Ne morem več tako

Ne zmorem več. Čisto nič ne prispeva k najinemu odnosu ali mojemu boljšemu počutju. Če pospravi posodo 1x na mesec, pričakuje da se mu klanjam, ga hvalim kako je priden. Otroka se vedno obračata name, na dan slisim 100000x mami, mami, mami, mami…seveda, da je mami, ker oči svaljka kavč in tapka po telefonu in hkrati gleda tv. Oči nima časa, ker igra igrice na telefonu in obenem očita meni, da sem ju preveč navlekla nase. Navlekla nase s tem, ko se odzovem na osnovne potrebe: lačen, žejen, kakat me…

Ko znorim do konca zaradi utrujenosti, zaviha nos, ampak na koncu so same prazne obljube, da bo pa le dvignu rit in kaj naredu doma.

Delam od doma (zaenkrat še, dokler je taka situacija). Tisti teden ko je popoldan, mi stalno na vest daje moje delo. Da nikoli nimam časa zanj, da si sigurno sestanke dajem ravno tisti teden ko je on popoldan. Vsakič ko zazvoni telefon cmoka in zavija z očmi. Če komu iz službe pomagam z nasveti, stalno tarna, da so vsi nesposobni in da kaj jim sploh pomagam. Da ta čas ko pomagam njim, bi lahko preživela z njim. Med delovnim časom!!! Ko se zbudi pričakuje kavo in zajtrk, če tega ni je dolg nos, da me sploh ne skrbi zanj. Zjutraj so otroci moja skrb (šola in vrtec), on jih pelje le takrat ko jaz ne morem – ko moram delat v pisarno. Pa še to je en kup jamranja.

Če dela zjutraj, je prva stvar ko pride domov, da si vzame krožnik s kosilom, ga nese v spalnico, tam poje in zaspi do 18-19ih. Ko pride v dnevni prostor in želim jaz malo potelovadit in prosim, če se ukvarja z otroci je: ali zateži, da nismo nič skupaj ali pa pusti, da otroka tečeta k meni in tudi teh 40 min nimam miru, da odklopim možgane.

In vedno sem živčna. Živčna sem, ker ga gledam ko se svaljka po kavču, živčna sem ker ne more nič nardit brez moje pomoči, živčna sem, ker moram eno kavo s kolegico planirat 1 teden vnaprej, da se psihično pripravi, da bo sam skrbel za dva otroka 2 uri, ko mene ne bo. Živčnost prenašam na svoja otroka, kar nikakor ni ok! Baje, da mi ne upa nič več reč, ker takoj znorim. Vem, se zavedam, ampak vse kar mi karkoli pove je, da nekaj hoče od mene.

Povedala sem mu kar se zagre že neštetokrat. Tisti trenutek sliši mojo stisko, spremeni se nič ne.

Kaj bom naredila? Verjetno nič…ampak mogla sem to nekam napisat anonimno…

Ti partnerskega odnosa nimaš. Sposodi si knjigo o ločitvi in jo pozabi na vidnem mestu. Naj ve, da gre zares.

Loči se, zahtevaj preživnino. Še prej pa lahko poskusiš tako, kot predlaga zgornji komentar.

Pač, da se ti ne bo treba mentalno več ukvarjati s takimi stvarmi. Saj fizično si čist pridna in si zaslužiš tisti 2 uri zase, ma kaj, vsak dan po vsaj 1 uro zase. Otroci niso samo tvoji.

Ampak, če on ne vidi, da niso samo tvoji, se pač loči in ne boš več psihično obremenjena.

Zraven še priloži knjigo z naslovom – Skok čez plot.

Ti maš 3 otroke, ne 2…

Povej mu, da ne boš več služkinja.

Skuhaj, operi zase in za ta male. Oz. ko odbrenkaš šiht, pejt s tamalimi ven, tud jej zunaj (če maš možnost), doma se ne pritakni ničesar. Pa se bo vidlo, da je treba tud doma mal ponagat, ker brez nč ni nč.

