Totalen rez preteklosti

Kako ste prekinili s svojo preteklostjo, nesrečnimi ljubeznimi in zaživeli na novo?

Recimo da si na pragu 30ih in se ti življenje ni izteklo po željah in v nekem spodobnem časovnem okvirju niste ustvarili družine, dobili partnerja, ali pa ste ga imeli in se z njim razšli, upajoč in misleč, da je bil on ljubezen vašega življenja.

Pač se mi zdi da se v teh letih vsi nekako ozremo nazaj in nekaterim se je fajn poklapalo, imajo dobre službe, ljubezen, otroke, nekateri pa nič od tega oz. se vse skupaj ni izšlo – razhod, prevara, bolezen itd.

Kako ste s tem razočaranjem nezagrenjeno živelo naprej? Jaz sem imela neko v glavi ustvarjeno sliko, zaljubljena v to sliko, kako naj bi moje življenje šlo. A žal ni bilo tako. In se intenzivno trudim, da preteklost lahkotno spustim, brez nekih zamer in jeze.  Nočem, da bi me neuspeh zamoril in bi celo življenje prebolevala, ker me moški, s katerim sem želela familijo, ni maral. In bi bla še čez kakšnih 10 let tečna 40 letnica, ki jo noben noče :/

Ko berem take in drugacne zgodbe, se samo zahvalim genetiki, starsem, okolici in vsem, ki so volivali na moj nacin razmisljanja, ker imam dejansko super sreco s tem!

Preteklost je bila, kar je bilo, pa ostane za teboj, popravljat ne mores, te pa oblikuje tako in drugace. Vsak z nekaj zdrave pameti ve, kaj je dobro in kaj je slabo, si pa vemo, da je v vsaki stvari nekaj dobrega in nekaj slabega, torej vzames s seboj dobro, slabo pa pustis za seboj.

Nikdar se nisem ozirala nazaj, vedno naprej in nikdar se nisem obremenjevala s stvarmi, ki so bile in na njih nimam vec vpliva. Gremo naprej!

Sem pa iz vsake izkusnje potegnila lekcijo, iz dobrih in slabih! Ucim se ze 50 let in se bom se naprej.

Da te se potolazim, na vsako okroglo clivek narefi neko bilanco. Ni pomembno, kaj vse nisi dosegel, pomembno je, da si se od prejsnje okrogle premaknil naprej!

za vsakega obstaja nekdo..

vprasanje je samo ce ti je namenjeno ce se najdes ali ne..

cudna so pota gospodova…

sicer pa.. to je pac ponizujoce jaz bi cutila prej jezo razocaranje ,dalec od depresije in zalosti 🙂

Avtorica, jaz, ampak sem pa dosti starejša od tebe. Veliko korakov sem že nardila, ampak speljalo pa mi še ni.

Trpela sem v službi, našla pa nikakor nisem boljše. Potem sem se odločila in si našla neko službo v tujino, dala odpoved v Sloveniji se preselila v tujino. Zaenkrat mi še ni uspelo najti tako službo, ki bi mi res odgovarjala, vmes še ta korona pa to. Ampak bo šlo.

Ja, s starimi znanci nimam več stikov. Novo okolje, novi ljudje, novi sosedi, novi sodelavci.

V Sloveniji mi ni uspelo ne najti ok službe, ne prijateljev, ne partnerja. Finančno pa mi tudi ni uspelo kaj prida, ker moja želja je nabaviti svoje stanovanje, ampak mi še zdaleč ni uspelo.

smet sam jamr. to se spet kkšno  staro odcvetelo babovje oglaša. k tisti k so v 20 in 30 so praktično kumej začel žvet. od 30 do 60 je 30 let. še pr 50 maš 20 let do 70.

če pa v 20 letnih ne more spremenit nekj pr seb??? pol pa ne jamrej

Avtorica pa predvsem se ne ozirat na razne žaljivce kot je Pepe. Dedca ne rabiš, komot zmoreš brez dedca.

Za to rabiš pogum, ampak se splača.

pri teh letih res ni treba, da si zagrenjena. Če ti na tvoj lastni način ni uspelo, pomeni, da se moraš lotiti zadev drugače. Razširi svoja obzorja, poglej na stvari drugače.

za začetek tako, da si odpustiš, se sprejmeš taka, kot si. dokler se obremenjuješ s preteklostjo, ne moreš iti dalje.

nikjer ne piše, da moramo vsi do 30 imeti partnerja in si ustvarit družino. enim to uspe, drugi so pri že 33 ločeni.

pa premlada si, da bi že “gledala nazaj” in iskala, kje si krenila v napačno smer. eni pač rabimo več časa, da sploh ugotovimo, kaj je za nas najbolje.

jaz sem moža spoznala pri 37. zdaj, deset let kasneje imava hišo, otroka, life is good, pa čeprav tudi vseh teh deset let ni bilo najlažjih in sva bila tudi že na tem, da greva narazen

imam pa dve prijateljici, ki sta pri tridesetih obe imeli moža, otroke, hiše, vse po propisima, pa sta danes obe srečno ločeni.

