Dijaki bomo
A vidva z možem tud? ?
Pajki, vem da bo tole morda zgledlo kot bitchy komentar, ampak v bistvu je dobronameren nasvet. Otrok je star 14, 15 let in ti še vedno uporabljaš besedo “bomo”. Nehaj!
Če je zgolj stvar navade, nehaj zato, ker delaš sramoto svojemu otroku. Če je pa pokazatelj tega, da otroka še vedno ne jemlješ kot samostojne osebe, pa sploh nehaj in uredi. Mislim, roko na srce, a si predstavljaš, da je tvoj otrok dejansko že v starosti, ko bi lahko rekla: izgubili smo nedolžnost. A razumeš kaj ti hočem povedat?
Sicer pa verjamem, da ni enostavno ko gre otrok od doma in upam, da dobiš kakšen nasvet tudi konkretno glede tega (moji so mlajši).
Nedolžnost so izgubili množično v trenutku, ko je sin privekal na dan. ☺
Koliko je oddaljeno z vsakodnevno vožnjo. Po Ljubljani se lahko iz enega konca do drugega voziš tudi eno uro. Tudi vsak ni za to, mu leži dijaški dom. Družbo si bi izbral tu ali doma. Načeloma imajo tudi dijaški red. Glede na vse skupaj, imata še vedno možnost spremljati, v katero smer se razvija stvar. Meni je bolj bizarno, ko se otrok vpisuje pri +20, pa se mame še vedno za kiklo drži. In otrok zgleda kot nesposobno bitje, da se niti na faks ne zmore sam vpisati. In potem otrok vpraša, mama, na katero šolo sva se sploh vpisala. ☺ Sva/smo se ☺
-misst-
mišljeno je bilo na vse osnovnošolce, ki bodo postali dijaki – sem se pa res nerodno izrazila.
Največjo težavo mi predstavlja, da je sin kar preveč resen, odgovoren, samostojen….vse jemlje z lahkoto. Dokler je bil ‘v bližini’ doma me je še to navduševalo, ko pa nama je z možem povedal, da gre v šolo (200km) vstran pa sem ostala paf.
In ko smo danes pregledovali dijaške domove sem povprašala, če kdo ima kako izkušnjo in bi jo delil z nami… Ker ne vem kako se pripraviti na to, da gre, da je odrasel, da je čas minil kot bi trenil in da ja res lahko postanem babica …ja ne vem prav opisat občutkov.
Pajki, 29.01.2022 ob 18:48
-misst-
mišljeno je bilo na vse osnovnošolce, ki bodo postali dijaki – sem se pa res nerodno izrazila.
Največjo težavo mi predstavlja, da je sin kar preveč resen, odgovoren, samostojen….vse jemlje z lahkoto. Dokler je bil ‘v bližini’ doma me je še to navduševalo, ko pa nama je z možem povedal, da gre v šolo (200km) vstran pa sem ostala paf.
In ko smo danes pregledovali dijaške domove sem povprašala, če kdo ima kako izkušnjo in bi jo delil z nami… Ker ne vem kako se pripraviti na to, da gre, da je odrasel, da je čas minil kot bi trenil in da ja res lahko postanem babica …ja ne vem prav opisat občutkov.
Ne razumem, kaj se imaš “pripravljat na to, da bo šel po svoje”. Misliš, kako se pripravit na to, da mu ne boš več za ritjo stala? Saj praviš, da je tudi do sedaj samostojen, torej? Tudi moj je šel pri 15 v dijaški dom. In je bil tudi že samostojen in odgovoren prej. Nič se nisem pripravljala. Gre, ga pozdraviš, vmes kaj potelefoniraš, kako je kaj, itak pa pride vsak petek domov za čez vikend. Pa še vse počitnice. Če pa nimaš svojega življenja in če si prilepljena na otroka, pa zna biti težko, ja. Torej nasvet: najdi si neko lastno dejavnost neodvisno od otroka, če je še nimaš. Mame, ki živijo samo za mularijo, padejo v depro, ko ti gredo iz gnezda, pa če je to pri 15, 18 ali 25. Ali pa konec koncev pri 40-tih.
Nas je sel v 1. l. v dijaskega, v 3. l. je zaradi prijateljev šel v drug dijaški dom, v 4. (ker so zaradi korone dijaske zaprli) s punco v stanovanje. Sin je totalno nezakompliciran, nikoli jamral, čeprav prvi mesec ni poznal nikogar, s cimrom se nista ujela … Ampak, mu je precej vseeno. Je pa uzival v Lj. Zdaj je 1. l. faksa, še vedno s punco v stanovanju, oba popolnoma samostojna.
Hči je 1. letnik srednje in sama pove, da ni šans, da bi preživela v dijaškem.
Po moje je ful odvisno od otroka in od tega, kaksno druzbo dobi.
Forum je zaprt za komentiranje.