Edinec

Stara sem 37 in imam sina edinca. Punce pri katerih letih vam je še ratalo zanosit?

Aha, potem sem edina z edincem:(

Prvega rodila pri skoraj 38-ih po 5.IVF. Pred tem 5 let zdravljenja neplodnosti na 3 leta podlage. En mesec pred 40.rd rodila drugega, čisto natur.

Pa zdaj si itak že prestara za dojenčka. Kaj se v nekaj siliš, če ti ni dano. Otroke se rojeva do max. 35 leta.

In kaj, če boš imela edinca? Ceni to, kar imaš, da ti ne bo nekoč žal.

Pri 47 imam edinca in sem edinka?

Je ze prepozno, da mi starsa zrihtata sorojenca, kaj mislis?

Bi morala jaz svojemu otroku zrihtat sorojenca?

Jaz si želim še in počutim krivo, ker nima brata ali sestre

Kdaj ste se dokončno odločile, da bo le eden?

PEpa pepa

Sej ves da pri 37 se komot zanosis.

Koga sprasujes no.

Zmen se z mozem in ze danes hopa cupa. Najboljs pa teden po menstruaciji. Hopcup.pa bo dojencek.

Ajde na delo.

Zakaj ne cenis in proslavljaš to da sploh imaš zdravega otroka? Imeti dva oz. imeti brata pač ni pravica. Ok si želiš, razumem. Ampak uživaj v tem kar imaš in ne hrepeni po nečem kar nimaš če želiš normalno življenje. Menda ne boš sedaj do smrti objokovala kar nimaš in zamudila uživati v vsem kar imaš? Sploh pa ne vem kaj paničariš pri 37. Jaz sem prvo imela pri 42, drugega pri skoraj 45. V prvem zakonu sva se 15 let trudila na vse možne načine. 6 splavov. V drugem sem zanosila prvi mesec ko sva se odločila in brez problemov donosila. Drugi je bil nepričakovan oz. nisva načrtovala. Po drugem je šel mož se porihtat :).

Preberi si tu gor teme o odnosih med sorojenci, bitkah za dediščino, velikokrat ob še živih starših. Zakaj misliš, da bi bil edinec prikrajšan? Sem edinka in imam edinca, pa nihče nikoli ni pogrešal brata ali sestro.

To, da se počutiš kriva, da otrok nima brata ali sestre, je največja neumnost in napaka, ki jo počneš. Če odmislimo osnovne prepire med sorojenci (za igrače, za pozornost staršev, za oblačila, za sobe, za denar, za dediščino na koncu), najbrž nisi pomislila na kakšne bolj črne scenarije. Torej, zdaj imaš zdravega otroka, recimo da rodiš kakšnega s kakšno napako ali hujšo boleznijo. Si res prepričana, da bo zato življenje tvojega prvega otroka boljše? To je le eden od primerov, lahko ti jih naštejem mnogo, pa jih ne bom, ker moja domišljija preveč dela in nočem pokvariti teme. Hočem ti le pokazati, kako glupo je tvoje razmišljanje in tvoja krivda.

Posveti se temu otroku in mu daj tisto, kar on potrebuje. Če bosta imela še enega ali dva ali tri otroke, je to vajina odločitev, in naj bo iz srca, ne pa zato, ker misliš, da bi prvi otrok želel ali potreboval brata oziroma sestro.

Zate pa predlagam kakšen obisk terapevta, ker po eni strani iz tvojih postov izhaja, da si v glavi še razvajen otrok in tako funkcioniraš tudi sama dalje. To je seveda amaterska anamneza preko spleta, a žal tvoj drugi post pol ure po prvem, ko ti nihče ne odgovori na tak krasen sončen dan, in tvoji 🙁 in tvoja krivda povedo marsikaj.

No, no. Sem postavila vprašanje/dilemo in na podlagi tega me kar okarakterizirati kot razvajano, nevem no…

Res. Da se čutiš kriva, da ne ceniš tega, ki ga imaš. Kar nekaj. Raje se pogovori z možem ali parterjem. Že tako se razne babure preveč vtikajo v nataliteto drugih ljudi. Ne morem pozabit ene, ki ni dala miru svoji hčeri, hodila od poncija do pilata, spraševala za mnenja. Ker bi se otrok lahko rodil bolan. Dosegla je svoje, žal.

Čudovitoo!! 😀