Vsak drug teden mu pusti vse skupaj in hodi zjutraj od doma ob 6:00 domov ob 22:00.

Te ne zanima, kaj bodo jedli, kje bodo vzeli, kdo bo šel v trgovino, kdo bo skuhal, ali bodo otroci umiti, počesani, kako jih bo spravil v šolo, kako domov itd itn.

Ko se bo začel pritoževat mu reči, da bi rada da se navadi kako bo, ko bosta ločena.

Veš kaj se je zgodilo? Čez par dni sem imela taščo na pol vseljeno, ki je z veseljem vse naredila za sineka in vnuke, še cele dneve jim je pohala in pekla in z njimi prepevala vesele pesmice, sineku ni noben težil in se je še bolj zrelaksiral na kavču.

Potem sva se ločila.

Sedaj je že 2 leti tega. Bivši se je zavlekel nazaj k svoji mamici v otroško sobo. Soba njegove sestre (odseljene) je od otrok. Skrbi za otroke 100% babica. Zjutraj jih babica zbudi, porihta, pelje 20 km daleč v šolo (v mojem kraju, kjer smo tudi prej skupaj živeli in kjer sem jaz ostala in tukaj vpisala otroke v šolo), potem gre spet po njih, popoldan je z njimi in se z njimi ukvarja babica, sine pa lepo po šihtu na kafe, šport, kolegi, gositlna, tv, gsm. Babica pa okoli jamra, kak ubog revež je njen sine zraven takšne ženske.

Pa ne mi, kaj sem prej študirala. Prej sva živela v garsonjeri. Jaz sem prišla s šihta ob 15:00, on ob 17:00, valda da sem imela v tistih dveh urah zglancano in pospravljeno in skuhano in pol celo popoldan fraj za sebe. Pač ko si mlad ne vidiš teh stvari.  Potem sva imela prvega otroka, jaz ostala brez službe in še je tudi nekako šlo, potem drugi otrok, jaz v službo, odsotna od doma 9 ur, večje stanovanje, doma pa čakalo vse na mene. Hvala lepa.

Dedu obesit vse stroške in ga vrečt na ignore.

Kot je že nekdo napisal, imaš tri otroke, in ne dva. S tem da je tatretji, najstarejši, tudi najbolj razvajen in izjemno sebičen. Vidi samo sebe in kako on “trpi”, njegove potrebe in želje so prve, on družine nima, on ima samo drugo mamico/gospodinjo, od katere pričakuje, da ga pedena spredaj in zadaj.

Normalno, da si živčna. Ampak a želiš tako do konca življenja? Ti se ves čas razdajaš, zato da lahko on še naprej živi otroka? Otročjega neodgovornega razvajenega sebičnega kao odraslega?! Sori, to ni nobena družina in nobeno partnerstvo.

Še enkrat mu jasno in glasno povej, da ali bosta partnerja in družina, kjer vsak od vaju prispeva enakovredno, ali pa gresta narazen, ker tako ne moreš več. Lahko gresta na terapijo, ampak bolj bi jo rabil on zase, pa morda ti zase, zakaj to prenašaš.

Mislim, to da tip zavija z očmi, ko imaš služben klic v službenem času?! To, da ti ravno takrat očita, da bi lahko bila z njim? Kaj je to drugega kot izjemno razvajen otrok, ki se muli, ko ni po njegovo? Točno to je.

Res je možno, da bo njegov starševski del prevzela njegova mamica, saj najbrž ga je ona tudi tako razvadila, če jo še ima in če je kje blizu. Ampak tako, da se ti razdajaš na vse strani, da je vse na tebi, on pa fura tretjega otroka in ne migne s prstom, da bi se obnašal kot odrasel in če se je že odločil biti oče, to tudi postal, no to pa je zelo zelo slabo. Ne samo zate, tudi za otroka – kaj pa misliš, da se zdaj učita? Samo to, da mora mami vse postoriti in biti tam za vse, praktično žrtev sistema in družine in moža, mož pa na kavču bluzi in se zraven še kaj usaja, če mu ni po godu.

