Pričakujete povračilo, če prijateljici naredite uslugo ali nudite tolažbo?

Na primer, da ste ji na voljo, da vam pove probleme, potem pričakujete, da bo tudi ona razumela vas, ko ji boste povedali svoje probleme? In če tega ne naredi, jo skenslate ali nadaljujete prijateljstvo?

Takrat prijateljico spoznaš da je samo znanka in ne prijateljica.

Drugače pa, če daješ pomoč samo zato, da ti jo nekdo vrne, pa ???

Ne pričakujem povračil.

Dam tisto, kar lahko in kar hocem dat. Ne pricakujem nicesar nazaj. Ko kaj potrebujem, to tudi dobim, ce ne od iste osebe, pa od druge. Ko ta druga potrebuje kaj, ce lahko, dam, ce ne morem, dobi pa od koga tretjega. In tako stvar krozi!

Prej kot to dojames, lazje zivis!

Drugace pa, ko nekomu pomagas in ga s tem zavezujes, da mora tudi on tebi pomagat, je to malo izkoriscevalska pomoc, se ti ne zdi?

Nič ne pričakujem, a če me prijateljica takrat, ko jo zelo potrebujem, ne razume (kljub mojim večkratnim prizadevanjem, da bi ji zadevo pojasnila… ker včasih je res težko kakšno stvar razumet…), od takrat naprej ni več moja prijateljica.
Pa ne zato, ker mi ni “vrnila” mojega razumevanja, ampak zato, ker z ljudmi, ki me ne razumejo in niti niso pripravljeni razumeti, nimam kaj delat!

Za pomoč sem vedno na voljo, drugim pa ne težim s svojimi problemi.

Skenslam samo škodljivce, hinavce, neprivoščljive in zavistne ljudi, toksične, s katerimi nimamo nič več skupnega, take zahrbtne in opravljive v trenutku ko to ugotovim ipd. Nikoli nisem nobene normalne prijateljice skenslala, ne glede na to kako naporna je bila. Vsi smo nepopolni. A z enimi enostavno ni za se družiti. Prej kot to rešiš, boljše je.

Treba je uvideti, da nam drugi ne more dati tistega, kar sam potrebuje. Če torej tvoja prijateljica potrebuje pripovedovati o svojih težavah, da si uredi hrup lastnih misli, potem je zelo malo verjetno, da je v tem hrupu lastnih misli lahko dobra poslušalka. Zgolj v premislek… včasih od drugih pičakujemo preprosto preveč.

Pričakujem povračilo. Usaj oralca mi lahk nardi.

Nikoli nisem deloval na ta način.

ti nisi prijateljica ampak iščeš povračilo za usluge

Sam si ne bom ravno nadeval nekega svetniškega sija in bom raje rekel, da v odnose vstopam zato, da bi sebi in drugemu na tak ali drugačen način življenje naredil bolj znosno, ali pa celo izkusil kak užitek.

Ne smatram, da je nekdo moj prijatelj samo zato, ker mi je nekaj zaupal. To razumem samo kot znak, da se nekomu zdim dovolj zaupanja vredna, da določene zadeve deli z menoj. Obstajajo seveda tudi situacije, ko se nekomu dogaja nekaj tako težavnega, da je o tem pripravljen govoriti s prvo osebo, ki ga je pripravljena poslušati. Ne zato, ker bi z njo imel prijateljsko vez ali ker bi se mu zdela zaupanja vredna, ampak ker mu je tisti trenutek tako zelo težko.

Ljudje tudi zelo različno dojemamo, kaj se nam zdi osebno in s kom kaj delimo. Obstajajo ljudje, ki bodo o (za moje pojme) zelo osebnih stvareh govorili s praktično vsakim. Obstajajo taki, ki imajo večjo potrebo po tem, da svoja občutja in čustva delijo z drugimi. Obstajajo taki, ki radi jamrajo vsem okrog sebe in ne znajo delovati drugače. Obstajamo taki, ki smo zelo izbirčni pri tem, s kom delimo osebne stvari. Pa se je kljub temu tudi meni že zgodilo, da sem nek svoj problem delila kar z nekom, ki sem ga tisti dan prvič videla, ker se mi je zgodilo nekaj tako pretresljivega.

Moje pripravljenosti poslušati ne dojemam kot uslugo, ampak gre samo za mojo pripravljenost na pogovor.

Kar se prijateljstva tiče, je pa tako, da smo si ljudje različni. Nekateri ljudje so boljša pomoč pri določenih vrstah težav, drugi pri drugih. Tudi med ljudmi, ki so tvoji prijatelji, je enako. Hkrati je res, da nekdo, ki ti ni pripravljen po svojih močeh pomagati, ko si v stiski (ne glede na to, kako napačen ali neučinkovit pristop ubere), ni tvoj dober prijatelj in zaupnik. Lahko je znanec, lahko je prijatelj v določenih situacijah, ampak tvoj zaupnik in najbližji prijatelj pač ni.

