Razveza razpad druzine

Veliko otrok v kasnejših letih ima travme ,zaradi kateri so izključno krive mame.

Otroka pri nas ,sta srednjesolca zelo občutljiva se ne pogovarjata ,nimata nobene družbe ,skratka pravila v družini postavlja partnerka.

Sem v totalno gnili zakonski zvezi ,kateri slej ko prej sledi ločitev In razpad ustvarjenega dvajsetletnega dela.

Obadva sva in bova kriva za locitev to se popolnoma strinjam.

Trudil sem se v vseh teh letih, da bi se nekako zblizal z partnerko a ne gre.

Izivanje in zlehtnobno nagajanje se dogaja dan za dnem in to že nekaj let.

Dober sem da vse to prenašam a to izključno zaradi otrok.

Gospa  ta psihični pritisk izvaja na zelo prefinjen način ,je prava mojstrica teh vescin.

A kaj cmo tako je življenje.

Kako ste se vi sprijaznili s tem?

Kako je kaj življenje v naslednjih zvezah?

Bi se morda danes odločili kaj drugače?

Zanimajo me vasi predlogi in mnenja.

Pa srečno naprej.

Povej konkretne primere, kaj počne in na kakšen prefinjen način?

Ali te zmerja?

Ostal si zaradi otrok? Pa se ti ne zdi, da sta jima oba naredila veliko škode, te vzorce kregarije in psihične vojne bosta vlekla na hrbtu celo življenje. Tudi če greš zdaj stran, je veliko prepozno. Vsak pa zase itak ve najbolje.

No, jaz sem otrok starsev, ki sta ostala skupaj do moje odraslosti samo zaradi mene, za kar sem jima hvalezna do neba in nazaj. Ko sem se osamosvojila, sta se locila.

Kar ti opisujes, je precej podobno moji primarni druzini.

Moja starsa vsak po svoje nista bila slaba cloveka, se manj slaba starsa, a njuna komunikacija je bila obupna oziroma je sploh ni bilo, pa se zaradi nekih svojih lastnih travm iz otrostva in zivljenja, sta se vedno pocutila ogrozena drug od drugega, brez vsakega tehtnega razloga in sta zato v vsem kontrirala en drugemu na tak ali drugacen nacin.

Zdaj, ko sem se malo starejsa in imam za seboj 25 let zakona, veliko bolje vidim in razumem njun slab odnos in mislim, da ce bi oba malo popudtila, ce se ne bi pocutila ogrozeno za vsako figo in ne bi gojila zamer za vsako malenkost v nedogled, bi se imela prav fino in bi lahko uzivala skupaj.

Ti vidis samo sebe, kak revez si, kako se trudis in zrtvujes in trpis, zena pa je zmaj nad zmaji. Identicen moj oce.

Zdaj, kaj je s tvojo zeno, ne vem, a moja mama je ocetu zamerila nesteto stvari, razumem za kaksno vecjo stvar, da pac ne spregledas in ne zamahnes z roko, ampak zamerila je tudi vsako malenkost, kar se je njej pac zazdelo, da kaze na nespostovanje do nje.

Po drugi strani, je moj oce, zrtev in bogi revez, ki se trudi, prav tako gojil zamere, le da jih ni izrazal na tak nacin, kar mislim, da tudi ti delas.

Pogovoriti se nista znala ne en, ne drug! Med sabo ne! Z mano pa oba in to odlicno!

Jaz bi tebi priporocala terapevta, prvo zate in zaradi tebe! Ker sam verjetno nimas vseh cistih racunov sam s sabo.

Drugo, ce zena privoli, partnerski terapevt in seveda terapevt samo za njo.

Skoda je vreci stran 20 in vec let zakona in nrkoga, ki si ga imel nekoc tako zelo rad, da si z njim ustvaril druzino in zelel preziveti vecnost z njim.

Taka je šefinja. Ko ima slab dan, ne vem, še na sodišču ni bila zaradi bivšega, pa navrže na prefinjeno mimo grede. Za tisto, ki jo zanima prefinjenost. Pa nisem avtor. To je grozno.

Ne čakaj zaradi otrok. Na ločitev pa se konkretno pripravi, ker bo zagotovo grda – javno pranje umazanega perila, finančni pristiski in izkoriščanje ipd…

Otrokoma sesut in povožen ne boš prav nič koristil.

Si morda pomislil, da sta otroka taka (zaprta vase in zavrta) zato, ker imata tudi onadva problem z materjo?

Želim ti veliko sreče!