Torej, terapija ali pa ena šok terapija – ves dan si zdoma ali pa greš za nekaj dni na službeno potovanje ali kamorkoli. To, da se en teden pogovarjaš za kavo, nima smisla. Z varuško bi se prej dogovorila, kdaj pride in kaj naj naredi.

Lahko pa seveda gospod lepo plača gospodinjo in varuško, in bosta razbremenjena gospodinjskih opravil, če jih sam noče opravljati. Ali pa gre lepo v otroško sobo k mamici, kot bivši od ene prejšnjih avtoric, in se tam še naprej igra nedoraslega otroka. Še otroci so bolj normalni in delovni, če se jih le uvede in nauči. Vidva pa vzgajata hčerke podrejene gospodinje in očete luftarske lenobe.

Še tega ne pozabi – ljudje se spremenijo le, ko se spremeni svet okoli njih. Dokler boš ti počela isto, kot si počela doslej (in torej brez efekta), tudi pri njemu ne bo nič drugače. Ti si tista, ki moraš pri sebi spremeniti stvari.

Ali rečeš – grem na kavo, otroka ostaneta s tabo, in greš. Ali te ni domov cel dan. Ali pobašeš otroke in vas ni popoldne. Ali si tiho in ničesar ne narediš, naročiš domov hrano ali kupiš nekaj v trgovini ali na poti.

Skratka, ne delaj istih stvari kot si jih doslej. Ne pospravljaj, kuhaj, pazi na otroke, nato pa le pi*diš na njega. To nikamor ne pelje, kar si že tako ugotovila. Enostavno prenehaj z vsem, kar si doslej počela. Enostavno spremeni smer, spremeni delovanje.

Ni nujno, da bo to rešilo zakon oziroma da se bo on spremenil tako, da boš še želela ostati z njim. Se bo pa nekaj spremenilo, ker zdaj je ves čas isto in oba funkcionirata isto še dalje, in sprememb ni.

Tudi to, da napišeš, da veš, da nič ne boš naredila, samo ven si morala dati – to ni prav. To je res največja napaka. V bistvu si torej ti problem, ker samo najedaš, spremeniš pa nič ne. Zase. Če hočeš, da se spremenijo stvari, se moraš prva spremeniti ti. Čeprav ti bo težko, ker hočeš imeti pospravljeno, ker živiš v teh vzorcih, ipd. Ampak drugače ne bo nič bolje, samo enkrat boš ti morda pristala v bolnišnici, vsi bodo rekli, da si tako ves čas nekaj najedala, in si ena sitna in zmešana žena. Na koncu boš trpela ti, ločila se boš 20 let prepozno in boš objokovala ves ta čas, ko se ne bi rabila toliko živcirati in bi lahko mirno, z enako dela, samo manj dni v tednu, živela brez vsega tega stresa in še enega otroka, ki noče odrasti.

Torej, določi si, DANES je tisti dan, ko pričnem drugače. Nato čez nekaj dni poglej, kaj se je zgodilo. Če si zapadla nazaj v iste vzorce, spet DANES je tisti dan, ko ne bom več pospravljala, ko se ne bom živcirala, če nič ne naredi, pač tudi jaz ne bom, ipd. DANES! Ne jutri, ne čez en teden. Razen če hočeš življenje potrošiti na nekom, ki te niti toliko ne spoštuje, da bi bil pri dveh otrocih vsaj malenkost odrasel.

kaj bom naredila? verjetno nič.

to ni opcija. to nisi ti. jaz čutim iz tega zapisa, da tudi če si preutrujena, ti gori rdeča lučka, ampak se tega zavedaš, skušaš držati glavo nad vodo, in verjamem, da boš splavala. mi ne deluješ kot oseba, ki se bo predala in jo bo življenje povozilo.

