Samo vprašam,če lahko,pa brez zamere
Pozdravljeni. Poznam veliko primerov,ko so bili ljudje bolani,so bili pa bolj revni v materialnih dobrinah,a v srcu bogati. Pa se zdravniki niso tako angažirali kot pri “znanih” v slo.In ti reveži so umrli,čeprav bi lahko se bili med nami,če bi se zdravniki zavzeli za njih kot za “pomembneže”. Dvojna merila,vem,da so vedno bila in bodo,samo vseeno bolj človeško obravnavanje bi pa lahko vseeno bilo. Večkrat se pogovarjam s sorodstvom teh ljudi,doživel sem pa to tudi sam,pri obeh starših. Žali se,komu? Mi je hudo in je vse res kar je napisano,tako,da žaljivim komentarjem,prosim obvoz,vsaj za danes.
Pac sori samo kaj si pa mislil?
Kapitalizem, ne…
Ni to nic posebnega.
U ameriki ce nimas denarja za zdravstvo… Oz nisi zavarovan…
Umri stari….. Umri.
Na cesti…. Na cesti.
Zato se ne zanasajte na drzavo… Na zdravstvo… Sistem… Itd…
Sam zase moras poskrbet. Drug nebo noben.
Ni dovolj kar oni recejo da je dovolj… Dobro da je dobro… Ok da je ok… In tako naprej.
Svet krokodila jebote.
Il jeebes… Il te jebu. Nema trece.
Po mojem razumevanju gre za dve prepleteni stvari – in na eno je laže vplivati, kot na drugo;
Eno je vpliv človeka, v smislu moči, poznanstev oz. družbenega vpliva.
Drugo je pa to, kako znaš povedati svoje potrebe, jasno izraziti kaj od zdravnika pričakuješ, podati vse potrebne podatke, itd. Skratka – koliko znaš biti učinkovit in dosleden v svojih potrebah in zahtevah.
Pogosto gresta ti zadevi z roko v roki – ni pa nujno.
Žal v poklicu, ki naj bi bil najbolj srčen je največ nesrčnosti-to pa enostavno zato, ker je to prevelika veja, da bi se dejansko lahko zaposlilo toliko srčnih ljudi (le teh pa itak primanjkuje) in je tam veliko takih, ki delajo le za pejdej. Take pa seveda vodi denar denar denar.. ne zdravje in vso možno pomoč vsem, ki se na njih obrnejo.
Pozdravljen, čut in razumevanje do sočloveka sta se izgubila že zdavnaj nazaj, po moje ga niti nikoli ni bilo, saj je že tudi v daljni zgodovini veljalo, da so posebno nego in zdravljenje prejemali samo kralji in premožnejši ljudje. Skozi to kruto zgodovino se nič nismo naučili, ker je po naturi človek škodljiv koristoljubni grabežljivec. Res žalostno, da se to odraža tam, kjer se ne bi smelo, pri negi in zdravljenju ljudi. Nobena še tako tolažilna beseda ne bo pomagala, ker ta bolečina izgube in izigranosti ostane za vedno. Kot brazgotina na rani. Kaj mi kot družba ali posameznik lahko tu naredimo, da se bo vsaj za malenkost spremenil odnos zdravnikov in sester do ljudi? Morda več takih opozoril ali žalostnih zgodb mora biti objavljenih, da se to ledeno človeško srce le malo otopli in da se ravnanje z ljudmi obrne vsaj v naši notranji zavesti.
Tebi in vsem ostalim želim čim manj takšnih izkušenj, saj moramo živeti naprej. Imej v mislih, da za vsakim dežjem posije sonce in da zna življenje poskrbeti tudi za lepe trenutke, tudi če jih mi v dani jezi ali žalosti ne zmoremo dojeti. Vse dobro.
Vedno sta dve strani ali celo več. Ja, je pomanjkanje srčnosti in empatije, so le ljudje. Če samo pomislimo kaj vse oni vidijo in doživijo…koliko od nas zmore to? Neko trdno kožo si pa za obrambo samega sebe le morajo narediti. Drugače bi se sesuli in ne bi bili nikomur v pomoč.
Iz svojih izkušenj po bolnicah pa opažam dvoje, to kar je Rok omenil: ljudje enostavno ne znajo povedati kaj želijo. Pride zdravnik do postelje in oni tiho. Prej pa celo noč zvijanje v bolečinah. Jo zdravnik vpraša kako je, če je hudo in gospa odgovori “bom zdržala”. Ja pa luba duša! Si v ustanovi, kjer imajo sredstva, da ti ublažijo bolečino, a ti raje izbereš bolečino? Zdravnik gre, in jo vprašam zakaj ni povedala, da jo boli, saj sem zraven nje in vidim kako se muči. “ja nisem želela, da bi mislil, da sem tečna” WTF?!?!
In ni edini primer. Enostavno ne želijo po njihovo “obremenjevati” zdravniškega osebja in so tiho. Ne povedo, da so prešvicani in ležijo v mokri pižami, ne povedo, da so s krvjo popackali odejo in ena gospa jo je šla sama čistit v wc, ker jo je bilo sram kaj bodo rekli. Nisem mogla verjeti. Druga je žejna a tiho, ni mogla piti iz kozarca direktno, a ni želela reči sestri za slamico. Pa dobro no, a ste res taki mazohisti??
Vidim kako se gospe in gospodične obnašajo v bolniških sobah. Čuti i trpi varianta. Ja ni čudno, da imajo slabe izkušnje z bolnicami. Je treba povedati kaj ti je, da ti lahko pomagajo.
Še ena plat pa je vpletenost bližnjih. Če si čisto sam in tiho, je res hudo. Zato pride prav vsaka topla beseda sotrpinke na sosednji postelji, ali pa družine in prijateljev, ki pridejo na obisk. Pocukajte jih za rokav, prosite naj vam pomagajo pri obuvanju nogavic, kratkemu sprehodu po hodniku (seveda če vam je to dovoljeno), ne biti tudi pri domačih tiho. Si želite časopis? Naročite jim naj ga kupijo in vam ga prinesejo, oni bodo dobili občutek, da so koristni, vi pa boste dobili pomoč. Win-win.
Naj vam ne bo nerodno prositi za pomoč.
Forum je zaprt za komentiranje.