skoraj vedno brez telefona, posledično so zamere in užaljenost

Sem v takšni službi kjer imam nonstop slušalko na ušesu. Ponavadi, ko sedem v avto, telefon odložim v poličko za ročno in tam ostane do večera, včasih tudi 2dni. Pogrešat ga začnem ponavadi, ko hočem nastavit budilko za naslednje jutro. Velikokrat grem tudi na kakšno daljšo pohodniško turo in pozabim telefon v avtu. Ali sem na dopustu, kje na vikendu in slučajno da sem pred tem kje ko moram zvok utišat, tako ostane tudi več dni in ga sploh ne pogledam. Ob sebi ga imam cca. 1x na mesec, ko grem po nakupih in ga potrebujem zaradi pct. Ponavadi ga tudi pustim doma na pultu, ko grem komu na obisk, na krajši sprehod,… V glavnem telefon je moja zadnja briga. Velikokrat ko sem cel dan doma in si mislim, da zdaj pa sem dosegljiva, komaj zvečer opazim, da je prazna baterija. Včasih, ko pridem iz nočne, ga vgasnem in potem ostane v spalnici ugasnjen do večera, ker pozabim nanj. Ko ga končno vzamem v roke, je nartpan z neodgoverjenimi klici in sms-i. Ponavadi vedno zaradi tega od koga pokasiram zamero ali užaljenost, ker nisem bila dosegljiva.

Pogosto me zaradi telefona obtožijo, da sem neodgovorna in nepremišljena. Moji bližnji se jezijo, ker jih je skrbelo zame, jaz pa se jim nisem javila. Ko grem na dopust ali kakšen krajši oddih, vedno pošljem sms, da sem/smo varno pispeli in želim potem mir. Nihče ne razume, da sem v službi nonstop na telefonu in da ga ne želim zraven sebe, ko sem tisto malo prosta. Da si napolnim baterije, potrebujem mir in to brez telefona, ki bi mi nonstop zvonil. Mojega odnosa do telefona ne mislim spremenit, tudi če so zaradi tega zamere in užaljenost. Skrbim, da sem dosegljiva na telefon, ko sem v službi ali če sem s kom naprej dogovorjena, da se slišiva. Glede na to, da kamorkoli pogledam, vidim ljudi s telefon v roki kot da jim je zrastel iz dlani, se samo nasmehnem in mislim svoje. Nekateri si ne predstavljajo sprostitve brez telefona, jaz pa si ne predstavljam sprostitve s telefonom. Še kdo tako?

Pol pa zakaj mas sploh njihove stevilke.

Ne rabis jih.

Za domace se pa zmen.

Jz vas bom pomlicala vi mene ne klicite.

Torej kolegom poves da jih bos brisala

Domacim da jih bos ti kontaktirala.

Sploh ce ves kaj jih jezi pa se ti sladko jebe.

Jaz sem enaka. Res, isto kot ti.

@Jzbipa

A njenim bližnjim se jebe za njo, ker jo klicarijo in gnjavijo in pričakujejo, da bo dosegljiva vsako sekundo. Se bodo že slišali, ko se bodo. Na svetu sta samo dve stvari nujni: umret in s*rat it. Obe lahko opravi vsak sam.

Pošli jih k vragu. Telefon je za nujne stvari.

Tudi jaz ne maram biti vedno dosegljiva. Ne vem kako se to vsem zdi normalno da moraš ob vsakem času dvigniti telefon. Zakaj pa? Pokličeš nazaj ko imaš čas.

Ta naša stalna dosegljivost v prostem času ni dobra za nas, niti ni nekaj na kar bi bi skozi tisočletja človek razvijal in zato ni naravno in vsakemu človeku ne naredi dobro.

NO, ampak ko greš na pohod, bi bilo pa vseeno fino, da imaš telefon pri sebi, se ti ne zdi? Kaj pa če padeš, se poškoduješ?

Ves kaj, tudi jaz fliknem telefon in cez nekaj ur vidim, kaj vse se je dogajalo, jaz pa nimam pojma.

Ampak imam tudi potrebo, da koga poklicem ali kontaktiram,zato moj telefon ni nikdar 2 dni ugasnjen ali v avtu.

Meni je pri tebi cudasko le to, da ti sama nimas potrebe poklicat koga od domacih in bliznjih. Ocitno si sama sebi dovolj in to tudi povej ljudem okoli tebe, da vedo, da si samozadostna in da nikogar ne potrebujes.