nisi se še izgubila sebe v tem odnosu. še vedno veš, da je zate dobro, da se malo odmakneš in najdeš moč, sprostiš, imaš željo po telovadbi, ti prija iti s prijateljico na kavo… nisi samo mama in njegova žena.

zelo mi je všeč, kar ti je napisala Otrok je.

všeč mi je ta energija v pisanju. ta odločnost. ta moč.

to pobrskaj da najdeš v sebi, ker imaš to v sebi

in resno začni DANES s spremembami.

najti to odločnost in tako samozavestjo mu to povej,

da bo ČUTIL, da misliš resno.

se želim boriti za najino družino in želim, da greva na terapijo, da vneseva pozitivne spremembe.

ker jaz tako ne morem več.

če ne bo hotel, si ga opozorila in res prinesi domov knjige o ločitvi, to je tudi dober nasvet,

pa pojdi sama na kakšen pogovor k psihoterapevtu, da boš imela strokovno podporo

in potem naprej.

ja, do ločitve, če se ti ne pridruži.

In prav ti je. Sama to omogocas in dopuscas od vsega zacetka. To da vsake tolko pizdis ne pomeni nic. Torej uzivaj se naprej.

Ko bi vedela kako zelo te razumem. Pa si govorim, da bo že, saj ni tako hudo. Pa je. Zato, ker sem sebe pustila tam nekje, zadaj,… pa ni to problem, rada imam družino, rada otroke. A da se mi lahko vse reče, naredi, vse zvrne name zato ker se ve, da bo narejeno, da bo objem dovolj in bo zbrisalo vse.

Danes sem razmišljala ali naj sploh grem v službo ali naj grem nekam sama, za tri dni. Kar tako. Brez besed. Pa ne morem, ker težko manjkam v službi, ker bodo jezo občutili otroci, ker ne razumeta zakaj mami ne more več.

Pa sem prinesla ločitvene papirje, otroka sta skoraj cel teden vse noči jokala in prosila, da ostanemo skupaj, da imata rada oba.

Ujeta sem in sita. Sita vsega. Sita do te meje, da ne čutim niti jeze, niti žalosti. Pa vem, da ga imam nekje v sebi še rada. Da mi je mar, če bi le njemu bilo še malo mar zame. Če bi prevzel svoje in mi bil partner in ne razvajeni otrok.

Res te razumem.

Ko se boste ločile ne boste imele čisto nič manj dela. Kvečjemu še več. In še kup finančih in logističnih težave.  A mislite, da potem pa ne bo več treba kopalnice glancat, pa smeti ven nosit, pa otrok vozit v in iz šole?

Sem bila na istem. Otroci zrastejo. In če ste pametne jih boste naučile spoštovanja in opravljanja svojega deleža opravil in obveznosti. Ker najbolj butasete pa so ženske, ki bentijo preko moža, a 16 letnemu mulcu/*sinu pa vse v rit porinejo.

Življenje pa si organizirajte tako, da boste same najboljše prišle skoz. Vse finance porinite možu – naj te bo ded pri hiši, če hoče bit – ampak pravi ded finančno skrbi za družino.

Ti mirno opravi z otroci najnujneše, potem pa ven pa naokoli z otroci/prijateljicami in njihovimi otroci ipd.

Večkrat pojdi tudi sama kam in pusti otroke doma njemu in ne preverjaj 100x kje so in kaj počnejo.

Ja kakšna mučenica se to nahaja med nami! Podeljujem ti medaljo na neumnost!

Pa zato, ker si slaba žena, še slabša mati, najbrž tudi v službi težko gledajo tvoj kisel fris.

Si pa vsaj iskrena, ko praviš, da te poseksa, pa je vse pozabljeno.

Da pa otrokom zmaješ svet s tem, da se misliš ločit, potem pa se ne….to pa je no go. Tak otrok več ne bo mirno spal, ker ne bo nikoli vedel, kdaj bo ostal brez družine.