Ja maš prav. Ta moja večna obremenjenost z leti in družino, zaljubljena v “sliko o njem”, ne v resnici vanj. Sama sebi ne morm vrjet, da sem se tako zapičila v to in postala prav zoprna, sovražna zaradi zavrnitve. Pa kako sem razočarala starše itd.

Zadnje leto se soočam z zadušljivimi odnosi iz preteklosti in se poskušam sprejeti tako kot sem, ni enostavno, sploh v teh časih, tako da veliko berem kar me pomirja, gledam potopise, komaj čakam da grem ven na treking. Razširjanje obzorij torej, nove dejavnosti, ven iz udobja, učenje jezikov, večja odprtost itd.

Enkrat bo 🙂

vprašaj se, če mogoče ponavljaš stare vzorce in si spet želiš novega bivšega. pomembno je, da se odločiš, da si boš DALA PRILOŽNOST in probala nekaj drugega, novega, kvalitetnega. tudi, če ne boš takoj našla tisto pravo/dokončno, boš pa dobila izkušnjo. 30a so zakon, z ali brez partnerja. žal bodo prehitro minila, ne si jih zamorit

zato, ker si perfeksionistka in si zahtevala popolnost. tudi jaz sem bil dober del 20ih tak, dokler nisem ugotovil da zaradi teh idej o popolnem lajfu, z ljubečo žensko in dvema otrokoma, zanemarjam vse ostalo.

življenje bo šlo naprej, ko se ne boš ubadala s pričakovanji, zahtevami in ti ne bo vrendo nič, kar ne vodi k višjemu cilju, ampak boš cenila majhne stvari v življenju, lepe trenutke. namesto da fantaziraš o popolnem življenju, si naredi lep dan, ki te spravi v dobro voljo. in ko boš zadovoljna, boš srečnejša, z več pozitivne energije, boš boljša družba za vse, ljudje se bojo raje s tabo družili, in spoznala boš nove fajn ljudi, tudi prijetne moške.

ko spoznaš nekoga novega, se ne osredotočaj na to, kakšen bodoči oče bo, ampak na to, da je dobra družba, in uživaj z njim. če se izkaže, da z njim ne bo neke prihodnosti, pa ne glej na to kot na poraz ali izgubo časa, ampak na lepo izkušnjo.
ko boš začela pozitivno razmišljati in se družila s pozitivnimi ljudmi, bo življenje lepše, in ljudje radi ostanejo skupaj in so srečni SAMO, če jim je lepo.

jaz sem star 30 in si želim podobno, prave ženske in družine. če hočeš, me kontaktiraj, pa kaj rečeva o tem (moj gmail je enak kot moj nick, slovenc79). izgubit ne moreš nič 🙂

Živjo Baby,

imam zelo podobno izkušnjo kot ti …

bila v  zvezi, šlo vse rakom žvižgat, kot najstnica sanjala da bom imela pri 25 že moža in vsaj dva otroka … malo pred 30 pa še vedno nič.

sem ugotovila, da če ne grem izven svoje cone udobja (beri: še v kakšne druge kroge pogledat, ne le tam kjer sem že celo življenje – in to rada, delat stvari, ki se jih nikoli nisem upala pa bi rada …) ne bo nič.

In sem šla počet nove stvari, med nove ljudi … in taramtaram … glej ga, mr. right 🙂 pa tudi ostale stvari so se nekako postavile na svoje mesto.

to ni recept, ti pa zelo priporočam, da poskusiš kaj novega, kjer so tudi novi ljudje; plesni tečaj, planinsko društvo, priključi se prostovoljcem ali prostovoljnim akcijam, na novo (ali pa spet) začni trenirat kak šport, organizirana rekreacija, poletni tabori/počitnice (za samske) …

kar koli si boš izbrala, pa IZBERI ZATO, KER V STVARI UŽIVAŠ in ne zato, da bi našla partnerja.

spoznala boš tudi nove ljudi in pridobila na samozavesti 🙂

Pa srečno v življenju 🙂

Zame so ljudje, ki se sparčkajo in začnejo razmnoževat že v dvajsetih, popolnoma čustveno nedorasli. Celo življenje tičijo z eno osebo, v neki infantilni simbiozi, nič globljega ne razumejo ne o sebi ne o življenju…plitki in nedorasli. še nisem srečala čustveno, da ne rečem tudi ‘duhovno’ odrasle osebe, ki je že iz 20ih poročena ali v zvezi. vsi ostanejo infantilni, nesposobni se sami soočat z življenjem, dvodimenzionalni, plehki pač.