Kaj mi je žal? Da nisem prej zaključil groznega zakona in se boril za polno skrbništvo. Otroka sta se sama odločila za življenje pri meni in to je bila najboljša odločitev v mojem življenju. Po slabih 2 letih smo se postavili na noge in živimo pravo življenje. Otroka sta končno zaživela in vesela.
Tvoja odgovornost je, da otroke umakneš iz toksičnega okolja.

Ženska se gotovo ni 100% spremenila v teh letih, je bila sigurno nekaj podobnega že prej.

Že zdavnaj bi se moral ločiti, ne vem zakaj prenašaš vse to.

Seveda na otroke vajin slab odnos vpliva negativno.Le kakšno mnenje bosta imela o partnerstvu, ki ga gledata vsak dan?

Ne čudi se, če se bosta bala imeti svoji družini.

V razhod.Čimprej.

Podpišem.

@ Imel podobno, če ne bo citiralo.

Zal…ni vse v vezi…otroci so na prvem mestu…

Naredila enako….ziviva sama…v miru…in nama nic ne ,,fali”

Kot prvo se cisto povprečen moški ki se razume na vse stvari priročen simpstice športne postave.

Ona njej se ne ljubi nic .

Non stop je doma ne gre nikamor razen v službo in prav taki so otroci.

Začel sem sam zahajati v druzbo moških in žensk.

Hodimo v hribe  kolesarim pa tudi na dopus gremo.

Ampak pozor tu ni nobenega sexa ali temu podobno tudi alkohola ne.

Smo pač ljudje ki imamo svoje potrebe po naravi in rekreaciji.

V taki družbi se odlicno počuti.

Zena pa vedno doma kuha mulo drži dolg nos.

Povabil sem jo naj se pridruži ampak ona je drug človek.

Enostavno nisva za skupaj.

Je sedaj vse jasno?

Opisal si točno mojo situacijo. Malo mazaj preden sem prebrala kar pišeš, sem se zaradi vsega tega razjokala. To nisem jaz. Živim tako, kot on diktira. Nobene socializacije ne družinsko, ne otroka. Kot bi bila v kletki, zaporu. Vsak je v svoji sobi in gleda v svoj ekran. Za otroke me skrbi, kam to vodi.

Če predlagam, da kam gremo, ni nihče za.

Prav bojim se že vikendov, dopustov, praznikov.

Sama sicer vzdržujem stike s starimi prijateljicami.

To me še drži pokoncu.

A tako življenje je zivotarjenje. Ostala sem brez duše.

Ej Zaletelova no potem ves kako se počutim doma. Živa jeba komaj čakam da se z njo ne vidim in grem v dobro družbo.

Pogrešam to bi se nam pridruzila.

Smo družba iz Ljubljane in Kranja.

Super se imamo smeha zdrave zajebancije rekreacije kondicije nam ne manjka.

Na splošno res dobra družba.

Zena otroci bogi ne grejo zaradi nje nikamor.

To je noroooooo.

Pri meni je bilo enako… Bivša ni hotela nikamor in bi bili doma vse počitnice!

Pa sem naložil otroke in smo šli brez nje za en teden na morje…  Najboljša odločitev v življenju, čeprav je zato norela še dve leti ?

Hvala za vabilo, mogoče se pa nekega dne res pridružim … Meni je najhuje, ker je drugace vesten in spostljiv človek. Po svojih merilih. Vem, da je v sebi dober, ne zna pa z ljudmi. Najhuje je to, da ne komunicirava. Kot da je v svojem svetu, v katerem ne potrebuje nikogar razen sebe. Ne vidi, kdaj sem obupana, kdaj sem zalostna. Nikoli nas ne razvedri. Ne dvigne. Ne poveže s čimerkoli. Ko pride domov na tiho pozdravi in gre v svoj svet. Kot da nas ni. Ne misli nič slabega, ustvari pa eno grozno napetost.

Včasih sem rada vabila ljudi domov, sedaj ze nekaj let skorajda nihče ni prisel k nam. Raje se dobim zunaj.

Sem že razmišljala, da bi šla k terapevtu. A kaj mi bo?

Sedaj se trudim živeti tako, da preživim. Grem sama v naravo, sama med ljudi, sama se družim… Trudim se odmisliti, da sem ob njem bolj sama, kot če sem sama s sabo.

A reces otrokom naj greta s tabo.

Premsl se trudis se mi zdi. Si se naveliccal trudit?

Kaj ce otroka ne upata s tabo ker bi mat pol nad njima zganjala psihicni teror.

Pa daj se pogovor najprej z eni.. pol zdrugim da sta lahko onadva en drugemu najboljsa prijatelja. Ko vaju z mat vec ne bo

Bosta ostLa sam onadvsa

Soŕojenci morajo skupi drzat.

1000x ponov ce je treba. In upaj da pade na plodna tla