Na večino neodgovorjenih klicev pokličem nazaj. Ne razumem zakaj neka užaljenost in zamere, če se ne oglasim. Domači vedo kje se nahajam, če se ne oglasim, tudi v skrajni sili je skoraj vedno nekdo ob meni in  imajo njegovo  telefonsko, da ga pokličejo ali v nastanitev kjer se nahajam. Službeno nisem dolžna biti dosegljiva, ker nimam plačanega dežurstva na domu niti službenega telefona. Jaz nikoli, ko koga kličem in se mi ne javi, ne razmišljam v tej smeri, da bi bila jezna ali užaljena. Je že imel razlog, da se ni javil in je to to. Ne bom pa si dovolila, da bo mi nekdo še v prostem času vsako minuto prek telefona dihal za vrat. Seveda so ljudje užaljeni, ker se ne javim in jim nisem takoj narazpolago, ampak tega jaz tudi od njih ne zahtevam in ne pričakujem. Če pa je človek v življenjski nevarnosti, pa bo verjetno najprej poklical reševalce in ne mene. Moje bližnje skrbi, če se mi kaj kje zgodi in ne bom imela telefona pri sebi, da bi koga poklicala. Jaz gledam tako na to kjer mi je usojeno, bo me doletelo s telefonom ali brez. Vsem sem povedala koliko mi pomenijo, kako jih imam rada, tako, da me tudi tista zadnja minuta slovesa ne skrbi kje bom in če bo kdo ob meni ali ne.

Ne, ne jebe se mi za njih, ampak se imam toliko rada, da si vzamem pravico do počitka in sprostitve brez telefona.

Sem zelo podobna. Ne ravno, da bi imela telefon izklopljen dva dni, ampak tudi jaz ne razumem, zakaj bi morali biti vedno 100% dosegljivi. jaz kar pogosto nimam telefona pri sebi – recimo na sprehodu ali na vrtu. Tja grem z namenom, da imam mir in da se sprostim, res ne rabim zvonjenja telefona zraven.

Včasih se celo namenoma ne oglasim, čeprav vidim, da me nekdo kliče. Pač nisem razpoložena za pogovor, a bi morala biti?

Tale telefon teror 21. stoletja gre tudi meni na živce. Če kdo hoče zameriti zaradi tega, pa naj.

Večinoma nimam potrebe, da koga kličem in čvekam ure po telefonu. Z domačimi si pa itak povemo doma kaj si imamo za povedat, niti skoraj ni nikoli nič tako nujnega, da bi mi morali to sporočiti po telefonu in ne bi moglo počakat do takrat, ko se vrnem domov. Se zgodi mogoče 1-2x na mesec, da sem s katero kolegico ali kolegom na dolgem čveku, drugače pa sem še vedno pristaš pogovora  na štiri oči tako kot moji prijatelji in s tem namenom tudi ne vzamem telefona zraven, ko grem na obisk ali kakšno pijačo (zdaj poredko zaradi pct), da se v pogovoru res posvetim osebi, ki je ob meni, ne pa da mi vsake toliko zvoni telefon in prekinja pogovor oz. druženje.

Za vse tiste, ki vam je verjetno edino družabno življenje telefon in računalnik, sem mogoče res čudna. Jaz pa sem še vedno raje fizično pristna z meni dragimi ljudmi kot pa prek telefona.

 “Če pa je človek v življenjski nevarnosti, pa bo verjetno najprej poklical reševalce in ne mene. Moje bližnje skrbi, če se mi kaj kje zgodi in ne bom imela telefona pri sebi, da bi koga poklicala. Jaz gledam tako na to kjer mi je usojeno, bo me doletelo s telefonom ali brez. Vsem sem povedala koliko mi pomenijo, kako jih imam rada, tako, da me tudi tista zadnja minuta slovesa ne skrbi kje bom in če bo kdo ob meni ali ne.”

TO! Podpišem. To je to.

Ti si gospodar svojega časa in telefona in ne obratno. S to razliko, da domačim se javi vsake toliko. Razen če misliš domače kot tete in bratrance v 6.kolenu. Otroku, partnerju in staršem se pa le javi, če greš na pohod in take situacije. Oni ne bodo v skrbeh in ti boš mirno uživala v svoji svobodi.

Pa še nekaj je: tudi če je telefon zraven mene, ni nujno da se javim;) Veš, kaj ti želim povedati? 🙂

PS: telefoni imajo super funkcijo “do not disturb” in ga imaš lahko kjerkoli s sabo /za nujne primere/ pa te ne bo zmotil dokler ne želiš.

Na srečo nismo družina, kjer bi se klicarili po petkrat na dan. Enkrat na teden, takrat z veseljem poklepetamo, drugače pa ne visimo drug drugemu za vratom.

Telefon nosim s sabo, že zaradi otrok, ampak ga tudi po cel dan ne odprem.  Službene zadeve sem natrenirala ljudi, da komuniciramo preko mailov, res staromodno, ampak hej, ni pa vsiljivo.

Torej imam klicev malo. Na neznane cifre se večinoma itak ne javljam, pa je.

Jaz ti iskreno povem, da ce te 3x tako poklicem, ker nekaj potrebujem od tebe ali pa samo, da te vprasam, kako si in se ne javis, te ne bi nikdar vec poklicala.

Pa ne bi bila uzaljena, ampak mi s tem, ko se javis cez 3 dni, das vedet, da nisem nek faktor v tvojem zivljenju, torej ni potrebe, da se sploh kontaktirava in poznava.