Za en teden si vzami frej, vse prepusti njemu. Lepo mu povej, da potrebuješ odmor, da trpi tvoje zdravje, potrebuješ odmor od vsega. Otroke preusmeri ne očija, da ta teden on skrbi za njih. Imejta dogovor menjave vlog, mogoče bo on spoznal, da biti obremenjen z gospodinjskimi opravili, ni tako nepomembno in v bistvu jemlje čas. Kakorkoli, postavi ga na realna tla, naj se zbudi, tudi otroci morajo spoznati, da niso vedno središče pozornosti in da se morajo znati umakniti, se prilagoditi skupnosti, okolju. Odrasli in otroci kdaj pa kdaj potrebujejo mir in čas zase.

Oh daj no. Otroci zelo dobro vedo, kdaj ni vse ok. Brez da bi omenil ločitev. Že prepiri, zmerjanja, tišina itd. povedo vse.

In ja, najlažje je s polno ritjo srat, pravijo pri nas.

A si ti ? umazan dejansko svetovala naj predšolski in osnovnošolski otrok pospravljata za očkom, medtem ko se ta valja in gnije. FUJ.

In ne, verjetno bo imela manj dela, ker bodo kopalnico svinjaku samo ona in dva majhna otroka, in manj krompirja za lupiti in manj za likati, pa nihče ne najeda in nori in zahteva pozornost. Ne – ločitev od slabega partnerja je običajno dobra za otroke. Ker ni “očka se je nagnalo”, ampak “hvala bogu je končno mir”.

Pa kje hudiča najdete takšne dece???????!???? In to še prenašate??? A to se kar s prvim debilom poročite in mate otroka al kaj?

Težko razume nekdo in super je biti pameten. Sama sicer ne delam od doma, hodim v službo, takoj po službi domov, pospravim, skuham, otroci, dan je okoli. 90% dela naredim jaz. Ne kregava se, jaz to preprosto naredim, on niti nerga ne, ker je tako super.

Občasno mi prekipi, takrat gospod delno pomaga (tisti dan), potem pa spet isto. No, zdaj smo vsaj na 90%, pred 3 leti je bilo še 99%.

Res je, da finančno zelo dobro furamo (ne samo zaradi njega), če bi bilo drugače, bi verjetno šla in skrbela za 2 in ne 3 otroke.

Kdo se bo z vami glupache imel otroka. Obvezno 3 gumice gor…

Bla bla bla že 100x prežvečena tema razočaranih gospodinj.

Točno take partnerje imate kot si jih zaslužite. Ko se boste naučile misliti s svojo glavo in uporabljati tisto malo kar imate med ušesi bo mogoče bolje.

V tvojem primeru je pa treba spakirati kufre in it.

Daj ne jamraj, a si s plašnicami po svetu hodila. Ene nimamo taki debilov za može. Samo verjele nismo prvemu fuk**** ki je prišel mimo pa oploditi se tudi nismo pustile pa treh mesecih skupnega življenja.

Kar si si skuhala sedaj pojej in prevzemi že enkrat odgovornost za svoje življenje in življenje otrok, da ne bodo šli po tvojih stopinjah.

Moj je 90% časa na firmi on sem sama s 3- mi otroci doma (8, 9 in 3 leta starimi). Zjutraj služba popoldne vožnja otrok, šola, ukvarjanje z najmlajšo in gospodinjstvo. Jaz že leta ne vem kaj je to prosti čas in ne morem nikoli popoldne od doma brez otrok. Kava s prijateljico ??? kaj je to? Tako da če vam je že sedaj tako, ne vem kako boste ko bodo v šoli (glede na lulat, kakat predvidevam da so otroci še mlajši). Jaz imam 2 koronski osnovnošolki kateri sta letos v 3.in 4.razredu, prej 2 leti pa bili doma in je to dejansko prvo resno leto in so otroci brez pomoči čisto izgubljeni. Šola je na sporedu vsak dan in to par ur popoldne (vsaka se pripravlja najmanj za 2 predmeta na dan + naloga itd). Tako da…. naredi nekaj sedaj ker drugače ti Polje ne uide ko gredo otroci v šolo.