti nasmejani do strank. Ob takih razmerah, človek res nima veselja do dela, še manj, do tega, da bi se strankam smehljal.

Delodajalci bi radi, da se njihovi zaposleni ves čas nasmihajo, smehljajo strankam, so ustrežljivi in tako naprej.

Ampak zraven se pa trudijo, da jim zagrenijo življenje, delo. Hm, kako boš nasmejan, če dobiš par fičnikov plače?