Imam kolegico, ki na msg odgovori cez 3 dni. Jo sploh ne jemljem resno.

Jaz tudi, pa se ne sekiram, sem že tud sama doživela, da me kdo ni poklical nazaj, pa kaj? Saj ni konec sveta. Včasih ga ugasnem kar za teden dni, prav paše, med dopusti in bolniško tudi, se ne pustim motit.

Mah, tole  je pač skrajno in otročje vedenje, ravno tako skrajno kot pri tistih, ki so pa na telefonu neprestano. Ena skrajnost je stalno viset na telefonu – kar take ‘svetnice’ rade poudarjajo, češ kako so vsi odvisni od telefona, one so pa ‘nad tem’ – drugo je, da se do svojih kontaktov obnašaš nonšalantno in brezbrižno.

Živimo v svetu, kjer se je razvilo komuniciranje po prenosnih napravah, en zrel človek se temu zna prilagodit. Ali skenslaj številko ali pa se obnašaj po bontonu. Da, tudi za elektronsko komuniciranje obstaja bonton – in to ne pomeni, da moraš biti 100 % dosegljiv in skakat na vsak cingljaj, ampak da se na sporočila in na klice odgovori v nekem dostojnem časovnem okviru oz. stiku sporoči, kdaj boš spet dosegljiv. Po bontonu naj bi se povratni klic oz. odgovor na sporočilo zgodil v roku 2 ur.

Takšno brezbrižno obnašanje do stikov je otročje, nesramno in egocentrično in tvoji znanci so upravičeno užaljeni. In tudi ne vem, kake skrajne patološke odnose imate to v življenju, ko vas njihova sporočila ali klici tako strašno motijo – če imate znance, ki vas kao non stop gnjavijo ali pa so vam njihovi klici in sporočila nadležni, imate druge vrste problemov kot pa mobilni telefon. Izgovori, da delaš stalno na telefonu so trapasti in zgolj to – izgovori. Očitno se ti nekih kakovostnih stikov z ljudmi ne da ohranjat, če je temu tako, moraš razmisliti o tem, ne pa kot nek otrok kriviti telefona.  Tudi jaz cele dneve govorim in komuniciram, a še vseeno ohranjam spoštovanje in odnos do svojih stikov ter se odzovem v doglednem času in jih ne pustim viset in me čakat, da si bom kot neka kraljica blagovolila jih poklicat.

In ja, iti na izlete, pohajkovanja, flancati naokoli brez telefona je neodgovorno. Je cel kup primerov, ko so nekoga našli ponesrečenega ravno preko telefona. In tudi to, da bližnji včasih želijo kak sproten sms, da si na potovanju v redu, ni nič takega.  Ko sem jaz potovala, sem se domačim redno javljala  – s tem da ni bilo mobitelov in sem morala v posebne govorilnice naročit mednarodni klic. A sem to storila, ker sem vedela, da je drugim pomembno, da vedo, da sem v redu.

Svet gre dalje, komunikacija se je razvila in pohitrila – s tem so se seveda spremenila pričakovanja v odnosih pa tudi varnostne možnosti, izsledljivost, klici na pomoč itd. In ne, to ne pomeni, da na telefonu stalno visiš, kot potem takele svetnice rade obračajo. Telefon je koristna naprava, a jo je treba znat uporabljat zrelo in spoštovat, kot je treba znat spoštovat komunikacijo s strani drugih ljudi. Sicer je bolje, da zrelo in odraslo poveš, da na telefonu pač nisi dosegljiva in da naj ti pišejo pisma ali te kličejo na stacionarca, če se jim bo dalo. Tvoje obnašanje sedaj pa je vsekakor otročje in egocentrično, neka patološka potreba po izstopanju, da si nekaj special, ko te vsi iščejo, čakajo, ker se madame ne da uporabljati telefona. Takšne vzvišene dive pameten človek izbriše iz stikov.

Hm, cudno je tudi to, da ti v casu, ko dve uri z nekom klepetas v zivo, non stop zvoni telefon.

Se bolj cudno pa je, da ljudje vedo, da se ne oglasas, pa te skoz klicejo in klicejo!

Kaj je v tvoji glavi, ne vem, v moji je tako, da ko se skom dobim, dam telefon na mizo na vidno mesto, da takoj vidim, ce me kdo isce. Vcasih res dobim kako sporocilo sli me celo kdo poklice, ce ocenim, da moram odgovoriti, odgovorim na hitro, v nasprotnem se javim cez dve uri, ko koncam s klepetom.

Pravis, da imas domace, otrok ocitno nimas ali pa nekdo drug skrbi za njih, ker ne poznam nobene mame, ki ne bi imela telefona vedno ‘na oku’.

Tudi z domacimi ne funkcionirate obicajno, ker vsem, ki jih poznam, vsaj obcasno vskoci sms tipa ‘kupi kruh, kupi limone, kdaj bos doma,… ‘, ker ko z nekom zivis, si le delis nekaj z njim…