Vsi mi govorijo, da rabim paihologa, psihiatra ali da naj grem v psihiatrično
Stvar je v tem, da če bi šla govoriti vse od otroštva naprej …
Sem samotar, rada sem sama, introvertirana, empatična, za vse se sekiram …
Kam je šel svet in da se ga ne da spremenit …
Ne razumem se ne z očetom, ne z materjo, ne s sestro.
Nihče se noče družit z mano.
Ker sem revna, nimam hobijev in velikokrat mi je težko iti še na sprehod, ker ni več luštno sama …
Želela sem si marsikaj, bila več let v vezi, z nikomer se nisem družila …
Zdaj pa je, kar je, vsi so že poročeni, kolegice majo partnerje, otroke, …
Ne vem, eni pravijo, da imam manično depresijo. En dan sem čisto na dnu, samomorilna, drug dan me razmetava od sreče …
Jaz ne vem … Ne bi rada šla na tablete … Ker kaj mi bi to sploh pomagalo? Samo odvisna bom ratala in pol se bom mogla še od tega odvajat.
Tvoj največji problem je, da nisi samozavestna, da se nimaš rada, da se ne sprejemaš in si namišljeno ustvarjaš neke probleme!
Bolj kot psihiatra ali psihologa potrebuješ neko delo, nek cilj. Ne vem, ali si zaposlena ali ne, ali še študiraš, ampak moraš narediti nekaj iz sebe. Ne stavi se v nič. Ljudje so bolni, so invalidni, imajo omejitve, pa vendar nekaj naredijo iz sebe. Imam občutek, da se smiliš sama sebi.
Vsekakor ti svetujem pogovor s psihiatrom. Boš videla, kaj ti bo rekel. Čudno se mi zdi, da se z nobenim ne razumeš. Si tako težka in trmasta?
Vsekakor ti želim, da se dvigneš iz malodušja. Potrudi se! Srečno!
Forum je zaprt za komentiranje.