To so brezvezna življenja pa čeprav zgledajo na videz morda srečna. Saj ne rečem, mogoče tudi so srečni, saj dlje od tega ne vidijo. Sama si ne predstavljam, da bi tičala skupaj s tipom, s katerim sem bila v dvajsetih. Sem ga že vsaj 7x prerasla. kasneje sem srečala toliko zanimivejših, čustveno in tudi duhovno bogatejših ljudi, da se mi tiste moje izbire iz 20ih zdijo smešne. takrat ja, sem mislila, da je to ‘moški mojega življenja’, danes sem samo hvaležna, da me je odneslo naprej.

pa kdo sploh resno jemlje zveze iz 20ih, ko so ljudje še na pol teenagerji, no. Bodi hvaležna, da so se ti trapaste iluzije razbile – si na veliko večji poti k zrelosti in s tem h kvalitetnejšemu življenju, kot vsi ti loverji iz še na pol najstniških let.

Dobronamerni in iskreni nasveti, hvala vam. Mi je kar lažje pri srcu. Vidim da je še izhod iz apatije. Vsem tem komentarjem je skupno to, da moram v nekaj novega, iz cone udobja, v nove kroge.

Bo zelo težko, saj sem introvert in še ravno v nepravih časih se to dogaja- zaprtja, strah, ukrepi. Čutim, da je pred mano težko obdobje, obenem pa obdobje rasti. Upam, da se bom vseeno usmerila v to, pravo smer. In ne zapadla na stara pota, sprijaznjena, žalostna, jezna.

Zaradi vsega tega sem ratala nekako vzvišena, pa ne zaradi tega da bi bila kaj več, ampak imam nek obrambni zid. Čudno vglavnem. Tudi v družini nismo vajeni solz, izkazovanja čustev, pogovorov. Tako sem ob takratnem razhodu negativna čustva zadržala v sebi, in danes čutim tesnobo v prsih, kepo, sploh se ne morem zjokati, ne od srca razveseliti. Tako me čaka ali propad ali pa pot v novo. Ta idealni bivši je srečen samo ko je zaljubljen, in še dandanes je isti kot pred 10 leti

Kaj pa če bi si plačala par ur psihoterapije, boš lažje štartala na novo, ko boš sebe bolj poznala

Bo treba ja, ker sama ne znam rešiti

tud sam mam isti problem veš… po 10 letih veze je šla…. jaz pa sm samo njo videl in ostal zdej sam….

zdej mi je marsikaj žal, pa prepošten bit je očitno napaka….

tud sam nevem če bom sfolgal, zdele čez praznike me je fajn zvilo

Kaj pa ti je žal?

Ključno je, kako greš narazen. Jaz sem samo sebe zajebala. On se je med zvezo vedel kot kreten, pijača, poniževanje, zanemarjanje, tudi jaz na drugi strani nepopolna, ljubosumje, pričakovanja…., in sem videla da ne morem več. Postala rastlina. Praznovala sem ravno 30 let in vem da sem ogla zborbat zadnje atome da sem funkcionirala. On se ni želel niti pogovarjat,niti razčistit. Jaz sem doživela živčen zlom. Poklicala sem ga da se dobiva in sem ga pustila, mu zmetala v obraz par krepkih, bla jezna, nesramna, na koncu mu rekla naj me ne kliče/piše več. In me res še do danes ni pa bo 2 leti.  Grize me, na kakšen način sem ga pustila, večkrat sem pogrešala tisto zadnjo kavo in nek normalen sloves. Tako da način, na kakršnega sva zaključila, mi mi dal preboleti, drugače sem itak vedela da ne bo šlo

To sama že dolgo opažam. Nekaterim se vsi cilji/želje tako super iztečejo, da lahko samo strmiš in se čudiš. Eni se za to niti ne trudijo, se jim kar zgodi. Poznam polno takšnih primerov. Kot da jim je iz neba padlo.

A spet nekaterim se nič ne uresniči, kljub ogromnemu trudu.

Poznam možakarja, ki je imel enake načrte kot ti glede družine, a se mu ni nič od tega izšlo. Niti 1% od te želje se mu ni uresničil. Še danes ne, je že 40 let star.

A kolegica, ki je imela neko čist utrgano idejo glede družine in tudi začrtano do 30. leta, se ji je do potankosti vse uresničilo. Skoraj ni za verjeti, ampak je res.

Glede partnerja je tako, da v kolikor se ti s pravo osebo poti ne prekrižajo, ne bo nič. Očitno mora neka usoda za to poskrbeti, da se zgodi. Seveda si lahko najdeš tudi nekoga xy in si z njim na silo nekaj ustvariš, ampak če si nista res usojena, ne bo nikoli to to. To so stvari, ki jih potem točno čutiš in veš, ko si s to osebo.