Samo to, da vem, da lahko kadarkoli to muko od življenja končam
Depresivna, naveličana stalnih bojev z neobvladljivim najstnikom, ločena lani, oče otroka ni vreden imena oče, skratka nimata stikov, ko mu povem, da me skrbi, ker z dijakom v šoli ni nič in da kadi ter pije alko ta takoimenovani oče, prej bi rekla človeško pezde (žal ni bil vedno tak, ko mu je umrla mamica, je zapostavil svojo družino zaradi žalovanja, ja žal, začel kaditi travo, igrati cele dni igrice). Ko mi je dokur.čilo, ker sem videla, da zadeva nikamor ne pelje, sem spokala, ker bi se drugače pobila.
Mislila sem, da sem si uredila življenje, šla v dolgoročni najem, s svojo plačo s sinom komaj shajava, štipendijo bom morala itak vračati, ker z njim ni nič.
Samo to me še drži pokonci, da vem, da lahko kadarkoli naredim konec temu. In se končno popolnoma osvobodim. Ja, to si želim.
svoje neuspehe projiciraš na druge. Bila si slaba žena, na katero se mož ni mogel opreti ob izgubi mame, otrok je vzgojen katastrofalno, dohodkov pa tudi nimaš bajnih. In sedaj rešitev vidiš v begu, ker ti je vseeno za sina, če bo moral živeti s samomorom mame. Ženska spravi se k sebi. Imaš dohodek, četudi ni bajen, imaš streho nad glavo, otrok je zdrav. Torej več kot ima večina na svetu. Nad najstnikom ne moreš kar obupati. Pojdi po pomoč, začni se obnašat kot odrasla odgovorna oseba.
mijav mijav, 03.02.2022 ob 13:47
svoje neuspehe projiciraš na druge. Bila si slaba žena, na katero se mož ni mogel opreti ob izgubi mame, otrok je vzgojen katastrofalno, dohodkov pa tudi nimaš bajnih. In sedaj rešitev vidiš v begu, ker ti je vseeno za sina, če bo moral živeti s samomorom mame. Ženska spravi se k sebi. Imaš dohodek, četudi ni bajen, imaš streho nad glavo, otrok je zdrav. Torej več kot ima večina na svetu. Nad najstnikom ne moreš kar obupati. Pojdi po pomoč, začni se obnašat kot odrasla odgovorna oseba.
A to si iz mojega zapisa izluščil-a? Da sem bila slaba žena in da sem slaba mati? Da človeku nisem bila rama v tolažbo ob žalovanju? No, ni res. Pa ne bom razlagala podrobnosti, kaj sem vse poskušala, da bi rešila družino.
Pa ti veš, da sem poskušala vse živo pri sinu, vlačila sva se okrog terapevtov, zdravnikov… Enostavno ne morem in ne zmorem več. In ja, edina tolažba mi je končanje te agonije
Samo to me še drži gor, 03.02.2022 ob 13:51
A to si iz mojega zapisa izluščil-a? Da sem bila slaba žena in da sem slaba mati? Da človeku nisem bila rama v tolažbo ob žalovanju? No, ni res. Pa ne bom razlagala podrobnosti, kaj sem vse poskušala, da bi rešila družino.
Pa ti veš, da sem poskušala vse živo pri sinu, vlačila sva se okrog terapevtov, zdravnikov… Enostavno ne morem in ne zmorem več. In ja, edina tolažba mi je končanje te agonije
eh ne ti si super mučenica, samo vse drugo je slabo. s takim odnosom ne boš ničesar dosegla, ti se moraš spremeniti.
Prvo kar je, postavi sina pred dejstvo. Ven iz bajte ali pa se zresni. Našega je to streznilo, ko sem ga pri 17-ih postavil z enim kovčkom pred vhod in mu rekel, naj se znajde. Seveda trmast kot je, je šel. Po dveh tednih pri teti, moji sestri, je prišel nazaj. Od takrat se je komunikacija precej umirila, ne bluzi več okrog, celo za šolo se trudi.
Sva se pa z ženo skoraj ločila, ker je bila striktno proti takim ukrepom ves čas. Sem bil pripravljen storit tudi to, ker mi je permisivna vzgoja zrasla čez glavo, otroka sva uničila.
wedf, 03.02.2022 ob 14:07
Prvo kar je, postavi sina pred dejstvo. Ven iz bajte ali pa se zresni. Našega je to streznilo, ko sem ga pri 17-ih postavil z enim kovčkom pred vhod in mu rekel, naj se znajde. Seveda trmast kot je, je šel. Po dveh tednih pri teti, moji sestri, je prišel nazaj. Od takrat se je komunikacija precej umirila, ne bluzi več okrog, celo za šolo se trudi.
Sva se pa z ženo skoraj ločila, ker je bila striktno proti takim ukrepom ves čas. Sem bil pripravljen storit tudi to, ker mi je permisivna vzgoja zrasla čez glavo, otroka sva uničila.
Ja, pa CSD za vrat. Na žalost se te hudičeve babe takoj vmešajo, sam da kljuke delajo, nardijo pa nič.
Tako lepo življenje bi lahko imela, pa me lasten otrok uničuje na dnevni bazi.
Vse tegobe, ki so se nakopičile, ne boš mogla v nedogled nosit na svojih plečih. Sina bo treba postavit pred dejstvo. Če ne bo naredil šole, bo šel delat in bo vračal štipendijo. Do takrat pa, ko je polnoleten, kot pravi en oče zgoraj: my way or highway. Pa naj gre k očetu, se bosta že zmenila 😉
Skratka, če je situacija prišla tako daleč, da ti zaradi drugih razmišljaš o samomoru, je skrajni čas, da določene zadeve preložiš tam kam sodijo, v odgovornost oz so-odgovornost ostalih vpletenih. Če ne gre zlepa, pa malo manj zlepa.
Srečno
Forum je zaprt za komentiranje.