Mislim, da je idesi v svojem  zadnjem stavku zelo lepo ubesedil bistvo.  Da ga povzamem s svojimi besedami: ljudje so takšni, kot so, ne takšni, kakršne si ostali želimo. Od ljudi ne pričakuj preveč, ampak se zavedaj, da ima vsak omejitve pri tem, kaj ti je v neki določeni situaciji pripravljen in zmožen “dati”.

Pričakujem povračilo. Želi prejemeti, kar dam v zvezo. Ni potrebno, da v enaki obliki. Saj vsak po svoje osebi izkaže, da ima prijatelja rad.

Jaz pa pričakujem recipročnost in če se izkaže, da je ni, poskrbim, da je v bodoče.

Če ji jaz nudim čustveno oporo, jo pričakujem nazaj v mejah normale – jasno, je, da ne pričakujem npr. Sočutja, ker ne partner ujame pri varanju (tako kot je en včeraj po forumu iskal), ali pa pozornosti, medtem ko je v službi ali zasedena s svojimi otroci, če si npr. Noht zlomim… Samo ena recipročnost pa mora biti.

Samo dajati in nič pričakovati v zameno res ni enostavno. Kdo bi pa npr. stalno nekomu kupoval darila, če nasprotna stran ne bi nikoli nič kupila. Kdo bi bil stalno na razpolago za “čustveno kanto”, če nikoli ne bi v zameno dobil nič nazaj? Dejstvo je, da smo samo ljudje in da imamo ljudje pričakovanja. Ok je, da niso previsoka, ampak minimalna pa so že v naši naravi. Človek, ki nič ne da od sebe zame, še moj kolega ne more biti, kaj šele prijatelj.

Zgoraj je ena zelo lepo opisala.

Kupujem darila, ce hocem.

Ne pricakujem daril nazaj.

Govorimo pa o nekih fer odnosih med ljudmi, ce nekdo od mene zahteva darila in me ob tem mece v knto za smeti, sori, no go.

Nisem mati Tereza, zato se ne razdajam vse naokrog. In ja, pričakujem, da obe strani vlagata v odnos.

Recimo pred leti sem obiskovala v bolnici kolega. Se zanimala kako mu gre. Zdrav je bil v cca 4 mesecih. Par let po tistem sem pristala jaz v bolnici, več operacij, zdravljenje več kot 2 leti. Enkrat samkrat ni vprašal kako mi gre, kaj se mi je zgodilo, kako sem. Nič. Nobenega klica, nobenega smsa, maila, nič. Aja, ni res, je napisal en mail, kjer ni vprašal kako mi gre, ampak prosil za uslugo. Sem ga ignorirala.

Pa drug kolega, vedno razlagal kako smo mu prijatelji kot družina, bla, bla, bla. Imel je eno lažjo operacijo, rutinsko. Poslušala kako mu gre, ga vprašala, … no on se name ni spomnil niti enkrat.

In še ogromno takih primerov.

Tako, da ja, take ljudi sem skenslala. Dokler nisem rabila jaz kake prijazne besede, so mi bili ok. Ko sem pristala na dnu, fizično, psihično na tleh, sem ugotovila kakšni so v resnici.

Isto pri moji mami. Ogromno v bolnici. Njena sestra je niti enkrat ni prišla obiskat. Ko je pa ona šla na eno manjšo operacijo, odstranitev nekega polipa. Je pa takoj klicala in jo prosila, da naj jo obišče. Moja mama je seveda šla na obisk. Ko je bila moja mama spet večkrat v bolnici, težke operacije. Je ta sestra seveda spet ni prišla obiskat.

Kaj boš s takimi ljudmi?

In ja, če mi kdo pomaga, se nanj spomnim tudi, ko on rabi pomoč.

prijateljstvo je odnos, kjer se sodeluje. Torej ni šans, da bo en skoz pucal svoje težave drug pa jih absorbiral. en skoz jemal, drug dajal.. ma ni to prijateljstvo ampak izkoriščanje in podrejanje!

Če v odnosu imenovanem prijateljstvo ni pravih sestavin, jaz iz njega izstopim. Tudi iz partnerstva. Če ne moreš biti ob meni, ko te tudi jaz rabim-potem to ni to. Sama človeku stojim ob strani, vendar ne dovoljujem izkoriščanja. Dam če tako želim, na silo pa ne. In svojo oporo dam. To pa je meni ena izmed večjih stvari, ki jih nekdo lahko drugemu da..